arhivirana novica

Kino-integral: Ne-zahodni anti-kanon

četrtek, 26. 2., ob 19. uri
Ne-zahodni anti-kanon
(carte blanche kustosu Vassilyju Bourikasu)
 

Ena od stvari, ki sem se jih naučil med svojimi potovanji po predelih, ki so nekoč tvorili Jugoslavijo, je, da so bili v času, ko se je pisala kanonska zgodovina eksperimentalnega filma, nekateri izmed najbolj vznemirljivih filmskih eksperimentatorjev zapostavljeni ali podcenjeni. Ko sem pripravljal ta program, ki bo prikazan na vašem koncu, se mi je zdelo pomembno sestaviti seznam filmov, ki so lahko čisto novi ali pa stari nekaj let ali celo desetletij, a so tako briljantni kot filmi, ki sem jih odkril tu in tod okoli. In ti filmi bi lahko bili pozabljeni ali zanemarjeni zgolj na podlagi tega, kje so bili narejeni ali kdo jih je naredil. Zaradi tega in mnogih drugih razlogov je projekcija posvečena Ivanu Ladislavu Galeti.
Vassily Bourikas  


Paura in citta (1191 dni pozneje ali Vonj po podganah)
Davorin Marc, Slovenija (Jugoslavija), 1984, 35mm (posneto na super8mm), 1.37, barvni, 23', bd
Obsoditi Marca na vlogo golega primera ogromne in raznolike filmske flore, ki se je divje razrasla med obdobjem jugoslovanskih kino klubov, ne bi bilo zgolj nepravično, pač pa nemogoče. In to ni le zato, ker se številni njegovi filmi med sabo tako privlačno razlikujejo, pač pa predvsem zato, ker vas bo vsak zapeljal z evforično domiselnostjo, natančnostjo kadriranja, ljubezni do nastopajočih – naj bodo živi ali mrtvi, ljudje ali živali. Paura in citta je film dnevnik, ki so ga v Slovenski kinoteki nedavno restavrirali. Marc ga je posnel pri ranih dvajsetih.  

XXXIII
Theofanis De Lezioso, Grčija, 2012, 16mm, 1.33, čb, 8', bd
»O tem filmu, narejenem v LabA (Laboratorij Atene), bi rad spregovoril bolj specifično. XXXIII Theofanisa De Leziosa je film, ki osupne s humorjem, do popolnosti izdelano estetiko, ritmom in mislijo, ki se razvija v razmerju med zvokom in sliko. XXXIII je tudi edinstven film v smislu, da ni podoben ničemur, kar sem videl doslej, vendar pa na toliko različnih načinov referira na filmsko zgodovino, ki jo tu zagovarjamo.« Emmanuel Lefrant, december 2012

Grški aluminij (Aluminum of Greece)
Roussos Koundouros, Grčija, 1965, 35mm, čb, 17', bd
Natančen in strog filmski zapis tehnološkega napredka Grčije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tema filma in način, na katerega je posnet, izžarevajo upanje za prihodnosti dežele. A ko film gledamo danes, se nas zna polastiti občutek obupa. Koundourosov film je neizpolnjena vizija prihodnosti, govori o napredku, ki bi se lahko materializiral, a se ni. Mar to ne zveni znano v današnjem času? Prikazan film je le majhen primer Koundourosove zapuščine, večji del je izgubljen. Ne le filmi, pač pa tudi to, kar je predstavljal. Edini grški film, ki ga Amos Vogel omeni v Film as Subversive Art.

Vrnitev v ulico Aeolou (Return to Aeolou Street)
Maria Kourkouta, Grčija, 2013, 16mm, 1.33, čb, 15', ap
»V filmu sem uporabila odlomke iz starih grških filmov petdesetih in šestdesetih let. Hotela sem razkriti delce koncentriranega časa, ujete vanje. Neizbežno sem govorila o zgodovinskem času Grčije, kot je bil, ne da bi se tega zavedali, zabeležen v naši zavesti. V jedru filma, politike, poezije je nekaj, kar ubeži obliki in naraciji. S tem found footage filmom sem poskušala občutiti in otipati to, kar ubeži njim in celo našemu pogledu.« Maria Kourkouta

Amen
Aryan Kaganof, Južna Afrika, 2013, digitalni format, barvni, 7', bd
Amen je bil posnet leta 1993 na Nizozemskem in zmontiran 20 let pozneje v Južni Afriki. Režiser Aryan Kaganof je ploden pesnik, pisatelj, umetnik, glasbenik in eden najvznemirljivejših in najradikalnejših filmarjev, ki delujejo na področju filma danes, za katerega verjetno še nikoli niste slišali. To ni njegova krivda in ne njegov problem. Kaganof svoje vizije politike filma kakor tudi vsakršne politike, vključno s seksom v filmu ali seksom v politiki – o čemer je morda govor v filmu Amen –, ne pojasnjuje zgolj znotraj kadra, temveč tudi z načinom, na katerega razstavlja svoja dela.

Kuhani
Ntare Guma Mbaho Mwine, Uganda/ZDA/Nigerija, 2013, digitalni format, barvni, 7', bp
Eksperimentalni kratki film, ki ga je navdihnilo odprto pismo ugandskega katoliškega duhovnika Anthonyja Musaale svojemu nadškofu, v katerem opozarja na kršitve celibata svojih kolegov in seksualno nasilje nad mladoletnimi. Musaala je eden mnogih Ugandčanov, ki so bili preganjani zaradi nedavno predlaganega protihomoseksualnega zakona. Ntare Guma Mbaho Mwine je dvojni državljan Ugande in Amerike, ki dela na področjih fotografije, gledališča, filma in televizije. Eden najbolj drugačnih, radostnih in pomenljivih filmov, ki sem jih videl letos.