arhivirana novica

Večer društva slovenskih režiserjev: Dvojček

V četrtek, 6. marca, bomo v sklopu rednih kinotečnih Večerov slovenskih režiserjev predvajali dvojček filmov, ki ju druži slovenski režiser in tuje produkcijsko okolje. Ob 19.00 bo na sporedu film Paris.Love Borisa Petkoviča, ob 20.30 pa film Noč Mihe Knifica. Projekciji slednjega filma bo sledil pogovor z obema avtorjema.

Paris.Love je zgodba o Vinceu, štiriindvajsetletnem Američanu, ki živi v Parizu in poskuša postati igralec. Zaradi slabega francoskega naglasa je zavrnjen na vseh avdicijah. Pri življenju ga drži majhna vloga v obskurni avantgardni predstavi. Zaljubi se v francosko študentko Zoe, ki odigra pomembno vlogo pri srečanju z njegovim očetom, s katerim ima problematičen odnos. Moška se srečata in oče mu pove, da je vesel, da je Zoe noseča. Vince se počuti izdanega in se z njo spre. Na eni od avdicij vendarle dobi priložnost, saj se režiserju njegov naglas zdi prednost in mu ponudi vlogo. Medtem razmišlja, ali si želi srečati Zoe, vendar ve, da si ona srečanja ne želi. Tako je v realnosti, kaj pa v filmu?

Noč je drama o treh najstnikih, ki noč preživijo skupaj, čeprav so prejšnji večer že končali skupna razmerja. Brez obveznosti in osvobojeni vseh vezi. Zgodba v filmu se odvija od jutra, ko/kjer se film začne, do večera prejšnjega dne, ko/kjer se film konča. Vse, kar se v filmu zgodi, se vrti okoli tistega, kar se je zgodilo pred tem, pred začetkom (koncem) filma, ko smo gledalci vstopili v zgodbo. Film obrača spomine v sanje in odraža nadrealizem lastnih spominov in realnosti. Film Noč je film, ki o sodobnosti govori skozi oči preteklosti, oči filma samega. Film je konceptualni kolaž, sestavljen iz dialogov-citatov obstoječih, videnih, preživetih filmov, kar nam daje občutek, da smo to, kar gledamo, gledali že enkrat in da se je nekoč že zgodilo. Film govori o noči, ki se je ne bo nihče spominjal, o noči, ki je sploh ne bi smelo biti. Kjer konec da slutiti, da so vse – pisanje, vlaki, tuneli in ciganska glasba – bile le sanje.