arhivirana novica

Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa

10. september - 26. september 2015

»Henri Langlois je vsako štiriindvajseto sekundo življenja posvetil temu, da je vse te glasove osvobodil neme noči in jih projiciral na belo nebo edinega muzeja, v katerem se združujeta realno in imaginarno.«

Jean-Luc Godard, Grâce à Henri Langlois, Le Nouvel Observateur, št. 61, 12. januar 1966





Francoska kinoteka (Cinémathèque française) je leta 2014 počastila spomin na rojstvo Henrija Langloisa (1914–1977), svojega ustanovitelja, in kinotekam, ki bi se mu hotele pokloniti, ponudila program, sestavljen iz ohranjenih in restavriranih filmskih zbirk. Langlois, vztrajni zbiratelj in drzni programski vodja, je poskrbel, da so se dela, ki so bila sicer neopažena, ohranila in da so jih spoznali številni cinefili. Z njegovo pomočjo je nastala zgodovina filma, razumljena na podlagi idejnega povezovanja in asociacij. To je bilo njegovo življenjsko delo, s katerim je poslanstvo Francoske kinoteke preseglo zgolj funkcijo arhiva.

Leta 1936, pri 22 letih, je skupaj z Georgesom Franjujem in s pomočjo Paul-Augusta Harléja ustanovil Francosko kinoteko. Bil je pionir na področju ohranjanja filmskih kopij, programiranja in prikazovanja, zbral in ohranil je številne filme, dokumente in predmete, povezane s kinom. Francoska kinoteka je leta 1938 sodelovala pri ustanovitvi Mednarodne zveze filmskih arhivov. Langlois je bil izjemno razgledan, inteligenten in odličen pedagog; svojo neskončno ljubezen do filma je širil tako, da je filme v program umeščal intuitivno in na dotlej neznane načine. Kinoteko je povezal z idejo kinematografskega muzeja (Musée du cinéma), ki so ga leta 1972 odprli v palači Chaillot: to je bil kraj, namenjen razstavljanju del. Poleg tega je bil Langlois zaradi svojih povezav z velikimi osebnostmi iz sveta filma, kar je zanj pomenilo neuničljivo oporo, v središču sistema, v katerem je lahko nabiral opuščena dela in iz njih delal nova. Filmarji so mu bili vselej hvaležni in naklonjeni.

Pripravljanje programa iz filmskih zbirk Francoske kinoteke pomeni spoznati pomen obsežnosti zbirke, Langloisove neprecenljive dediščine. Ta program je počastitev tega, kar mu je uspelo rešiti pred izginotjem in pozabo, »neme umetnosti« in avantgardnega filma, v njem je nekaj del ljudi, ki so mu bili pri srcu, kaže pa tudi, kaj so naredili »otroci Kinoteke« pod njegovim vplivom.


program
četrtek 10.9.

18.00

Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa

Državljan Langlois
(Citizen Langlois)
Edgardo Cozarinsky, Francija, 1995, 35-mm, 1.37, čb/barvni, 69', ap
Portret soustanovitelja Francoske kinoteke pripoveduje zgodbo o strastnem borcu za ohranjanje in prikazovanje filma. Ganljivi in nemalokrat zabavni prizori, sestavljeni iz neprecenljivih arhivskih in dokumentarnih posnetkov ter intervjujev, nas skozi popeljejo v življenje in delo ikone zgodovine filma.

