arhivirana novica

Predavanja Jesenske filmske šole 2015

V ponedeljek, 19. oktobra, in v torek, 20. oktobra, vas vljudno vabimo na predavanja (in filme), ki se bodo zgodili v okviru Mednarodnega simpozija filmske teorije Jesenska filmska šola 2015, ki letos nosi naslov Do zadnjega smeha: Preston Sturges.

Vsa predavanja so brezplačna.
Predavanja bodo potekala v angleškem jeziku.










spored in vsebine predavanj Jesenske filmske šole 2015
ponedeljek
19.10.
14.00
Gregor Moder
: Ljubezen ali zvestoba? Formula komične ljubezni
Ljubezen ali zvestoba? V nasprotju s konceptom partnerskega razmerja, kjer je zvestoba dojeta kot podlaga za trajno ljubezen, ljubezen pa kot enakopraven in spoštljiv odnos, so filmi (in umetniške prakse nasploh) od nekdaj radi eksperimentirali z nemogočim in zvestobo razumeli v izključujočem razmerju z ljubeznijo. Legenda o Tristanu in Izoldi, legenda, ki nemara opredeljuje bistvo dojemanja ljubezni na Zahodu, govori o ljubezni med vitezom in ženo njegovega fevdalnega gospodarja. Tradicionalna obravnava tega mita je tragična: uresničenje ljubezni je mogoče le za ceno smrti ljubimcev. Radikalno variacijo tega mita lahko morda prepoznamo tudi v Lomu valov Larsa von Trierja, kjer lahko samo skrajno požrtvovalna ženina nezvestoba obudi moža v življenje (gibanje). Toda ljubezen je hkrati eden najbolj priljubljenih komičnih motivov. V Zgodbi v letovišču Prestona Sturgesa naletimo na formulo, po kateri je ženina nezvestoba nujni pogoj za moževo svobodo: žena se odloči, da bo zbrala denar za ambiciozne načrte svojega moža tako, da se loči od njega in se poroči z bogatašem. Vodilno vprašanje je, ali se komična obdelava tega ljubezenskega motiva nemara ne opira tudi na ljubezensko etiko, ki je drugačna od kanonske tragične etike.

17.15
Jure Simoniti
: Lady Eve ali narativna kultivacije ikone
V filmu Lady Eve Prestona Sturgesa, morda največji komediji ameriškega filma, junakinja privzame dve identiteti. Najprej je »Jane«, prevarantka, ki prikriva svoje prave namene in torej še ima nek temelj, neko srce; Jane je enigma, ki jo je potrebno zlomiti in jo je še mogoče razrešiti. V drugem delu filma pa postane »Eve«, ki ne skriva več svoje »proizvedenosti« in deluje varljivo le zato, ker si ves čas pusti gledati v karte in se izrecno kaže kot lažna podoba. Eve ima strukturo ikone, ki nima več zadnje plati. Jane ima globino, Eve le površino. Naracija filma oriše krožni lok Jane-Eve-Jane, v katerem je Eve le ovinek na poti do razrešitve uganke Jane, je način, kako Jane lahko postane ona sama, ne da bi se morala pretvarjati, da je nekaj drugega: je sredstvo odprave tiste prevare, ki še vzpostavlja prvo Jane. Ikonični moment Ženske, torej Eve, se narativno odpravi do te mere, da Hopsy, ljubimec Jane in mož Eve, nazadnje niti noče več vedeti, da je slednja kdaj obstajala. Eve kot »Ženska« tako ostane le slab spomin, Jane pa lahko končno postane »ženska« in se vrne nazaj k svoji istosti, sameness, ki jo je vmes kazila čista razlika ikone.

18.15
Izar Lunaček
: Unfaithfully real
Sturgesov zadnji veliki film Nezvesto tvoja, ki je doživel mlačni odziv tako občinstva kot kritikov, kar je po nekaterih ocenah igralo važno vlogo v zatonu mojstrove kariere, s časom vendarle pridobiva na veljavi in zgodovina mu je do danes skoraj v celoti povrnila ugled dela, ki na kompleksen in umetniško dodelan način, primerljiv z največjimi dosežki režiserjeve kariere, razgrinja celo paleto tem, povezanih z ljubeznijo, umetnostjo, realnostjo in lepimi lažmi. Moje predavanje bo natančno obdelalo predvsem razmerja, ki jih film gradi med imaginarnim, realnim in Realnim in ki se kažejo tako na ravni tematike dekorja (gentlemanske zgroženosti glavnega junaka nad nepovabljenim brskanjem po tuji intimi) in dvoumnih posledic njegovega razkroja (črv dvoma o ženini ljubezni povsem poruši dirigentovo taktno uglajenost, a mu obenem odpre pot do impresivnejšega umetniškega izraza); kot v odnosu med tragično-patetičnimi zamišljanji umetelnega maščevanja, ki omenjeni izraz navdahnejo, in njihovim komično spodletelim poskusom realizacije, ki pa - v nasprotju s splošno puhlico o komediji kot ideologiji prizemljene banalnosti - vzbuja precej bolj sanjsko iracionalen vtis kot žanrsko strukturirane fantazije, ki jim skuša slediti; in nenazadnje tudi v ambivalentni spravi med ljubimcema, ki komedijo sklene v poetično dekoriran hepi end.

