arhivirana novica

Retrospektiva: François Truffaut

François Truffaut (6. februar 1932 – 21. oktober 1984) je nedvomno eden največjih – med filmskimi avtorji, kritiki, cinefili. V njegovem opusu so ena za drugo nanizane filmske klasike in zato, pa tudi zaradi vselej ostrih ter radovednih misli in peresa, velja za velikana svetovnega filma.
V retrospektivi v Slovenski kinoteki se bodo odvrteli filmi iz vseh obdobij avtorjevega ustvarjanja, poseben poudarek pa smo naredili s filmi o tematiki odraščanja in sprejemanju odgovornosti, filmi, v katerih nastopajo Truffautovi nenavadni ženski liki in nenazadnje s serijo filmov o junaku Antoinu Doinelu, alter egu, ki ga Truffaut deli z igralcem Jean-Pierreom Léaudom.  

V času retrospektive si lahko gledalci v dvorani Silvana Furlana ogledajo tudi razstavo fotografij iz filmov retrospektive.
Pri blagajni Kinoteke pa sta naprodaj filmska plakata 400 udarcev in Jules in Jim, ki ju je Kinoteka izdala ob nakupu filmskih kopij teh dveh klasik.

Filmi retrospektive

400 udarcev (Les quatre cents coups)
François Truffaut, Francija, 1959, 35mm, 2.35, čb, 99', svp
Spomini na mladost, ko se otroku najbolj široko odpirajo vprašanja, na katera ne najde odgovorov. Na poetična in navdahnjena leta odraščanja, ko se hoče deček, Antoine Doinel (Jean-Pierre Léaud), iztrgati iz otroštva in stopiti med odrasle, ti pa ga dosledno zavračajo. Truffautu uspe, da občutimo fantovo stisko med neresnim očetom, ki jemlje vse za šalo, materjo, ki se mu dobrika, ker ima ljubimca, in med profesorji, ki so brez slehernega razumevanja za njegove težave. Tako mu preostane le beg. Beži večkrat. Tudi ko ga pošljejo v opazovalni center za mladoletne prestopnike. Zbeži in teče proti morju. Celovečerni prvenec Françoisa Truffauta in obenem njegov najlepši film.
»Seveda je pri Antoinu Doinelu nekaj anahronističnega ali na neki način skomponiranega, a to težko opredelim. V resnici ne vem, kdo je, vem samo, da je nekakšna mešanica Jean-Pierra Léauda in mene. Osamljen tip je, tiste vrste samotar, čigar smoli se lahko nasmejete ali se ji nasmehnete, in zato lahko prek njega obravnavam žalostne zadeve – a vedno lahkotno, brez melodrame ali sentimentalnosti, saj Doinel seva neke vrste pogum.« François Truffaut  

Streljajte na pianista
(Tirez sur le pianiste)
François Truffaut, Francija, 1960, 35mm, 2.35, čb, 85', svp
Po eni strani triler, po drugi komedija in spet po tretji tragedija obravnava dogodivščine odpisanega pianista Charlieja (imenitno brezizrazen Charles Aznavour), ki v zakotnem pariškem baru preigrava jazz, ko zakorači v zločinsko podzemlje in vihravo ljubezensko razmerje. Film, nabit z gagi, pištolami in nevarnimi tipi, je ljubeč in kot britev oster hommage ameriškemu gangsterskemu filmu, ki pa ga ne vodi zgodba, temveč je svobodno asociativna meditacija o tem žanru.
»S sredstvi kriminalke sem se namenil izraziti vse, kar sem hotel povedati o slavi, uspehu, propadu, neuspehu, ženskah in ljubezni.« »Moj drugi celovečerec je reakcija na 400 udarcev, ki je tako francoski. Čutil sem, da moram pokazati, da je name vplival tudi ameriški film.« François Truffaut  

Jules in Jim (Jules et Jim)
François Truffaut, Francija, 1962, 35mm, 2.35, čb, 105', sp
V Parizu pred prvo svetovno vojno prijateljstvo poveže Nemca Julesa (Oscar Werner) s Francozom Jimom (Henri Serre). Brezskrbna boema postaneta nerazdružljiva prijatelja, ki si v življenju delita vse, tudi ženske. Očarana nad fotografijo kipa ženske s skrivnostnim nasmeškom srečata mladenko, Catherine (Jeanne Moreau), z enakim nasmehom. Med trojko se splete ljubezenski trikotnik, trajajoč dve desetletji, ki mu ne pride do živega niti vojna. Nesmrtna filmska klasika in obenem ena najlepših ljubezenskih zgodb, ujetih na filmski trak.
“Film ima dve temi: prva je ‘fantovsko prijateljstvo ne sme umreti’ in druga, ‘v troje se ne da živeti’. Ideja filma je v tem, da ljubezenski par kot model ne zadostuje, druge možnosti pa ni.” François Truffaut  

