arhivirana novica

Kulturna ambasada Palestina: Michel Khleifi



Michel Khleifi s svojim radikalnim in inovativnim glasom danes velja za očeta sodobnega palestinskega filma. Palestinsko-belgijskemu režiserju je mednarodno prepoznavnost prinesla Nagrada mednarodnega združenja filmskih kritikov v Cannesu za  film Poroka v Galileji (Noce en Galilee, 1987), nase pa je opozoril že sedem let prej, s celovečernim prvencem  Rodovitni spomin (La Mémoire fertile, 1980), dokumentarnim portretom dveh palestinskih žensk: feministične pisateljice in nepismene delavke. Film je tedaj naznanil nov in izjemen talent na filmski sceni in na sceni palestinske in arabske kulture, ki je lahko hkrati poetičen in bojevit ter obenem združuje opazovanje resničnega s presunljivo vizualno čutnostjo. S tega kritičnega in pogumnega stališča je palestinski boj postavil v bogat in izredno zapleten kontekst lastnih protislovij. Pridobil je nove dimenzije, ki se na eni strani soočijo z izraelskimi krivicami proti Palestincem, na drugi pa prinašajo tudi kritičen pogled na arabsko družbo. Boj za svobodo ni več samo vprašanje kolektivnih in nacionalnih pravic. Je tudi, s stališča mladega Khleifija, bitka za socialno, individualno in spolno emancipacijo. »Kako naj si predstavljamo, da je svoboda mogoča, ko je polovica našega ljudstva zatirana in ji je prepovedano uživati popolno svobodo?« se v Rodovitnem spominu sprašuje pisateljica Sahar Khalifieh.

V svojem prvem igranem celovečercu, Poroka v Galileji, je razgalil arhaični in patriarhalni sistem palestinske družbe v vsej njegovi nezmožnosti upreti se izraelski vojaški okupaciji. To veličastno proslavljanje palestinske podeželske kulture, ki počasi izginja zaradi okupacije in modernosti, se konča z eno najbolj umestnih scen sodobnega filma, saj že leta 1986 napove neizogibni prihod prve intifade leto dni pozneje. Film odlikuje Khleifijeva izvirna stilistična manira, v kateri se resnično in fikcija nenehno prelivata v nihanju med opazovanjem in domišljijo.

Slog, ki zaznamuje Poroko, je Khleifi najprej razvijal v srednjemetražcu Ma'loul praznuje svoje uničenje (Ma'loul Celebrates its Destruction, 1984), ki opisuje en dan – edini dan v letu, ki sovpada z dnevom neodvisnosti Izraelske države –, med katerim je prebivalcem palestinske vasi v Galileji, ki jo je leta 1948 uničila Hagana, judovska paravojaška organizacija, dovoljeno obiskati njene ruševine.

Khleifijev opus še naprej ostaja zavezan kritičnemu opozarjanju nad zatiskanjem oči pred zgodovinskim nasiljem, ki so mu podvrženi Palestinci, vsesplošni absurdnosti (tudi evropskega) birokratskega aparata in glasnemu ogorčenjem nad arabsko družbo v globoki krizi v svojem arhaičnem in hkrati ultra-potrošniškem, konservativnem, a individualističnem, verskem in falocentričnem stanju. Trenutno snema nov film, ki se osredotoča na begunsko krizo v Evropi.
Omar al Qattan, filmski producent/režiser


program v prisotnosti avtorja
torek 24.11. ob 18.00
Rodoviten spomin (Al Dhakira al Khasba/Fertile Memory)
Michel Khleifi, Palestina/Nizozemska/Belgija, 1980, video, barvni, 104', ap
Mešanica fikcije in dokumentarnega sledi življenju dveh zelo različnih žensk. Khleifi natančno opazuje ženski v njunih vsakdanjikih in naslika portret življenja žensk v palestinski družbi, življenja pod okupacijo in življenja žensk v družbi, ki ji vladajo moški. Prvi celovečerni film, posnet v Palestini (znotraj »zelene črte«).
Projekcija bo potekala v prisotnosti avtorja. Vstop prost.


sreda 25.11. ob 18.00
Ma'loul praznuje svoje uničenje
(Ma'loul Celebrates its Destruction)
Michel Khleifi, Palestina/Belgija, 1984, video, barvni, 30’, ap
Ma’loul je palestinska vas v Galileji. Izraelske oborožene enote so jo leta 1948 uničile in izgnale prebivalce. Enkrat na leto, na obletnico izraelske neodvisnosti, prebivalcem dovolijo, da obiščejo svojo vas in razvil se je nov običaj: na ruševinah vasi priredijo piknik.
Projekciji sledi pogovor z avtorjem Michelom Khleifijem, pogovor bo vodila palestinska pisateljica Widad Tamimi. Vstop prost.