arhivirana novica

Nagrada Darko Bratina. Poklon viziji 2015: Villi Hermann

Monografski filmski festival Nagrada Darko Bratina. Poklon viziji. bo letos obiskal sedem mest našega skupnega čezmejnega prostora. Ustavil se bo v Ljubljani, Novi Gorici, Gorici, Špetru, Izoli, Trstu in Vidmu.

Otvoritvena projekcija filma Od nekod do nikoder se bo zgodila v Ljubljani v Slovenski kinoteki (dvorana Silvana Furlana), v torek, 24. 11., 2015 ob 20. uri. Film bosta s pozdravnimi besedami ob prisotnosti nagrajenca Villija Hermanna pospremila Mirjam Milharčič Hladnik in Nicola Falcinella. Na vse dogodke festivala je vstop prost, filmi so opremljeni s podnapisi v slovenskem jeziku, vabljeni!



Villi Hermann, ne zgolj režiser meje
Politika, družba, priseljevanje, zgodovina, odnos do prednikov, italijanščina, umetnost, fotografija, to so teme, ki jih v svoji več kot 40-letni karieri nenehno obravnava režiser Villi Hermann, eno velikih imen švicarskega filma. Letos bo njegovo delo predstavljeno in nagrajeno na monografskem festivalu Nagrada Darko Bratina. Poklon viziji.

Hermann, rojen leta 1941 v Luzernu, v 60. letih prejšnjega stoletja študira umetnost v Luzernu in Londonu, nato pa se nastani v Ticinu, edinem kantonu s pretežno italijansko govorečim prebivalstvom v Švicarski konfederaciji. Po nekaj kratkometražcih se loti dokumentarnih filmov, v katerih obravnava družbenopolitične razmere tistega časa, na primer migracijske tokove italijanskih delavcev proti Švici (temo je obravnaval že Alexander Seiler v filmu Italijani smo (Siamo italiani, 1964)) in izkušnje kolektivnega umetniškega ustvarjanja. Ta napetost se kaže zlasti v dveh filmskih delih Takoj iščemo delavce, ponujamo... (Cerchiamo per subito operai, offriamo..., 1974) in San Gottardo (1977, srebrni leopard na festivalu v Locarnu), s katerima pritegne pozornost festivalov in kritike. Drugi film nakaže stilistični stalnici režiserja, in sicer zlitje fikcije in dokumentarnega ter uporabo večjega števila govoric za oblikovanje skladnega in trdnega diskurza. Dokumentaristično posneti prizori gradnje cestnega predora se v San Gottardu izmenjujejo z rekonstrukcijami (pravimi živimi slikami) izgradnje železniškega predora, ki je potekala približno stoletje prej in so jo spremljale stavke; eno izmed njih je leta 1875 zatrla vojska. Zanimanje za priseljevanje in meje, ki je stalnica njegovih filmov, ter življenje na zemljepisni, kulturni in jezikovni meji mu prineseta oznako "mejni režiser", ki je lahko ustrezna, če ni razumljena v omejevalnem, temveč v širšem smislu, v smislu njegovega dela.

Naslednji korak v Hermannovi karieri je igrani celovečerec Matlosa (1981) z Omerom Antonuttijem in Flaviem Buccijem, predstavljen v tekmovalnem sporedu beneške Mostre. Gre za simbolično in evokativno zgodbo o izgubi stika s koreninami in posledični izgubi identitete. Ta film o napredku in izgubljenosti je bil v svojem času tako "nemoderen", da je še danes aktualen, njegov konec pa je krik jeze in strahu, ki je hkrati poln nežnosti. Bolj pripoveden in intimističen je Nedožnost (Innocenza, 1986) z Enrico Mario Modugno, Alessandrom Haberjem in Tecom Celiem, film, v celoti zgrajen na poltonih, majhna, skoraj ljubezenska zgodba. V vas ob jezeru prispe nova, zelo lepa učiteljica. Pritegne pozornost vseh, tudi petnajstletnega Luce, ki prvič izkusi zaljubljenost. Ko se vmeša njegov prijatelj Titta, se stvari zapletejo in tekmovanje med mladostnikoma trči ob vaške govorice. Leta 1989 sledi Bankomatt z Brunom Ganzem, Antonuttijem in Francesco Neri, predstavljen v tekmovalnem sporedu Berlinala. Gre za nenavaden film noir, ki na zelo zanimiv način gradi vzdušje in like: od dveh mladeničev, ki oropata bencinsko črpalko, pridemo do bančnega ropa, ki ga vodi maščevalni bivši bančnik (Ganz).