Antoine in Colette
(Antoine et Colette)
François Truffaut, Francija, 1962, 35mm, 2.35, čb, 29', svp
Antoine Doinel (Jean-Pierre Léaud) je zdaj osamljen sedemnajstletnik, ki dela v tovarni plošč. V sobici, kjer živi, posluša opero in klasično glasbo in se druži s prijateljem Renéjem. Nekega dne na koncertu opazi lepo Colette (Marie-France Pisier) in se prvič v življenju zaljubi. Kratki film je del omnibusa Ljubezen pri dvajsetih (L'Amour à vingt ans, 1962), ki ga je Truffaut sorežiral s Shintarôm Ishiharo, Marcelom Ophülsom, Renzom Rossellinijem in Andrzejem Wajdo.
»Z omnibusom sem dobil priložnost, da realiziram projekt, ki si ga nisem drznil začeti sam – kratko nadaljevanje svojega prvega celovečerca 400 udarcev, v katerem po treh letih srečamo mladega Antoina Doinela pri njegovi prvi ljubezenski avanturi, ki ilustrira sporočilo: če si želiš preveč, tvegaš, da boš izgubil vse.« François Truffaut  

Ukradeni poljubi (Baisers volés)
François Truffaut, Francija, 1968, 35mm, 1.66, barvni, 91', svp
Tretji film, v katerem srečamo Antoina Doinela (Jean-Pierre Léaud), se odvija leta 1968, ko pobalinskega in nenehno zljubljenega Doinela nečastno odpustijo iz vojske in ga spustijo na ulice Pariza, kjer se loti nepričakovanega poklica zasebnega detektiva. In zdi se, da ga za vsakim vogalom čaka nesreča. Igriv, nostalgičen in neukrotljivo romantičen film je Truffautova brezčasna oda strasti in vihravosti mladosti.
»Priznam, v Ukradenih poljubih sem samo hotel ponovno delati z Jean-Pierrom Léaudom; tako rekoč določil sem datum, do katerega sem hotel z njim začeti snemati film.« François Truffaut  

Zakonska postelja (Domicile conjugal)
François Truffaut, Francija, 1970, 35mm, 1.66, barvni, 97', ap Četrti film z vročekrvnim Antoinom Doinelom (Jean-Pierre Léaud), ko ta še vedno išče stalno zaposlitev in pričakuje prvega otroka, a se tudi zaplete v razmerje z lepo Japonko, kar ogrozi njegov zakon s Christine (Claude Jade). Mestoma komičen film, začinjen s kančkom burleske, je grenko sladek prikaz tegob mladega zakonskega para in tanke linije, ki loči mladostništvo od odraslosti.
»Življenje vidim kot zelo težko; verjemem, da moramo imeti zelo preprost, zelo okoren in zelo močan sistem moralnih vrednot ... Zato v mojih filmih ne more biti neposrednega nasilja. Že v 400 udarcih je Antoine otrok, ki se nikoli ne upre odkrito. Njegov vrednostni sistem je subtilnejši. Kakor jaz je tudi Antoine proti nasilju, ki ga predstavlja soočenje. Pobeg nadomesti nasilje, a ne pobeg od bistva, temveč pobeg, da bi dosegli, kar je bistveno.« François Truffaut  

Dve Angležinji in kontinent (Les deux Anglaises et le continent)
François Truffaut, Francija, 1971, 35mm, 1.66, barvni, 131', svp
Truffaut je film posnel po drugem romanu Henri-Pierra Rochéja, po čigar prvem (istoimenskem) romanu je skoraj deset let prej ekraniziral Jules in Jim. Oba romana – in filma – sicer govorita o ljubezenskih trikotnikih, a Dve Angležinji se osredotoči na konflikt med obsesivno (ali tako imenovano čisto) ljubeznijo in tisto umrljivo, ki je vselej pripravljena na kompromis. Film spremlja sedem let v življenju nenavadne trojke, ki jo sestavljajo Francoz Claude (Jean-Pierre Léaud) in sestri Angležinji Ann (Kika Markham) in Muriel (Stacey Tendeter). Ganljivo in pretresljivo dramo o razkorakih med zadrževanjem in sprostitvijo, seksualnostjo in obvladovanjem, čistostjo in ekscesom Truffaut ohranja na distanci – film se odvija s toliko diskretne lepote, očarljivosti in komike, da šele na koncu razkrije tudi neskončno žalost in surovost, ki tičita v resnici.  

