arhivirana novica

Jules in Jim: ideali v primežu časa

Ko je Truffaut snemal svoj tretji celovečerec Jules in Jim (Jules et Jim, 1962), je bil njegov namen posneti nizkoproračunski, priljubljen, predvsem pa finančno uspešen film, s katerim bi se pri producentu odkupil za polom predhodnega Streljajte na pianista (Tirez sur le pianiste, 1959), sebi pa zagotovil nadaljevanje režiserske kariere. Hvalnica prijateljstvu in ljubezni, ki jo je za platno priredil po tedaj še neznanem romanu pisatelja Henri-Pierra Rocheja, je na pohodu po kinematografih dodobra razvnela tako filmsko kritiko kot gledalce. Za nekdanje čase šokantno, drzno in še za dandanašnje očarljivo ter predvsem razorožujoče iskreno izpoved ljubezenskega trikotnika so ponekod po svetu najprej prepovedali (na primer v Italiji), drugje so jo nemudoma razglasili za kultni film generacije, ki je rasla v letih po koncu druge svetovne vojne, sredi prebujajočega se liberalizma in razkrajajoče se meščanske morale, jo potem v kanonu filmske zgodovine dolgo prepoznavali kot enega prvih in zatorej ključnih predstavnikov francoskega novega vala ter Truffautov najzrelejši, najbolj prečiščen film, dokler ni naposled obveljala za klasiko. Torej za eno tistih izbranih umetniških del, ki so ugnala čas in postala nesmrtna.

In Jules in Jim je menda, kot je pokazala vsa minulost od njegovega nastanka do zdaj, ko bi ga, ozirajoč se na izhodišče zgodbe (ta seže v La Belle Epoque, buržoazni Pariz leta 1912, in se razteza do prvih pohodov fašizma po Evropi), pravzaprav zlahka šteli med kostumske filme (kakšna nemogoča misel!), res brezčasen. Brezčasen predvsem zato, ker so v njem zastavljena vprašanja svobodne (in obenem popolne, absolutne) ljubezni ter možnih oblik odnosov med ljudmi težko pomirljiva ter tako globoko vrezana v kožo preteklega tisočletja, da bo njena povrhnjica – vsa razrvana od zagat in eksperimentiranja s človeškimi čustvi in izkustvi – še dolgo skelela vse tiste ‘junake’, ki jih razpihujemo ter brez konca iščemo en sam odgovor nanje. Kot to vprašanje preganja Julesa in Jima in predvsem Catherine, žensko, ki jo oba ljubita in ki ljubi svoje moške, še bolj pa lastno življenje in svet, a naposled vseeno klone pred spoznanjem, da se tega vendarle ne da povsem ukrotiti ter podrediti željam, ki ga ženejo naprej.

No, Truffaut v Jules in Jim vendarle ne pripoveduje zgodbe o srečno-nesrečni Catherine, čeprav je ta ves čas v ospredju. Žena, mati in ljubimka, že v tistem času skorajda vizionarsko dodelan ‘ideal’ ženske modernega časa: raztrgana med številna nasprotja, med svoj notranji imperativ svobode, iskanja in kreiranja lastnega sebstva na eni ter med (tem potrebam nasprotujočo, morda pa vendarle vzporedno) zahtevo po družini, gotovosti in posedovanju, se vrti v začaranem krogu kakor barka brez krmarja, kot pobesneli zmaj, ki grize svoj lastni rep. Truffaut domala ves čas govori iz moškega gledišča in lik Catherine bolj kot subjekt oziroma resnična ženska iz mesa in krvi obstaja predvsem kot objekt fascinacije, kot idealna, nezemeljska podoba ženske, kakršno so zgradile ter v moškega (a tudi žensko) vsadile literatura, slikarstvo … in druge romantične umetnosti. Na začetku filma vidimo, da se Jules in Jim v Catherine tako nesmrtno zaljubita zato, ker na njenih ustnicah najdeta nasmešek kipa, ki ju je očaral, kar Truffaut izpove zelo filmsko, z gibanjem kamere, ki nemirna in trzajoča drobi njen obraz, se ji približa do te mere, da skorajda začutimo njen srčni utrip, natanko tako kot poprej zapleše okrog goreče oboževane skulpture, katero sta prijatelja iskala po svetu. V svojem občudovanju pa pozabita, da je še tako skrivnostna in popolna umetnina vendarle manj kompleksna in enigmatična od svojega živega modela …

Jules in Jim je morda zato tudi film o idealih, ali še bolje, o poslavljanju od idealov, ki se v teku življenja po Truffautu vedno znova izkažejo za nečiste, krute namesto naivne in nedolžne, zlasti pa boleče oddaljene od resničnosti. Catherinino življenjsko načelo in hkrati njen fantom je bila svobodna ljubezen, a ta ni mogla obstati kot resnična, ker jo je vedno postavljala pred zaresna čustva in moške, realnejše od njenih idealov. Prav tako Jules in Jim nista mogla obdržati vihrave in v razpoloženjih hitro nihajoče Catherine, ki je bila vse drugačna in vse manj božanska kot tisti lepi, mili, nemi kip s skrivnostnim nasmehom, po katerem sta hrepenela.

In nenazadnje je Jules in Jim film o času, saj pokaže njegovo neustavljivo, uničevalno moč in veliko željo človeka, da bi ga ustavil, ga kot Truffaut svojo Jeanne Moreau freeznil, zajezil trenutke, ki odtekajo v njem. Željo, da bi lahko vsaj včasih tudi življenje ali vsaj kakšen njegov košček spremenili v kip, neobčutljiv za odmiranje in čas. In bi se potem vedno znova vračali k njemu, pili od njegove brezmadežne podobe in se poglabljali vanj, prav tja do mesta in točke intimnosti, kjer bi lahko večno doživljali njegovo stvarjenje.
Nika Bohinc

Na sporedu v soboto, 7. februarja, ob 20.00