20.00
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Film kot sredstvo odpora: Otvoritev

Obala v megli
(Quai des brumes)
Marcel Carné, Francija, 1938, 35-mm, 1.33, čb, 90’, ap, svp
V Le Havru dezerter kolonialne vojske Jean spozna Nelly in se vanjo zaljubi. A ker čuti, da so mu na sledi, najde način, kako emigrirati v Venezuelo. Ko pa napoči čas odhoda, si želi Nelly še enkrat srečati.
Eno temeljnih del poetičnega realizma nudi popolno antologijo tem in estetskih predlogov tega obdobja francoskega filma. V špici prikaza katastrofalne brezizhodnosti se pred in za kamero zvrstijo največji talenti tistega časa: Jacques Prévert kot avtor adaptacije romana Maca Orlana, Eugen Schüfftan kot 'eden najboljših svetovnih snemalcev poltonov sivine, megle in meglic', Alexandre Trauner kot scenograf in Maurice Jaubert, skladatelj nepozabne pogrebne melodije. Čudežni deček Marcel Carné je ustvaril nesporno mojstrovino medvojnega francoskega filma.
»Nikoli po letu 1914 francoski film ni bil tako visoko cenjen pri gledalcih in tako poln posebnih poudarkov, ni šel tako daleč v opisovanju človeške narave, ni ustvaril toliko priljubljenih del ali se do tolikšne mere odzival na skrbi, potrebe in težave svojega časa (...) Francoski film je prekašal ameriškega in slavil zmago v tujini – ne le zaradi kakovosti uporabljenih tehnik in forme temveč zlasti zaradi človekoljubnosti in sporočilnosti.« Henri Langlois
Festival bo otvorila gostja iz Francoske kinoteke Samanha Leroy.


petek 11.9.
19.00

Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Velika imena nemega francoskega filma

Ménilmontant

Dimitri Kirsanoff, Francija, 1924, 35-mm, 1.33, čb, nemi, 42’, svp
Brutalen umor para tesno združi osiroteli hčeri. Ko odrasteta, delata v Parizu in živita v delavski četrti Ménilmontant.
Jesenske megle
(Brumes d’automne)
Dimitri Kirsanoff, Francija, 1929, 35-mm, 1.33, čb, nemi (posneta glasba), 12’, bm
Spomini na preteklost preganjajo melanholično mlado žensko.
»V Jesenskih meglah sem tesnobo izrazil z izrazito spremenjenimi podobami, v katerih narava izgublja svojo gostoto in enotnost.« Dimitri Kirsanoff
Delo Dimitrija Kirsanoffa se zanesljivo giblje med drznim raziskovanjem forme in bolj konvencionalnimi, komercialnimi filmi. V 20-ih letih se je posvetil raziskovanju in bil soudeležen pri nastopu francoske avantgarde. V tem desetletju je njegovo redno sodelovanje z Nadio Sibirskaïo javnosti podarilo nekaj presenetljivih melodram, v katerih igralka upodablja krhko, pogosto zapuščeno ali izdano žensko. Njen mačji obraz, okrašen z očarljivimi velikimi očmi, je poligon za spekter melodramatičnih občutij.
»Nekateri so si drznili izžvižgati to delo. Sramotno! Zakaj ne izžvižgate tudi Verlaina, ko ste že pri tem, gospodje! Seveda, s primerjavo z literaturo si bom nakopal najhujše kritike. Vendar pa je tu končno avantgardni film, za katerega se zdi, da nekaj pove. Prepeva melanholijo jeseni in, da bi to stopnjeval kot v antični poeziji, jesen povezuje s smrtjo ljubezni. Film je odličen.« Henri Langlois

21.00

Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Agitatorja: Godard in Garrel