Lepa deklica kot jaz (Une belle fille comme moi)
François Truffaut, Francija, 1972, 35mm, 1.66, barvni, 98', svp
Naslovna junakinja nenavadne erotične komedije je najbolj divja med divjimi otroki Françoisa Truffauta, ena njegovih najosvobojenejših junakinj, vulgarna in vitalna – zlorabljeno dekle, ki se kmalu priuči amoralnega repetoarja preživetvenih taktik, ki vodijo v zločin. Camille (Bernadette Lafont) je v zaporu obsojena umora in tam jo zaradi raziskave o ženskah zločinkah obiskuje mlad sociolog (André Dussollier). Camille poskuša obiskovalca ujeti v svoje mreže in ga prepričati, da je nedolžna. Zgodbo vodi uporaba osupljivo številčnih slogov in aluzij, preko noirovskih flashbackov, serije referenc na Hitchcockovo Vrtoglavico in kopice odbitih nastopov à la Jerry Lewis. Camillino bujno utelešenje razposajene ženske neukročenosti je izvrsten antipod Truffautovi neizprosni viziji sveta, ki to neukročeost hkrati zatira in po njej hrepeni.  

Žepnina (L'argent de poche)
François Truffaut, Francija, 1976, 16mm, barvni, 105', svp
Serija ganljivih, duhovitih, včasih pretresljivih vinjet, ki pokukajo v svet odraščanja skozi oči najstnikov. Težavni odnosi s starši, prevzemanje prvih življenjskih odgovornosti, prve ljubezenske izkušnje ... Eden najbolj spregledanih in obenem najtoplejših Truffautovih filmov, s katerim se režiser po sedemnajstih letih znova vrne na izhodiščno točko svojega ustvarjanja – k portretu otroštva.
»Verjetno je pravi razlog za poudarek optimistične plati otroštva v Žepnini ta, da sem film, bolj kot druge, posnel v sodelovanju z otroki. Obiskovali so me, se gnetli okoli montažne mize, se pogovarjali. Gledali so surove posnetke. In ker je bilo med njimi veliko majhnih otrok – skoraj vsi so bili še pred puberteto –, je to vse bolj postajal film zanje. In zato je manj žalosten.« François Truffaut  

Moški, ki je ljubil ženske (L'homme qui aimait les femmes)
François Truffaut, Francija, 1977, 35mm, 1.66, barvni, 118', svp
Na prvi pogled je komedija Moški, ki je ljubil ženske morda videti kot nenavaden odmik v Truffautovem ustvarjanju, a se v njej zrcalijo nekatere avtorjevih osrednjih preokupacij. Osnovni zaplet – življenje in smrt serijskega ženskarja Bertranda Morana (Charles Denner) – Truffautu omogoča, da raziskuje zapletenost ljubezenskih razmerij, temo, h kateri se je vračal vse življenje. V zgodbi se resda ne zgodi veliko, a film dobi v rokah mojstra vizualnega pripovedništva globok in zlovešč filozofski odzven.
»Ameriški film odlično upodablja 'junake', poslanstvo evropskega filma pa je najbrž prikazovanje resnice o ljudeh, se pravi razkrivanje njihovih slabosti, protislovij in celo laži.« François Truffaut  

Ljubezen na begu (L’Amour en fuite)
François Truffaut, Francija, 1979, 35mm, 1.66, barvni, 95', svp
Antoine Doinel (Jean-Pierre Léaud) je v petem in zadnjem filmu »sage« star nekaj čez trideset let, kot romanopisec uživa v zmernem uspehu, sporazumno končuje zakon s Christine (Claude Jade) in se oklepa romantičnih fantazij. Po novem samski najde novi predmet poželenja v Sabine (Dorothée) in posveti se ji s strastnim prepričanjem, da človek brez ljubezni ni nič. Na poti obnovi poznanstva s prejšnjimi ljubeznimi in se sooči s kaotično preteklostjo. Antoine Doinel je še vedno zaljubljen in ker je zaljubljen, je še vedno živ.
“Lagal bi, če bi rekel, da se je Antoinu Doinelu posrečila probrazba v odraslega človeka. Ni postal resnični odrasel, ostal je otrok. V vseh ljudeh so ostanki otroštva, a pri njem jih še toliko več.” François Truffaut  

