arhivirana novica

Kaj pa Mojca?

Naslov cikla Kaj pa Mojca?, ki ga lahko gledate v novembru in decembru, smo povzeli po istoimenskem dokumentarnem filmu režiserke Urše Menart. Film bomo ob tej priložnosti, v četrtek, 17. 12., ob 21. uri, tudi zavrteli.
Prav kakor film Kaj pa Mojca? tudi ves cikel pozdravlja, naslavlja in se sprašuje po slovenskih filmskih junakinjah, kakšne te so in koliko jih poznamo. Poleg slovenskih filmov smo na spored uvrstili tudi filme z vsega sveta, v katerih dekleta in ženske nosijo glavne vloge in sporočila.

Program slovenskih filmov smo pripravili v sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu RS.




Ženske in (slovenski) film

Četudi je bila filmska kritika na področju držav bivše Jugoslavije že tradicionalno na visoki ravni, feministična filmska kritika pri tem ni igrala opaznejše vloge: če so feministične filmske teorije, predvsem v Veliki Britaniji, delno pa tudi drugje na Zahodu, korenito pretresle teoretsko pojmovanje kinematografskega aparata, jugoslovanska filmska kritika tega večinoma sploh ni opazila – tako kot feminizem v Jugoslaviji zaradi specifičnih kulturno-političnih razlogov ni imel vpliva vse do osemdesetih let.

Nikakor torej ne preseneča, da je slovenski filmski prostor glede kritičnega pogleda na filmsko konstrukcijo spolnih razmerij in identitet v nacionalni kinematografiji v primerjavi z državami z močno tradicijo feministične filmske kritike še danes ob robu. Prvi premislek razmerja med spolom in slovenskim filmom se z redkimi izjemami poraja šele v zadnjih nekaj letih; pod drobnogled pri tem najpogosteje jemlje(mo) le površinske elemente zgodbe in lika, podobno, kot so bili začetki feministične filmske kritike v ZDA v zgodnjih sedemdesetih letih (denimo v tekstih Molly Haskell in Marjorie Rosen) predvsem sociologistični. Tako kot je kritikam z začetka feministično-kritiške zgodovine umanjkal uvid v specifike filma kot medija (npr. kakšen vpliv imajo osvetlitev, montaža, kamera, ki posebej ali skupaj z zgodbami in liki ustvarjajo skrite strukture in implicitne pomene v tekstu; kako filmski tekst proizvaja pomen; način, na katerega film konstituira gledajoči subjekt, ter končno, kako sami mehanizmi filmske produkcije vplivajo na reprezentacijo žensk in utrjujejo seksizem), današnji slovenski feministični filmski kritiki manjka tudi uvid v sistemske razloge za to, da so v slovenskem filmu ženske odrinjene na rob; predvsem preučitev delovanja institucij, ključnih za nacionalne kinematografije, kakršni sta Slovenski filmski center in Akademija za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

A vendar – kot je znamenito zapisala Laura Mulvey, film svoje gledalce konstituira kot moške. Narejen je (ali naj bi vsaj bil) po merah (lokalnega) moškega gledalca, in če filmi, nastali v drugi polovici 20. stoletja v Sloveniji in širše, na področju bivše Jugoslavije, temeljijo na reprezentaciji ženskih likov kot vizualnega spektakla seksualnega blaga ali če je žensko telo v njih bodisi maternalizirano, bodisi infantilizirano, poleg tega pa posiljeno, pretepeno ali mrtvo, bi težko rekli, da je to kaj drugega kot le eden od izrazov vladajoče ideologije. Medtem ko poznejše kritike klasičnih feminističnih pristopov k preučevanju filma (med katere sodi tudi Laura Mulvey) predlagajo premik fokusa s kritike hegemonije moškosti na konstrukcijo ženskih, lezbičnih, etničnih gledalstev, se zdi, da pri nas za to ni prostora niti v novejšem, poosamosvojitvenem filmu.

Ta je začel nastajati približno istočasno s spremembami v samem načinu gledanja, najprej s pojavom VHS tehnologije in cvetenjem piratskega trga, kasneje pa z nastopom interneta in pretakanjem filmov prek spleta, kar strukturalistične teorije o gledalcu, ki ga kinematografski aparat konstituira s pomočjo posebnih pogojev v kinodvorani, naenkrat postavlja pod vprašaj. Hkrati se slovenski film spremeni vsebinsko: postaja (bolj) žanrski, poskusi se tudi distancirati od dogodkov v predosamosvojitvenem obdobju in (s tem) vsaj delno predrugači reprezentacije razreda, etničnosti, subkultur in navsezadnje tudi spola. Predvsem v zadnjem pogledu deluje kot vpet v nekakšno tranzicijsko ideologijo družinskega konservativizma: nekaj desetletij po tistem, ko je bil posnet To so gadi (Jože Bevc, 1977), denimo zelo težko najdemo ženski lik, ki bi bil po samostojnosti in neodvisnosti podoben Meri. Pogosti so predvsem ženski liki v triadnih vlogah device, matere in kurbe, brez lastnih pripovedi – ženske so torej zgolj tisto, kar predstavljajo za moškega. Poleg tega posilstvo in spolno nasilje postaneta nekakšen leitmotiv (predvsem med letoma 1997 in 2002, ko je vsaj ena ženska posiljena ali izpostavljena kateri drugi vrsti spolnega nasilja kar v slabi polovici javno financiranih filmov). Vse to deluje kot pripovedno sredstvo za kaznovanje žensk, ki so s promiskuitetnostjo ali kako drugače prestopile okvire spolnih vlog, določenih v patriarhalni družbi.