Notranja brazgotina
(La Cicatrice intérieure)
Philippe Garrel, Francija, 1970, 35-mm, 1.66, barvni, 60', bp (na režiserjevo željo)
Tavanje ženske, dveh moških in otroka po puščavski pokrajini v Egiptu, na Islandiji ali v Novi Mehiki.
»Garrel je Nico srečal na domu Frédérica Parda in Tine Aumont v Positanu. Z njo je začel sanjsko obdobje, grobo skico nove srednjeveške umetnosti. Alkimistični, simbolistični filmi, filmi v semiš škornjih, in Notranja brazgotina je njih črno sonce. Gre za t.i. hieratično obdobje, obkroženo, osupljivo in prav toliko abstraktno. Garrel, da bi snemal, rešuje filmski trak s pretečenim rokom. Te porumenele filme snema sam s kamero na navijanje.« Philippe Azoury
»Med gledanjem Notranje brazgotine se ne smemo nič spraševati; film moramo gledati samo za užitek, kakor lahko uživamo v sprehodu po puščavi. Posnetki sledijo temu, kar mi roji po glavi med snemanjem; lahko so le sledi ali mejniki.« Philippe Garrel
»Notranja brazgotina je dokaz vsega, kar sem promoviral in podpiral. Zdi se, da je Notranja brazgotina mojstrovina za vsakogar, ki ne razume nemško. Meni se zdi ta film mojstrovina. Popolna mojstrovina. Tega ne morem razložiti ... Nenadoma je človeštvo, vsa zemlja tista, ki govori – zemlja v starodavnem pomenu matere. Vendar pa ni niti zemlja tista, ki govori, temveč humus ... Neverjetno: vse je tam.« Henri Langlois

sobota 12.9.

20.00
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Hollywood

Nore ženske
(Foolish Wives)
Erich von Stroheim, ZDA, 1922, 35-mm, 1.33, čb, nemi, 110’, bp
Trije avanturisti se nastanijo v Monte-Carlu: princesa Olga Petchnikoff, njena sestrična Vera in grof Sergius Karamzin, član nekdanje cesarske straže, ki se izdaja za njunega bratranca.
Tretji film Ericha von Stroheima Nore ženske je mojstrovina, ki je močno odjeknila v javnosti in zaznamovala številne filmarje, med njimi Jeana Renoirja in S. M. Eisensteina.
»Film ni bil nikoli bolj revolucionaren. S koncepcijo neme umetnosti se sooča prek kadriranja in zaporedja kadrov, z umetnostjo, ki sestoji iz označevanja in povezovanja podob v gibanju, izogibanja prekinitvam in kadrov, ki si sledijo tako, da drsijo drug v drugega. Stroheim je odprl pot sodobnemu filmu.
Film ni bil nikoli bolj drzen. Soočen s cenzuro v času, ko je strah začel pestiti Hollywood, si je Erich von Stroheim drznil posneti satiro neverjetne silovitosti.
Nikoli v zgodovini filma, z izjemo nekaj burlesk, si ni nihče drznil iti tako daleč v prikazu egoizma, cinizma, strahopetnosti in krutosti.
« Henri Langlois
Glasbena spremljava v živo: Andrej Goričar (klavir).


ponedeljek 14.9.
21.00

Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Hollywood

Neznani
(The Unknown)
Tod Browning, ZDA, 1927, 35-mm, 1.33, čb, nemi, 66’, svp
Kriminalec se na begu pred policijo zateče v cirkus, kjer postane metalec nožev in kmalu podleže očarljivosti direktorjeve hčere.
Pri Neznanemu izvora za fetišizem gledalcev ne moremo natančno določiti: gre za cenzurirani film, ki so ga ameriški kritiki, ko je prišel v kina, sovražili, veljal je za izgubljenega, bil je ekscentrični predmet filmske knjižnice (škatle s filmom so bile dolgo neidentificirane ali jih ni bilo mogoče najti, saj so bile označene z napisom 'Neznani'). Morda gre za karizmatično prezenco Lona Chaneyja in njegovo mitično preoblačenje, prve vznemirjajoče posnetke Joan Crawford pred njeno transformacijo v MGM-u ali za cirkuški milje – Browningov najljubši tragični teren za izkrivljanje meja nepojmljivega in abnormalnega, splošno razširjenih idej in bizarnega.

