arhivirana novica

Jesenska filmska šola: Filozofov greh: 14.-17.10.

jesenska filmska šola (JFŠ): simpozij filmske teorije: 14.–17.10. 

filozofov greh: komedija in melodrama stanleyja cavella

Stanley Cavell velja za enega največjih sodobnih ameriških filozofov, ki teoretsko slavo črpa iz grešne in nezaslišane poteze – napisal je namreč prva filozofska dela, ki se posvečajo izključno filmu in utemeljijo specifično področje, filozofijo filma. Cavell je premislil film kot »veliko delo duha«, primerljivo s filozofskimi tradicijami, zato v teh delih najdemo nenavadno sopostavitev z velikopotezno namero – vzpostaviti razpravo o Hollywoodu kot skupni kulturni dediščini Amerike in Evrope. Cavell je prebil led, ki je ločeval filozofijo in pogrošne ameriške izdelke (komedije!, melodrame!, romance!), med drugim je ob bok postavil Franka Capro in Immanuela Kanta, Caryja Granta in Friedricha Nietzscheja, Howarda Hawksa in Ludwiga Wittgensteina. Letošnja edicija Jesenske filmske šole se spušča v filozofijo filma. Na začetek simpozija umeščamo šolski uvod v to področje, predstavitev misli Stanleyja Cavella. Šolski usmeritvi botruje dejstvo, da Cavell v slovenski filozofiji oziroma filmski teoriji še ni pustil globljega pečata. »Šola« dalje prinaša nove izpeljave Cavellovih nastavkov: razmisleke o komediji, melodrami, filmskem realizmu.

film in filozofijo druži sorodni spor

Cavell se v konceptualizaciji filma sklicuje na Baudelairov izraz »slikar vsakdanjega življenja«. Ena glavnih lastnosti filma je izpostavljanje razmerja do običajnega, navadnega, profanega. To mu uspeva tako, da »nam vrača in razširja našo prvo fascinacijo nad predmeti«. Pregovorne »magičnosti« filma ne gre iskati toliko v ideji »ustvarjanja novega sveta za gledalca« kakor v tem, da nam svet predmetov dopusti gledati, ne da bi bili v njem sami vidni. Na tej točki se Cavell obrne k zgodovini filozofije. Gledalčevo nevidnost je mogoče dojeti kot izraz moderne ideje zasebnosti in anonimnosti, ki sega vsaj do Descartesovega skepticizma. Slednji zaznamuje subjektovo dislociranost, izmaknjenost iz sveta, ki ga subjekt sam ustvarja. Film eksistira na način filozofije. Samorefleksija je njegova notranja lastnost, ki, dalje, zahteva prikaz filozofskega pogovora, prikaz enega od vzrokov za filozofski spor. Takšen spor zasledimo v dveh hollywoodskih žanrih, ki jih je v teoriji ovekovečil Cavell.

komedija ponovne poroke in melodrama neznane ženske

Ključna prispevka k razmahu študij o filmu sta vsaj dve knjigi, Pursuits of Happiness: The Hollywood Comedy of Remarriage (1981) in Contesting Tears: The Hollywood Melodrama of the Unknown Woman (1996). Cavell tam definira dva žanra, komedijo ponovne poroke in melodramo neznane ženske. Oba žanra odpirata vprašanje subjekta v kontekstu ljubezni, poroke; to je obenem izhodišče za razmislek o konstituciji novega subjekta, nove, srečne družbe. Cavellova osrednja referenca je literarna zgodovina. Formulo romantičnih komedij najdemo v Shakespearjevih komedijah in romancah, denimo v Zimski pravljici. Ključen za razumevanje filmskih komedij in melodram je Henrik Ibsen. Nora v Ibsenovi Hiši lutk ugotovi, da v večletnem zakonu s Torvaldom nikoli nista zares spregovorila in da z njim nikoli ni bila zares srečna. Zgoditi bi se moral »čudež vseh čudežev«: da bi se zbližala in da mož ženi ne bi bil več tujec. Klasične romance združijo prvotna neznanca v ljubezenski par. Specifika filmskih komedij, ki jih Cavell združi v en žanr, pa je v nasprotju s klasičnimi deli ta, da je par vzpostavljen že na začetku zgodbe, a mora šele skozi spor in razdrtje zveze utemeljiti ljubezen. Philadelphijska zgodba, Adamovo rebro, Lady Eve in Njegovo nezvesto dekle realizirajo Ibsenov »čudež«, resnično ljubezen utemeljijo skozi ločitev in vnovično poroko istih partnerjev. Junakinje uspejo odkriti emersonsko intimnost sebstva s svetom, »čudež spremembe« in s tem novo življenje s svojim moškim. Duhovit dialog, ki je značilen za komedije, v melodramah umanjka. Junakinji melodrame ne uspe najti lastne zgodbe, jezika, glasu. Neznana ženska je alternativno nadaljevanje Ibsenove Nore; v njeni zgodbi se čudež ne zgodi. Konstitucija novega subjekta ni povezana z zakonsko zvezo, s ponovno prisvojitvijo vzajemnega humorja in izključujoče naklonjenosti, ki so značilnost srečnega para. Ženska, ki se v melodrami znotraj zakonske zveze ne prepozna več, po Cavellu naznanja problematiko feminizma po obdobju boja za volilno pravico. Vprašanje »stvaritve ženske«, ki jo Cavell imenuje tudi »novi človek«, se prične seliti v zasebnost, v »notranjo agendo kulture«.

Dogodek in uvodni tekst sta pripravila Tomaž Grušovnik in Ivana Novak.