Zadnji metro (Le dernier métro)
François Truffaut, Francija, 1980, 35mm, 1.66, barvni, 131', ap Marion (Catherine Deneuve) in Bernard (Gérard Depardieu) sta člana pariške gledališke skupine pod nemško okupacijo Francije. Kljub slabim obetom – direktor gledališča, ki je Jud, se mora skrivati; prvak gledališča je član odpora; nadzor nacistov se poostruje – je ansambel prepričan, da mora gledališče nadaljevati z delom. Romanca, zgodovinska tragedija in celo komedija je humanistična študija človeške narave in ultimativno posvetilo ideji, da umetnost zmaga nad nesrečo. Čeprav so vprašanje kolaboracije z nemškim okupatorjem francoski filmarji že načenjali, to zaradi sramu tudi v osemdesetih ni bila priljubljena tema. Truffaut pa se je snovi lotil brez slabe vesti do junaštev ali nejunaštev v temnih časih, vzbudil je celo nostalgijo in ponudil olajšanje.
“Zame, ki sem bil v času vojne najstnik, je podoba Francije, razkosane na dva dela, razdeljene na Nemce in borce odpora, neresnična. Vidim precej mirnejšo Francijo.” François Truffaut  

Soseda (La femme d'à côté)
François Truffaut, Francija, 1981, 35mm, 1.66, barvni, 106', ap
Inštruktor navigacije Bernard Coudray (Gerard Depardieu) je srečno poročen z Arlette (Michele Baumgartner). Z majhnim sinom živita v udobni stari hiši v predmestju Grenobla. Njuno življenje je enolično, a harmonično. Vsakdanjik se postavi na glavo, ko se v sosednjo hišo z možem preseli Bernardova ljubimka izpred sedmih let, Mathilde (Fanny Ardant). Ljubimca, še vedno obrazgotinjena zaradi nerazčiščenega odnosa, kjub zadržkom nadaljujeta razmerje. Mrakoben in vznemirjajoč film o lepoti in uničujoči moči strasti, neprijetna slika obsesije in norosti. Film preveva nenavaden humor, v katerem nenehno tli slutnja pogube. Prelepa Fanny Ardant se v igralskem prvencu neustrašno in izjemno uspešno spopade z večplastnim likom Mathilde in njenim kompleksnim odzivom na okoliščine.  

Živela nedelja! (Vivement dimanche!)
François Truffaut, Francija, 1983, 35mm, 1.66, čb, 111', svp
Zabavna in karseda neverjetna zgodba o možu (Jean-Louis Trintignant), osumljenem umora svoje žene in njenega ljubimca, in o zaljubljeni tajnici (Fanny Ardant), ki se odloči, da mu bo stala ob strani in zadevi prišla do dna, se giblje v okvirih šablon ameriških filmov B produkcije in klasičnega filma noir (prelepa fotografija Néstorja Almendrosa: noč/dež) ter neredko opozori na občudovanje mojstrov Hitchcocka, Renoirja, Resnaisa ... Komična kriminalka, polna zapletov in globokih skrivnosti, poleti na krilih Truffautove lahkotne režije, prenapetega Trintignanta in nepozabne Fanny Ardant.  


Spored
Streljajte na pianista (Tirez sur le pianiste), četrtek 12.2. ob 19.00 in petek 6.3. ob 19.00
400 udarcev (Les quatre cents coups), petek 6.2. ob 19.00
Jules in Jim (Jules et Jim), sobota 7.2. ob 20.00
Antoine in Colette (Antoine et Colette), torek 10.2. ob 21.00 in sreda 18.2. ob 21.00
Ukradeni poljubi (Baisers volés), torek 10.2. ob 21.00 in sreda 18.2. ob 21.00
Zakonska postelja (Domicile conjugal), sreda 11.2. ob 21.00 in petek 20.2. ob 21.00
Dve Angležinji in kontinent (Les deux Anglaises et le continent), sobota 14.2. ob 19.30 in četrtek 26.2. ob 21.00
Lepa deklica kot jaz (Une belle fille comme moi), torek 17.2. ob 19.00 in petek 27.2. ob 21.00
Žepnina (L'argent de poche), petek 20.2. ob 19.00
Moški, ki je ljubil ženske (L'homme qui aimait les femmes), sobota 21.2. ob 20.00 in ponedeljek 2.3. ob 20.00
Ljubezen na begu (L’Amour en fuite), torek 24.2. ob 19.00 in torek 3.3. ob 21.00
Zadnji metro (Le dernier métro), sreda 25.2. ob 20.00 in sreda 4.3. ob 18.00
Soseda (La femme d'à côté), petek 27.2. ob 19.00 in četrtek 5.3. ob 21.15
Živela nedelja! (Vivement dimanche), sobota 28. 2. ob 19.00 in četrtek 5.3. ob 19.00