sreda 16.9.
20.00

Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Jean Renoir

Nana

Jean Renoir, Francija, 1926, 35-mm, 1.33, čb, nemi, 150’, avp
V času drugega cesarstva je Nana, mlada, nekoliko vulgarna igralka, ki želi igrati grandes dames. A zahvaljujoč uspehu pri moških postane kurtizana, željna razkošja in užitkov, zato kmalu zapusti oder in zaživi razgibano, divje življenje.
»[Nano] sem posnel, ker sem občudoval Stroheima in hotel narediti nekaj, kar ne bi bila imitacija njegove umetnosti, temveč poklon le-tej. To sem naredil s svojim denarjem in ta denar izgubil. Zato gre za neprijeten spomin. A ne misliti, da to obžalujem. Ne obžalujem, ker sem bil v pomanjkanju denarja prisiljen delati za druge in to delo me je naučilo filmske discipline. To ni slaba reč. Zelo dobro je ne delati tistega, kar hočeš. Tako sem po Nani posnel druge filme.« Jean Renoir
»Nana je precej daleč od Feyderjevega naturalizma, primernega za študij miljeja. Renoir je ohranil le vrnitev k določeni enostavnosti. Vendar pa je ta enostavnost stilizirana, s čimer se Renoir zelo približa Copeauju, Stanislavskemu in Antoinu: gledališču. In čeprav je formalno daleč od Zolaja, mu je v duhu precej blizu. Nana je nov korak naprej v filmski formi.« Henri Langlois

četrtek 17.9.

19.00

Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa
Državljan Langlois (Citizen Langlois)
Edgardo Cozarinsky, Francija, 1995, 35-mm, 1.37, čb/barvni, 69', ap
Glej četrtek 10.9. ob 18.00.


21.00
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Velika imena nemega francoskega filma

Norost dr. Epruvete
(La Folie du docteur Tube)
Abel Gance, Francija, 1915, 35-mm, 1.33, čb, nemi, 14’, svp
V svojem laboratoriju znanstvenik dr. Tube eksperimentira s praškom, ki razgradi svetlobne žarke in s tem spremeni pogled in fizično pojavo sveta.
Smrtni plini
(Les Gaz mortels)
Abel Gance, Francija, 1916, 35-mm, 1.33, čb, nemi, 69’, svp
Na začetku prve svetovne vojne francoska vlada prosi starega znanstvenika, naj izumi strupene snovi, ki bi jih uporabili proti sovražniku.
»Kar zadeva logiko naracije, nisem jezen, da so se morali Braque, Picasso in [Léopold] Survage umakniti Abelu Ganceu, ki je pripadal izključno filmu. Norost dr. Epruvete je nedvomno delo, ki se zdaj zdi izolirano v času, kakor bi lebdelo v praznini. Prišlo je prezgodaj, v času, ko zvesti privrženci še niso tvorili skupine; in ker Abel Gance ni bil ne kubist ne futurist, ne orfik ali dadaist, ni našel nobene klike, s katero bi se pogovarjal ali ki bi ga sprejela [...] Tako prva manifestacija avantgarde ni bila ne klika in ne revijska predstava, filmski klub, šola ali eksperimentalni film, temveč film. Kaj bi bilo lahko bolj normalno? To so filmi, ki so ustvarili avantgardo; ta ni bila rojena iz umetne oploditve, temveč iz kinematografije same, njene sile in vsebine njenih filmov. Iz razkritja njenih mojstrovin, iz njene mladosti in prihodnosti.« Henri Langlois