V 90. letih prejšnjega stoletja Hermann v Luganu ustanovi lastno produkcijsko hišo Imago Film; vrne se k dokumentarcu ter potrdi, da je mojster, ki lahko sledi premikom in trendom. Med drugim posname filme Tamaro. Kamni in angeli. Mario Botta Enzo Cucchi (Tamaro - Pietre e angeli. Mario Botta Enzo Cucchi, 1998), Luigi Einaudi. Dnevnik izgnanstva v Švici (Luigi Einaudi. Diario dell'esilio svizzero, 2000), Mussolini, Churchill in razglednice (Mussolini, Churchill e cartoline, 2003) in Sam Gabai. Prisotnosti (Sam Gabai. Presenze, 2005). Potovanje in opazovanje tudi drugih obzorij v zadnjem času seže vse do Daljnega vzhoda, še vedno pa s švicarskimi fotografi kot vodiči (pred tem je posnel filma o Jeanu Mohru in Christianu Schieferju). Tako med drugim nastaneta Od nekod do nikoder (From Somewhere to Nowhere, 2009) in Gotthard Schuh. Čutno videnje sveta (Gotthard Schuh. Una visione sensuale del mondo, 2011). Prvi je dokumentarec o Kitajski, posnet med spremljanjem nemško-švicarskega fotografa Andreasa Sieberta, specializiranega za reportaže z Vzhoda, na treh različnih potovanjih med letoma 2006 in 2008. Dvojica prepotuje azijsko deželo, začenši v Kantonu, s snemanjem notranjih migrantov, ki se selijo s podeželja v rastoča velemesta. Ta pojav zadeva okrog 200 milijonov ljudi, ki so tujci v lastni domovini in se morajo pogosto skrivati, spati na delovnem mestu in biti zelo dolgo ločeni od svojih družin. Režiser in fotograf sledita Zhou Guochengu, ki že tri leta ni bil doma, in prispeta v Sečuan. Nato prepotujeta še številne druge kitajske pokrajine (Hebei, Hunan, Liaoning, Chongqing, Jiangsu, Jiangxi, Shanxi, Anhui), medtem ko snemata in izprašujeta potujoče delavce ter njihove družine, ki so ostale doma. Plod tega je popotniški film, presenetljiv za tiste, ki pričakujejo portret umetnika ali morda tezno reportažo. Režiser skorajda potrebuje iztočnico, da krene, in najde jo v delu fotografa. Nato se njegov pogled radovednega cineasta giblje svobodno in včasih zajame dvojni objektiv fotografskega aparata in digitalne videokamere (da bi ustavil čas, uporabi tudi podobe iz Siebertove fotografske knjige). Uspe mu ujeti vso globino življenja migrantov in današnje Kitajske z njenimi nenehnimi preobrazbami – filmar od nekdaj snema osebe, ki zapustijo dom in rodno vas ter se odpravijo v neznano, nato pa prilagodijo svojo identiteto novemu kraju ali delu. Naslov izhaja iz srečanja z enim od migrantov in se nanaša na odhode iz znanega, domačega "somewhere" v "nowhere", kjer migranti niti niso več ljudje. Seibertovo zaupanje v nujnost fotoreporterstva tudi v današnjem času se dopolnjuje s sposobnostjo Hermanna – film je tako rekoč naredil sam –, da ohrani zunanji pogled na resničnost in se hkrati prikrije, s tem pa pusti, da spregovorijo obrazi in kretnje.

Po sledeh drugega fotoreporterja, tokrat iz preteklosti, pa gre Hermann v naslednjem filmu, ki podaja Schuhovo "čutno videnje sveta" iz 30. in 40. let prejšnjega stoletja – videnje fotografa, ki je v letih preganjanj in vojn v Evropi snemal podobe pristnega Vzhoda.

V zadnjem času se Hermann posveča tudi produciranju filmov mladih režiserjev iz Ticina: Erika Bernasconija, Niccoloja Castellija in Alberta Meronija, kar kaže na prizadevanja in neumorno skrb za kontinuiteto švicarskega filma v italijanskem jeziku.
Nicola Falcinella
Prevod: Denis Debevec

spored
Od nekod do nikoder
(From Somewhere to Nowhere), torek 24.11 ob 20.00
Vstop prost.