V torek, 14. oktobra, ob 20. uri vljudno vabljeni v Mestno galerijo Piran na otvoritev edinstvene razstave Piran v filmu!
Piran v filmu
Politika v nekdanji Jugoslaviji se je od srede petdesetih let prejšnjega stoletja nekoliko liberalizirala, in takrat je Piran z bližnjo okolico postal prizorišče živega in pestrega filmskega dogajanja. Na Fornačah ob vhodu v Piran so zagnali nov filmski studio in vzpostavili dobro poslovno mednarodno filmsko sodelovanje, ki se je vpelo v tedanjo rast svetovne filmske produkcije. V koprodukcijah s tujimi partnerji so nastali številni filmi, ki so bolj ali manj polnili kinematografe po svetu. V tistem času je film stopil na pot, ki je vodila k enemu od njegovih vrhuncev, medtem ko je jugoslovanski film vse bolj pridobival na svetovni veljavi kot suverena, kakovostna in prepoznavna ustvarjalnost.
Mednarodno sodelovanje je v Slovenijo pripeljalo mnoge tuje filmske ustvarjalke in ustvarjalce. Mondeni filmski svet je prišel tudi na piranske ulice in v portoroške hotele. Po Fornačah in Piranu so se takrat sprehajali Orson Welles, Marcello Mastroianni, František Čap, James Mason, Maximilian Schell, James Coburn, Sam Peckinpah, Stewart Granger, Klaus Kinski, Yves Montand, Simone Signoret, Alida Valli, Gillo Pontecorvo, Alberto Lattuada, George Hamilton, Peter Lawford, Rex Gildo, Arne Mattsson in drugi, ki so jim družbo delali domači filmski ustvarjalci in ob njih pridobivali priložnosti ter izkušnje. V delo filmskih ekip so bili vključeni mnogi slovenski igralci, tonski mojstri, snemalci, mojstri luči, maskerji in drugi. V filmski vrtiljak so se ujeli tudi domačini, ki so ustanovili društvo statistov in nastopili v mnogih filmskih scenah. Dijaki takrat ustanovljene Gimnazije v Piranu se spominjajo, da so jih poslali na snemanja, zaradi česar je odpadla marsikatera šolska ura in dan. Piran in okolica pa nista bila mamljiva le za tujce, temveč tudi za mnoge slovenske filmarje, ki so tu posneli kar nekaj filmskih klasik.
Vse to lokalno dogajanje je pomembno zaznamovalo polpreteklo filmsko zgodovino Slovenije, ki ju na novo osvetljujeta in predstavljata razstava Piran v filmu in katalog Piran v filmu. Koprodukcijski časi Slovenije. Osnovno idejo projekta je oblikovala dobra poznavalka filma, njegove zgodovine in sodobne problematike, Majda Širca. Filmska dediščina tega dela Slovenije je tako postala na eni strani predmet temeljne muzejske raziskave in na drugi sprožilec za nastanek novih umetniških del.
Razstava in katalog sta nastala v času, ki je na meji med dokončno pozabo in še živim spominom. Med mnogimi akterji, ki so ustvarjali to polpreteklo filmsko magijo na Obali, jih je namreč živih le še nekaj, katerih spomini so primarni zgodovinski vir. Z njim je danes še mogoče interpretirati in razvozlavati pisne dokumente v arhivih in dopolniti posnete filmske scene z anekdotami, ki so se zgodile za kamero.
Razstava v Mestni galeriji Piran obravnava filmsko dediščino na tri načine, tako da je njena postavitev pravzaprav splet treh vsebinsko in formalno raznolikih segmentov. Prvi in drugi del, imenovana Piran pred kamero in Piran za kamero, sta dva obraza enega, ki popisuje zgodovino z besedilom Majde Širca, opremljenim s citati (Op. cit.) v obliki žive filmske slike. Nasvidenje, Piran! pa je umetniško interpretiranje današnjega stanja nekdaj aktualnega filmskega studia na Fornačah.
Piran za kamero je dokumentarna razstava, ki jo je avtorsko koncipirala Majda Širca. Prinaša pomembne poudarke iz zgodovine mednarodnih filmskih koprodukcij in drugih oblik poslovanja filmskih podjetij, ki so rezultirali v nastanku filmov, posnetih v Piranu in filmskem studiu na Fornačah ter na Slovenski obali. Ta del razstave je pravzaprav materializacija prvega poglavja izjemnega kataloga Piran v filmu, ki je izšel ob razstavi in poleg filmskega dogajanja na Slovenski obali obravnava še osrednjo Slovenijo ter prinaša filmografijo, ki je nastala v sodelovanju z mednarodnimi filmskimi ekipami. Avtorica se je pri delu oprla na pričanja tedanjih akterjev, preučila je dostopno filmsko gradivo in dokumentacijo, ki ju hranijo v Slovenskem filmskem arhivu pri Arhivu Republike Slovenije, na RTV Slovenija in v Slovenski kinoteki, ter pregledala zapise v časopisih, revijah in knjigah. Obsežno in poglobljeno besedilo je pomemben prispevek k raziskavam predstavljene teme.
Dokumentarna razstava, ki je drugačen medij od tiskovine, je omogočila, da so se citati v besedilu, ki se nanašajo na predstavitve filmov, materializirali v obliki projiciranih izsekov iz pisanih filmov. Katalog je tako postal večdimenzionalen in je dobil razsežnost, ki je brez razstave ne bi imel.
Citati, zbrani v razstavnem segmentu Piran pred kamero, dobijo na razstavi še novo vrednost. Delujejo kot inherentno, samostojno delo, ki ga lahko opredelimo kot video instalacijo, pod katero se je podpisala Kristina Ravnikar. Citati so kolaž, ki združuje kadre filmskih dokumentarcev, novinarskih poročil in klasičnih celovečernih filmov, kot so Naš avto, Poletje v školjki, Babica gre na jug, in drugih. Rdeča nit izsekov iz filmskega gradiva so posnetki, v katerih “nastopa” mesto Piran. Lepljenka nima naracije. Prehod enega v drugi izsek povezujejo elementi filmske slikovne in zvočne govorice.
Tretji segment razstave Nasvidenje, Piran! predstavlja nova umetniška dela. To je pravzaprav razstava znotraj razstave, ki vsebuje fotografije Kaje Brezočnik, Primoža Lukežiča in Leva Predana Kowarskega ter kratek dokumentarni film Kristine Ravnikar, ki je tudi kustosinja tega segmenta razstave. Dela so nastala letos junija 2014 v filmskem studiu na Fornačah.
Fotografije izpričujejo razne formalne pristope avtorjev, ki danes sobivajo v razvejanem mediju sodobne fotografije in jih avtorji uporabljajo pri fotografiranju, zato je razstava slogovno raznolika. Dela so generično dokumentiranje predmetov in detajlov, ki so ostanki preteklega živega dogajanja (Kaja Brezočnik), nostalgične inscenacije filmskih kadrov (Primož Lukežič) in romantizirane inscenacije občutja minevanja (Lev Predan Kowarski). Vsa pa na tak ali drugačen način razgrajujejo elemente filmskega jezika (povečava, detajl, fiksacija, dramatizacija, chiaro scuro, svetloba), ki realno spreminja v iluzijo in mu daje simbolne vrednosti. Kratek dokumentarni film pa je subtilna montaža pogovorov z Demetrom Bitencem, Ivanom Marinčkom in Ljubom Struno, z ustvarjalci torej, ki so v mladosti imeli piranske studie za svoj drugi dom, in je nostalgično-optimistični zapis specifične filmske zgodovine.
Obalne galerije Piran
Slovenska kinoteka