petek 18.9.
19.00

Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Hollywood

Kraljica Kelly
(Queen Kelly)
Erich von Stroheim, ZDA, 1931, 35-mm, 1.33, čb, nemi (posneta glasba), 74’, svp
V srednjeevropskem kraljestvu se mora kruta, ljubosumna kraljica Regina poročiti z zloglasnim razuzdancem, princem Wolframom. Nekega dne, ko princ jezdi na čelu svojega polka, na podeželski cesti naleti na skupino mladih nun. Med njimi opazi očarljivo Patricio Kelly.
Paramountova zvezda Gloria Swanson je osnovala produkcijsko hišo, ki jo je vodila pod vplivom Josepha P. Kennedyja, očeta bodočega predsednika. Odločila sta se, da za scenarista in režiserja Kraljice Kelly najameta Erica von Stroheima. Kljub uspešnemu začetku se je sodelovanje končalo po treh mesecih snemanja. Gloria Swanson je Stroheimu očitala počasnost, predvsem pa se je bala cenzorskega odziva, saj se ji je Stroheimova režija zdela provokativna in nedostojna. Leta 1931 je Swansonova najela Stroheimovo dolgoletno sodelavko, montažerko Violo Lawrence, da je zmontirala posnete prizore, in prosila direktorja fotografije Gregga Tolanda, da posname epilog, drugačen od načrtovanega v scenariju.
»Kraljica Kelly, nedokončano delo, prolog filma, ki ni ugledal luči dneva, nas popelje v svet, ki bi brez Stroheima zagotovo izginil: svet, obtežen z dednostjo, v katerem je družba stagnirala kot jetnica mrež, ki jih je stkala, da bi se rešila; perverzen svet, bolj krut od Sadovega, v svoji moralni bedi bolj ganljiv od tistega Sacherja Masocha. Izginul svet, iz katerega je Erich von Stroheim pripeljal fantome.
Kako daleč smo od očarljive legende Dunaja z njegovimi valčki, lepo modro Donavo; kako blizu smo kruti realnosti te časovne bombe, dvoglavega orla, ki ji je atentat v Sarajevu končno zadal smrtni udarec.
« Henri Langlois

sobota 19.9.
20.00

Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Agitatorja: Godard in Garrel

Nori Pierrot
(Pierrot le fou)
Jean-Luc Godard, Francija, 1965, 35-mm, 2.35, barvni, 109', ap
Zgodba Norega Pierrota zanesljivo obstaja, a ni pomembna. Moški ljubi žensko, kaj več bi še hoteli? Ime mu je Ferdinand. Ona ga kliče Pierrot. Skupaj tečeta proti soncu, proti morju, proti vročini; gresta skozi ognje barv in prečkata plaže melanholije; skačeta iz enega avta v drugega, od ene knjige k drugi, iz enega razpoloženja v drugo. Živita strast, saj brez strasti človek ne živi.
»Norega Pierrota je navdahnil roman Lionela Whita. Američana, čudnega tipa. Samouka. Pravic ni hotel prodati filmski industriji. Ne vem, zakaj. Ni hotel imeti opravka s filmsko industrijo. Obiskal sem ga; kupil sem pravice. Film nima nobene povezave z romanom, a morate priznati, da si Američani znajo izmisliti zgodbo. To mi je zelo všeč. Odpreš roman [Jamesa] Hadleyja Chasa in ga do konca ne odložiš. Branjevci, policaji, receptorji ... tam si znajo vsi izmišljati zgodbe.« Jean-Luc Godard
»Godarda nadvse občudujem, Godard mi je zelo všeč, je izjemen gospod, a ne morem reči, da je Chabrol mrtev. To ni res. Je klasični primer neprepoznanega umetnika. Celo Godard je na neki način prepoznan. Dobil je bitko. Dejansko, na videz ... in vendar, ljudje si ne drznejo reči, da Godard nima osebnosti. Kar naprej poskušajo pokopati Godarda in bodo s tem še nadaljevali. A vsakič, ko ljudje mislijo, da je z njim konec, je že krenil naprej. Hočem reči, da ljudje vedno zaostajajo. In v tem primeru zaostajajo eno leto. Lani bi lahko Godarda pokončali, a ko so poskušali, je že bilo prepozno: situacijo sta spremenila njegova zadnja filma in sprejem na newyorškem festivalu.« Henri Langlois