torek 20.10.
13.00
Yuval Kremnitzer
: Usoda in značaj: Prihodnost razočaranja
»Vse, kar sem kadarkoli napisal, sem pozneje doživel … Sem kot človek z darom ali prekletstvom pisanja lastne prihodnosti.« (Preston Sturges)
Usoda v razmerju do značaja in neodvisnosti od njega ni le tema, ki se ponavlja v Sturgesovem opusu, veliko prispeva tudi k fascinaciji, ki jo vzbuja njegova biografija. Sturges, ta veliki zmagovalec in žalostni nesrečnik, je do konca izčrpal sijajno dramo uspehov in neuspehov.
Predavanje se bo osredotočilo na Sturgesovi klasiki Sullivanova potovanja in Lady Eve ter ponudilo analizo Sturgesovih poskusov, kako razmotati dvojico Usode in Značaja, dve formi nevednosti oziroma dva načina, na katera se motimo.

14.00

Rachel Aumiller
: Jecljavi Sturges: Čudežna moč spolne nemoči
Obstaja več vrst jecljanja. Jecljanje je lahko tragično, kakršno je v primeru Billyja Budda Hermana Melvilla. Blokirani govor je za tragičnega junaka zapreka. Na drugi strani imamo komedijo, ki iz bedaka, ki je nezmožen delovati pod pritiskom, naredi junaka. Primer je jecljavi devičnik Norval Jones, ki ga je ustvaril Preston Sturges. Čudež v Morgan's Creeku je prav ta, da se Norvalu, ki je povsem nezmožen delovati lingvistično ali kako drugače gledano, pripiše silna spolna moč, ki obrodi moške šestorčke. Kot vidimo tako pri Billyju kot pri Norvalu, tako komedija kot tragedija registrirata seksualni podtekst jecljanja. Gilles Deleuze govori o jecljanju kot »vključujoči disjunkciji«, ki frustrira tekočnost govora in povzroča, da »jezik trepeta od glave do pet«. Če naj razširimo Deleuzovo analizo na seksualno dimenzijo jecljanja, moramo priti do sklepa, da je »vključujoča seksualna disjunkcija« tisto, kar v romanci neti željo. Nemara imajo jecljanje, spodrsljaj, kihanje, polivanje v Sturgesovih komedijah občutnejšo vlogo kot zgolj to, da skrbijo za poceni zabavo. Sturgesov Čudež v Morgan's Creeku vpoklicuje erotični nagon impotence na plodnem križišču frustriranega diskurza in občevanja.

17.30
Elisabeth Bronfen
: Prevarantska igra Lady Eve
Lady Eve
je znova postala privlačna, odkar jo je na ozadju shakespearovske komedije obravnaval Stanley Cavell, čigar razmislek je, da prevarantska igra ženske nazadnje proizvede vednost o sebi, ženski in željah prevaranega ljubimca. Toda želim dodati, da Stanwyckova vendarle na poseben način posega v igro zaupanja, to osrednjo temo ameriškega imaginarnega, ki zadeva obsedenost z nenehno samo-iznajdbo. Glede na to, da je klasični Hollywood deloval kot konceptualni prostor, v katerem je lahko Amerika kot nacija razmišljala o sebi, svojih bojaznih in sanjah, se problem samo-iznajdbe v letu 1941 prestavi na politično raven. Katere obrazce ponuja ameriškemu občinstvu tik pred vstopom države v drugo svetovno vojno, pod krinko goljufije, ki se konča v ponovni srečni združitvi romantičnega para? Ali se glede na dejstvo, da Tannhäuser igra ključno vlogo v anagnorisis, srečamo s prevarantsko igro hollywoodskega dolga romantični operi?

18.30
Alenka Zupančič
: Smrt smeha
Sturgesov zadnji veliki film, Nezvesto tvoja upravičeno velja za točko »zatona«, konca klasične (v najžlahtnejšem pomenu besede) hollywoodske romantične komedije. V tem smislu gre za film, v katerem se tako rekoč v živo dogaja določen prelom, zlom, odlom. André Bazin je leta 1951 napisal, da se v Sturgesovih komedijah dejansko smejimo »smrti smeha«. In to velja zlasti za Nezvesto tvojo. Naravnost fascinantno je, kako Sturges v tem filmu uporablja klasične komične prijeme in postopke zato, da nas mine vsak smeh. Je »črna komedija« prava oznaka za to komedijo onstran smeha, ali pa je mogoče zadeve formulirati še kako drugače in natančneje?
Druga stvar, ki nas bo zanimala ob filmu Nezvesto tvoja, je upravičeno najslavnejši del filma, v katerem si Sir Alfred zamisli tri fantazmatske scenarije, v katerih na tri različne načine obračuna z (domnevno) nezvestobo svoje mlade žene. Na čem sloni (kinematografska) moč teh prizorov in v čem je zanimivost preigravanja fantazmatskih scenarijev v določenem zgodovinskem trenutku ameriške kinematografije? Po drugi strani pa: Kaj nam ima Sturges povedati o tem, kar bo Lacan poimenoval »logika fantazme«?