arhivirana novica

razstava: Železni križec













nove pridobitve – iz zapuščine Petra Zobca
Aprila leta 1976 se je v tedanji Jugoslaviji začelo snemanje filma Železni križec (Cross of Iron, 1977). Dva lisjaka, nemški producent Wolf Hartwig in razvpiti ameriški režiser Sam Peckinpah, sta bila vsak zase prepričana, da sta sklenila odličen dogovor. Hartwig si je obetal, da bo s slovečim imenom režiserja z lahkoto zbral denar in filmske zvezde za snemanje vojnega spektakla, Peckinpah pa se je nadejal, da bo pri evropskem producentu veliko lažje obdržal popoln nadzor nad filmom in uveljavljal svojo voljo. Ker so bili v tedanji Jugoslaviji stroški snemanja skoraj štirikrat nižji, so jo izbrali za prikaz zgodbe o umiku nemške vojske s Krima in ruske fronte. Tehnične usluge in storitve je prevzel Jadran film iz Zagreba, lokacije snemanja pa so bile večinoma v Sloveniji. Hartwig je za film uspel pridobiti igralce Jamesa Coburna, Maximiliana Schella, Jamesa Masona, Davida Warnerja in igralko Sento Berger, predvidenih štirih milijonov dolarjev, kolikor naj bi potrebovali za produkcijo, pa mu ni uspelo zbrati. Snemanje so tudi zato že od začetka spremljale težave. Primanjkovalo je statistov, kaskaderjev in tankov, letal pa sploh ni bilo. Spopadali so se s tehničnimi in logističnimi zapleti, s pomanjkljivimi kostumi in rekviziti. Mednarodna ekipa se je z jugoslovansko trudila sporazumevati, kakor je najbolje vedela in znala, vsi pa so imeli največje težave pri sporazumevanju z režiserjem filma. Peckinpah je bil brez dvoma največja zvezda snemanja. Muhast in čudaški je člane ekipe lahko navdihoval in navdušil, če je želel, še bolj pa jih je strašil in spravljal v obup, saj je bil povsem nepredvidljiv, neobvladljiv, pogosto agresiven in večinoma pijan – kot se spominjajo sodelavci.

Film so kljub vsem težavam posneli do konca. Hartwig je podjetju EMI Films prodal del filma in tako priskrbel denar za njegovo dokončanje. Najhujše napake in nedoslednosti s snemanja je Peckinpah odpravil pri montaži v Londonu, s katero se je ukvarjal sedem mesecev. V Ameriki je bil film prezrt ali slabo sprejet, drugje po svetu pa je bil uspešen, še zlasti v Avstriji in Nemčiji. Železni križec je tako postal edini film Sama Peckinpaha, ki so mu posneli nadaljevanje. Film Narednik Steiner (Steiner – Das Eiserne Kreuz, 2. Teil, 1979, Andrew V. McLaglen), v katerem namesto Coburna igra Richard Burton in namesto Schella Helmut Griem, pa je povsem zgrešil značaj in sporočilo svojega predhodnika.

Letos septembra in oktobra smo v Kinoteki prevzeli del zapuščine Petra Zobca (1932–2012). Med številnimi fotografijami smo našli tudi zajeten sveženj negativov, kontaktnih kopij in fotografij s snemanja Železnega križca, ki so pomembno dopolnile našo muzejsko zbirko. Peter Zobec, ki so ga v Jadran filmu predlagali za prvega jugoslovanskega asistenta pri tem filmu, je bil del ekipe in je lahko od blizu opazoval režiserja ter vse, kar se je okoli njega dogajalo. Peckinpaha je moral najprej prepričati z znanjem, da mu je režiser zaupal, potem pa je pronicljivo opazoval, v kakšen kaos se sprevrača snemanje in v kakšno spiralo nekontroliranega propada drsi režiser. Ta opažanja je skupaj s spomini in dogodki s snemanja zapisal v avtobiografiji Vsi drugi se imenujejo ljubezen. Fotografije s snemanja, ki jih je na srečo ohranil, so zanimiv in dragocen vizualni dokument zgodovine slovenske in svetovne kinematografije. Skupaj s filmom samim, spomini številnih, ki so sodelovali pri njegovem nastajanju, z obširno literaturo o Samu Peckinpahu in njegovih filmih, z različnimi dokumenti, predmeti in fotografijami iz zapuščin drugih slovenskih filmskih ustvarjalcev pomagajo delovne fotografije osvetliti, kaj vse je film, kako nastaja, kdo vse pri tem sodeluje, kakšna znanja so za to potrebna ter zakaj je tudi film pomembna kulturna dediščina. Filmska dediščina je več kot vredna, da se jo ohranja in popularizira, predvsem pa je pomembno, da je vsem omogočen dostop do nje. Filmski muzeji – kot je naša Kinoteka – pa so dolžni poskrbeti za to.
Metka Dariš

Izbor fotografij s snemanja filma Železni križec, iz prevzete zapuščine Petra Zobca, bo novembra in decembra 2015 na ogled v Kinoteki, v Dvorani Silvana Furlana na Miklošičevi 28.


podnapisi k fotografijam:
1.
Sam Peckinpah
2.
Peter Zobec
3.
Statisti med odmorom
4.
Slavko Štimac v vlogi ruskega dečka
5.
James Mason in Sam Peckinpah na dvorišču piranskega studia na Fornačah


priporočena literatura iz knjižnice Slovenske kinoteke:
Marcel Štefančič, jr., Zoran Smiljanič, Sam Peckinpah, Ljubljana: Fun, 1998.
Peter Zobec, Vsi drugi se imenujejo ljubezen, Ljubljana: Beletrina, 2015.
Nenad Jovičić, Film je življenje, življenje je film, Domžale: Osminka & Co, JSKD – Območna izpostava Domžale, 2004.