torek 22.9.
20.00

Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Avantgardni film

Španski praznik
(La Fête espagnole)
Germaine Dulac, Francija, 1919, 35-mm, 1.33, čb, nemi, 8’ (odlomek), bm
Praznik v majhnem španskem mestu. Dekle Soledad obiščeta snubca, ki ju veže tesno prijateljstvo in ljubezensko čustvo do nekdanje plesalke. Soledad, ki se ob tem ravnodušno zabava, jima predlaga dvoboj. Španski praznik je atmosferski film, živahna in trdna slika, a izdelana iz potez in impresij. Redke podobe filma, ki so preživele, se kot končni fragmenti te melanholične tragedije izkažejo za še bolj edinstvene, očarljive in poetične. Od filma je od izvornih 1671 metrov ostal le 171-metrski odlomek.
Vročica
(Fièvre)
Louis Delluc, Francija, 1921, 35-mm, 1.33, čb, nemi, 43’, svp
V delavskem kabaretu v starem pristanišču v Marseillesu lastnik Topinelli in njegova žena Sarah polnita kozarce rednih strank. Prispe skupina mornarjev, se namesti in pokaže spominke, ki so jih prinesli s svojega potovanja. Med mornarji je Militis, Sarin nekdanji ljubimec.
Tulipanov bar,
kratka zgodba izpod peresa Louisa Delluca, je postala scenarij za »La Boue« (Blato), prvi naslov, pripisan Vročici.
»Louis Delluc, ki ga je preganjal dar življenja anekdotičnih likov ameriških statistov, poskuša z njim obogatiti francoski film. Izbrane statiste prosi, naj igrajo prosto, ne ozirajoč nanj ali na kamero. Igralci belota igrajo resnično, neskončno igro; nižji državni uradnik in dekle govorita in pijeta kot v vsakdanjem življenju. In na tem spreminjajočem se ozadju, na katerem se včasih zadrži oko kamere in ga tako postavi v ospredje, sloni dogajanje, zvedeno na bistvene elemente. Delluc globoko ponotranjeni impresionizem forme, ozadja, zamenja z zunanjo formo impresionizma. Zato je ta človek, ki je z golo močjo govora porodil prvo francosko avantgardo, pionir realizma, vrnitve k osnovam in klasicizma.« Henri Langlois
Filmski dvojček: obe torkovi predstavi za ceno ene vstopnice.


21.30

Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Avantgardni film

Stolp
(La Tour)
René Clair, Francija, 1928, 35-mm, 1.33, čb, nemi, 12', svp
Evokacija temeljev Eifflovega stolpa, od vrha do tal; kovinske uganke.
Mehanični balet
(Le Ballet mécanique)
Fernand Léger, Francija, 1924, 35-mm, 1.33, čb, nemi, 15', svp
»Napaka slike je téma. Napaka filma je scenarij. Film, osvobojen te negativne teže, lahko postane gigantski mikroskop stvari, ki jih nismo nikoli videli in nikoli čutili.« Fernand Léger
Morska zvezda
(L’Étoile de mer)
Man Ray, Francija, 1928, 35-mm, 1.33, čb, nemi, 15', svp
Pesem Roberta Desnosa, kakor jo je videl Man Ray.
Vse od ustanovitve Le Cercle du Cinéma leta 1935 je Henri Langlois močno podpiral prikazovanje eksperimentalnih in avantgardnih filmov in to je nadaljeval tudi v La Cinémathèque Française.
V prvih šestih mesecih leta 1953 je Henri Langlois predstavil 77 projekcij kratkih filmov, in sicer tri na dan. Bistvo tega še nevidenega načela pri sestavljanju programa je bilo prikazovanje filma kot »celote«, ustvarjanje povezave med filmi, ki na prvi pogled niso povezani – da bi pri gledalcu vzbudili nov pogled.
Filmski dvojček: obe torkovi predstavi za ceno ene vstopnice.


petek 25.9.
19.00

Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Velika imena nemega francoskega filma

