arhivirana novica

Velika retrospektiva: Roberto Rossellini

Vse do sredine junija v Slovenski kinoteki gostimo veliko retrospektivo filmov Roberta Rossellinija, enega največjih filmskih ustvarjalcev vseh časov, očeta tako neorealizma kot tudi modernega filma.

v rimu je leta 1965 roberto rossellini objavil naslednji manifest:
Eden najdramatičnejših vidikov današnje civilizacije je, da je izjemno izboljšanje življenjskih pogojev, ki je bilo posledica znanstvenih in tehničnih dosežkov, povzročilo osupljiv občutek nelagodja in izgubljenosti, namesto da bi prineslo srečo in moralno zdravje: zdi se, kot da je naša civilizacija provizorna in notranje iztirjena. Vznemirjenost, nasilje, ravnodušje, dolgčas, tesnoba, duhovna lenoba in pasivna vdanost v usodo so pojavi, ki se kažejo na vseh ravneh osebnega in družbenega življenja. Zdi se, da se sodobni človek, vsaj v deželah, ki se imajo za razvite, ne zaveda več sebe in sveta, in sodobna umetnost je glavni pričevalec tega fenomena.
Kakšne zaključke je treba potegniti iz tega? Se je treba odreči naši civilizaciji, ki se ima za razumsko in pozitivno, a ji ne uspe najti ravnovesja? Ne, seveda ne. Je pa treba ukrepati, da bi odpravili vedno večjo zmedo, neuravnovešenost, izgubljenost.
V sodobni umetnosti lahko opažamo pojav, ki nam morda ponuja ključ za razumevanje te izgubljenosti: zdi se, da so književnost, gledališče, poezija itd. spregledali, kaj vse se je zgodilo na svetu, odkar se je v drugi polovici 18. stoletja začel vrtoglav napredek po zaslugi velikih znanstvenih in tehničnih odkritij, ki so spremenila podobo našega sveta in družbe. Prav nobenega dvoma ni: umetniki so ostali ravnodušni do strojev, ki so z nezmotljivo natančnostjo in neverjetno hitrostjo opravljali najzahtevnejša in najtežja dela ter tako človeku namenili novo usodo. Umetniki niso našli navdiha ne v iznajdbi in širjenju novih virov energije ne v človeku, ki je po tisočletjih dela in izčrpavajočih naporov končno ukrotil naravne sile ter vse bolj odmikal čas smrti in povečeval eksistencialno varnost in blaginjo. Lahko kdo našteje pet del s katerega koli področja umetnosti, ki so našla navdih v teh dosežkih?
No, mi nameravamo storiti to, česar ni doslej še nihče drug. Delamo na področju filma in televizije: želimo ustvarjati filme in oddaje, ki bodo človeku pomagali uvideti resnična obzorja njegovega sveta. Na zanimiv način – a obenem znanstveno eksaktno – mu želimo do najmanjših podrobnosti predstaviti vse, kar mu umetnost ali kulturni izdelki, ki jih širijo avdiovizualni mediji, do zdaj niso pokazali ali, še huje, kar so smešili in zasramovali.
Človeku želimo spet predstaviti rdečo nit njegove zgodovine in na dramatičen, komičen, satiričen način prikazati dogodke, boje, nemir in psihologijo ljudi, ki so ustvarjali sodobni svet, pri tem pa si prizadevati za sintezo spektakla, obveščanja in kulture. Obdobje zadnjih dvesto let, v katerem je nastala in se razvila naša današnja civilizacija, nam ponuja ogromno gradiva, iz katerega lahko črpamo dragocen navdih za dramaturgijo.
Če bomo delali v tej smeri, smo prepričani, da bomo prispevali k razvoju sredstev obveščanja in razširjanja, ki so skupaj s šolstvom nepogrešljivi pri procesu razsvetljevanja, ki bo človeku omogočil, da bo spet našel svojo srečo, saj se bo zavedal pomena svoje odgovornosti in svojega mesta v zgodovini sveta.
Roberto Rossellini in Gianni Amico, Adriano Aprà, Gian Vittorio Baldi, Bernardo Bertolucci, Tinto Brass, Vittorio Cottafavi (prevedel Denis Debevec)