jesenska
filmska šola (JFŠ): simpozij filmske teorije: 14.–17.10.
filozofov
greh: komedija in melodrama stanleyja cavella
Stanley
Cavell velja za enega največjih sodobnih ameriških filozofov, ki
teoretsko slavo črpa iz grešne in nezaslišane poteze – napisal
je namreč prva filozofska dela, ki se posvečajo izključno filmu in
utemeljijo specifično področje, filozofijo filma. Cavell je
premislil film kot »veliko delo duha«, primerljivo s filozofskimi
tradicijami, zato v teh delih najdemo nenavadno sopostavitev z
velikopotezno namero – vzpostaviti razpravo o Hollywoodu kot skupni
kulturni dediščini Amerike in Evrope. Cavell je prebil led, ki je
ločeval filozofijo in pogrošne ameriške izdelke (komedije!,
melodrame!, romance!), med drugim je ob bok postavil Franka Capro in
Immanuela Kanta, Caryja Granta in Friedricha Nietzscheja, Howarda
Hawksa in Ludwiga Wittgensteina.
Letošnja
edicija Jesenske filmske šole se spušča v filozofijo filma. Na
začetek simpozija umeščamo šolski uvod v to področje,
predstavitev misli Stanleyja Cavella. Šolski usmeritvi botruje
dejstvo, da Cavell v slovenski filozofiji oziroma filmski teoriji še
ni pustil globljega pečata. »Šola« dalje prinaša nove izpeljave
Cavellovih nastavkov: razmisleke o komediji, melodrami, filmskem
realizmu.
film
in filozofijo druži sorodni spor
Cavell
se v konceptualizaciji filma sklicuje na Baudelairov izraz »slikar
vsakdanjega življenja«. Ena glavnih lastnosti filma je
izpostavljanje razmerja do običajnega, navadnega, profanega. To mu
uspeva tako, da »nam
vrača in razširja našo prvo fascinacijo nad predmeti«.
Pregovorne »magičnosti« filma ne gre iskati toliko v ideji
»ustvarjanja
novega sveta za gledalca«
kakor v tem, da nam svet predmetov dopusti gledati, ne da bi bili v
njem sami vidni. Na tej točki se Cavell obrne k zgodovini
filozofije. Gledalčevo nevidnost je mogoče dojeti kot izraz moderne
ideje zasebnosti in anonimnosti, ki sega vsaj do Descartesovega
skepticizma. Slednji zaznamuje subjektovo dislociranost, izmaknjenost
iz sveta, ki ga subjekt sam ustvarja. Film eksistira na način
filozofije. Samorefleksija je njegova notranja lastnost, ki, dalje,
zahteva prikaz filozofskega pogovora, prikaz enega od vzrokov za
filozofski spor. Takšen spor zasledimo v dveh hollywoodskih žanrih,
ki jih je v teoriji ovekovečil Cavell.
komedija
ponovne poroke in melodrama neznane ženske
Ključna
prispevka k razmahu študij o filmu sta vsaj dve knjigi, Pursuits
of Happiness: The Hollywood Comedy of Remarriage
(1981) in Contesting
Tears: The Hollywood Melodrama of the Unknown Woman
(1996). Cavell tam definira dva žanra, komedijo ponovne poroke in
melodramo neznane ženske. Oba žanra odpirata vprašanje subjekta v
kontekstu ljubezni, poroke; to je obenem izhodišče za razmislek o
konstituciji novega subjekta, nove, srečne družbe. Cavellova
osrednja referenca je literarna zgodovina. Formulo romantičnih
komedij najdemo v Shakespearjevih komedijah in romancah, denimo v
Zimski
pravljici.
Ključen za razumevanje filmskih komedij in melodram je Henrik Ibsen.
Nora v Ibsenovi Hiši
lutk
ugotovi, da v večletnem zakonu s Torvaldom nikoli nista zares
spregovorila in da z njim nikoli ni bila zares srečna. Zgoditi bi se
moral »čudež vseh čudežev«: da bi se zbližala in da mož ženi
ne bi bil več tujec. Klasične romance združijo prvotna neznanca v
ljubezenski par. Specifika filmskih komedij, ki jih Cavell združi v
en žanr, pa je v nasprotju s klasičnimi deli ta, da je par
vzpostavljen že na začetku zgodbe, a mora šele skozi spor in
razdrtje zveze utemeljiti ljubezen. Philadelphijska
zgodba,
Adamovo
rebro,
Lady Eve
in Njegovo
nezvesto dekle
realizirajo Ibsenov »čudež«, resnično ljubezen utemeljijo skozi
ločitev in vnovično poroko istih partnerjev. Junakinje uspejo
odkriti emersonsko intimnost sebstva s svetom, »čudež spremembe«
in s tem novo življenje s svojim moškim. Duhovit dialog, ki je
značilen za komedije, v melodramah umanjka. Junakinji melodrame ne
uspe najti lastne zgodbe, jezika, glasu. Neznana ženska je
alternativno nadaljevanje Ibsenove Nore; v njeni zgodbi se čudež ne
zgodi. Konstitucija novega subjekta ni povezana z zakonsko zvezo, s
ponovno prisvojitvijo vzajemnega humorja in izključujoče
naklonjenosti, ki so značilnost srečnega para. Ženska, ki se v
melodrami znotraj zakonske zveze ne prepozna več, po Cavellu
naznanja problematiko feminizma po obdobju boja za volilno pravico.
Vprašanje »stvaritve ženske«, ki jo Cavell imenuje tudi »novi
človek«, se prične seliti v zasebnost, v »notranjo agendo
kulture«.
Dogodek
in uvodni tekst sta pripravila Tomaž
Grušovnik
in Ivana
Novak.