Otrok Pariza
(L’Enfant de Paris)
Léonce Perret, Francija, 1913, 35-mm, 1.33, čb, nemi,123’, svp
Marie-Paule de Valen je mlada sirota. Oče ji je pravkar umrl v Maroku, mama pa je smrti podlegla iz žalosti. Marie-Paule se v internatu počuti nesrečno, zato pobegne in pade v roke zločincu, ki jo preda tiranskemu, alkoholičnemu čevljarju. Perret evocira kolonialno vojno, v kateri sta Francija in Nemčija osvajali Maroko, ki si je prizadeval za neodvisnost. Občinstvo so navdušili romantični vidik, moralna dimenzija in številne razkošne scenografije.
»Kdo bi si pred ogledom tega dela lahko mislil, da je neki režiser leta 1913 uspel uvesti tiste drzne tehnične in režijske inovacije, ki smo jih leta 1945 pripisali Orsonu Wellesu, Williamu Wylerju, Hitchcocku ali Cukorju?
Kako bi si lahko predstavljali, da je leta 1913 obstajal človek, tako drzen, da je posnel film daljši od dveh ur – in da se mu je to tudi posrečilo, ne da bi mu pri tem zmanjkalo sape, povrh vsega pa si je kamero v filmu drznil postaviti v resnična stanovanja, kot so to naredili italijanski neorealisti štirideset let pozneje, ali, še bolje, izkoristil je polsvetlobo in sončne žarke, ki so prihajali skozi spuščene žaluzije, kakor to počno naši najspretnejši direktorji fotografije.
« Henri Langlois

21.30

Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Agitatorja: Godard in Garrel

Razvijalec
(Le Révélateur)
Philippe Garrel, Francija, 1968, 35-mm, čb, nemi, 64', bd
»Razvijalec je namenoma sanjski film, kina glavo obrne to, kar psihoanaliza imenuje »prascena«: kako se rodi film? Kako se dela otrok? Prvič, ko otrok vidi starša med ljubljenjem. Je »nemi film«, dolg eno uro, črno-bel, posnet z neznatnimi sredstvi in prikazuje fantka, ki se bojuje s svojimi starši (Bernadette Lafont in Laurent Terzieff). Vsi trije se gibljejo po prostoru, ki ga zamejujejo reprezentacije sanj (stopnišče, cesta, gozd ...) in ker sem se moral zadovoljiti z osvetljevanjem z žepno svetilko, močni kontrasti črne in bele, ki si silovito delijo platno, prispevajo k ustvarjanju vtisa neresničnosti.« Philippe Garrel

sobota 26.9.
19.00

Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Hollywood

Pandorina skrinjica
(Die Büchse der Pandora)
Georg W. Pabst, Nemčija, 1929, 35-mm, 1.33, čb, nemi, 131’, svp
Lepa, muhasta Lulu, brezskrbna in nedolžno perverzna, je bitje, ki živi le za ljubezen. Nastopa v revijalni predstavi, ki jo sponzorira njen ljubimec Ludwig Schön, mogočen časopisni in varietejski magnat, ki je zaročen s hčerjo ministra za notranje zadeve. Na večer premiere Lulu prisili Schöna, da zaroko razdre in se poroči z njo.
Pandorina skrinjica
je osnovana na dveh dramah nemškega dramatika Franka Wedekinda: Der Ergeist (1895) in Die Büchse der Pandora (1902), ki so ju imeli v takratnem času za nemoralni in sta povzročili škandal. Tako je komajda presenetljivo, da so Pabstov film, ko je prišel v kinematografe, prepovedali skoraj v vseh evropskih državah, razen v Franciji, kjer pa so cenzorji zapovedali precejšnje reze, ki so privedli do omiljene različice filma.
Med okupacijo se je Langloisu posrečilo, da je to kopijo zamenjal s tisto v Reichsfilmarchivu. La Cinémathèque Française je bila dolgo edini filmski arhiv na svetu, ki je hranil to edinstveno kopijo, za Langloisa enega zakladov njegove zbirke.
Glasbena spremljava v živo: Andrej Goričar (klavir).