Pri filmskih retrospektivah, ki problematiko poskušajo osvetliti na novo, filmski kritiki ali kakšni drugi obliki kritičnih tekstov (morda celo filmskih), gre torej lahko preiskovanje, kako je v slovenskem filmu zastavljen odnos med ženskami kot konkretnimi posameznicami, »resničnimi zgodovinskimi bitji«, in žensko kot reprezentacijo; za poskuse razkrivanja specifičnih epistemoloških modelov, predpostavk in neizrečenih vrednostnih hierarhij znotraj slovenskega filma; konec koncev pa seveda tudi za analiziranje načinov, na kakršne so za ustvarjanje in reproduciranje dominantne, patriarhalne oz. heteroseksistične ideologije soodgovorne tudi državne institucije, ki so za film bistvenega pomena. V vsakem primeru se zdi, da je vsak premislek v zvezi s slovenskim filmom ter njegovim odnosom do spola in seksualnosti več kot dobrodošel.
Tina Poglajen


spored

ponedeljek 2.11.
18.00
Ljubezni Blanke Kolak
Boris Jurjaševič, Slovenija (Jugoslavija), 1987, 35mm, barvni, 117'
V povojnem času se Blanka poroči s Pavletom, upravnikom kmetijske zadruge. Ko spozna tetinega prijatelja Bomberga, slikarja in fotografa, se tudi sama navduši za fotografijo in se vpiše na fotografski tečaj. Ko pa se pozneje s Pavletom preselita v mesto, postane Pavle žrtev političnih čistk. Zaprejo ga v kaznilnico na Golem otoku, Blanka pa se trudi sama krmariti skozi razburkano življenje, kakor najbolje zna.

petek 6.11.
19.00
Vdovstvo Karoline Žašler
Matjaž Klopčič, Slovenija (Jugoslavija), 1976, 35mm, 1.37, barvni, 106'
Karolina (Milena Zupančič) je poročena s priletnim in zapitim Žašlerjem (Polde Bibič), s katerim ne more imeti otrok. Par živi v podeželskem naselju na obronkih Slovenskih goric. Ko se nekega dne skupina krajanov z Žašlerjem vred odpravi na lov za pobeglim kaznjencem, v gozdu naletijo na Karolino v ljubezenskem objemu z nekim mladeničem. Žašler je deležen posmeha sokrajanov in sodelavcev v tovarni, Karolina pa obvelja za lahko žensko. Drama o tragični usodi ženske v ruralno-industrijskem okolju.

ponedeljek 23.11.
18.00
Dekle z rdečim glavnikom

Jože Pogačnik (montažerka Darinka Peršin), Slovenija (Jugoslavija), 1962, 35mm, barvni, 13'
Neke nedelje
Špela Rozin, Slovenija (Jugoslavija),1987, 35mm, barvni, 15'
Adrian
Maja Weiss, Slovenija, 1998, 35mm, barvni, 17'
Leti, leti… ženska
Polona Sepe, Slovenija, 2002, 35mm, barvni, 15'
Programu filmov sledi pogovor s filmskimi ustvarjalkami.

sreda 16.12.
21.30
Nénette in Boni  (Nénette et Boni)
Claire Denis, Francija, 1996, 35mm, 1.66, barvni, 103', sp
Nénette je samosvoja štirinajstletnica, ki iz popravnega doma pobegne k starejšemu bratu Boniju. Ta po smrti ločene matere živi sam v veliki hiši in obiska jezikave sestre sprva ni preveč vesel. Počasi mu smrklja priraste k srcu in med mladima se splete nežno razmerje. Poetična kombinacija socialnega angažmaja, liričnega načina pripovedi in intime, s kakršno se na filmskem platnu redkokdaj srečamo.

četrtek 17.12.
21.00
Kaj pa Mojca?
Urša Menart, Slovenija, 2014, digital, 1.85, barvni, 80'
Film govori o priljubljenih, pa tudi manj znanih ženskih vlogah v zgodovini slovenskega filma – tako o junakinjah v dobesednem pomenu kot tudi o ustaljenih klišejih: trpeča mati, prešuštnica, opravljivka … Skozi pogovore z igralkami, režiserkami in kritičarkami ter z analizo najpogostejših stavkov, ki jih v slovenskem filmu izrekajo ženske, poskuša ugotoviti, kdo je značilna slovenska filmska junakinja.
Projekcija bo potekala v prisotnosti avtorice.


petek 18.12.
19.00
Marjetice
(Sedmikrasky)
Vera Chytilová, Češka, 1966, 35mm, 1.37, barvni, 74', svp
Eden izmed biserov češkega novega vala, zmes anarhije in filmskega eksperimenta, zaradi katerega je oblast režiserki za več let prepovedala ustvarjanje filmov. Najstnici Marie I in Marie II zavračata pravila patriarhalne kulture, zato nenehno povzročata težave: lažeta moškim, veliko jesta, pijeta in uničujeta stvari. Njune dogodivščine spremlja vizualno eksperimentiranje, zato se za gledalca v vsakem prizoru zgodi kaj nepričakovanega.

sobota 19.12.
17.00
To so gadi

Jože Bevc, Slovenija (Jugoslavija), 1977, 35mm, 1.37, barvni, 95'
V ljubljanski predmestni hiši živi avtobusni šofer Štebe, vdovec s petimi sinovi, za katere skrbi gospodinja Rozi. Navihani fantje spravljajo s svojimi potegavščinami v obup tako Rozi kot vso sosesko, ko na vrata potrka živahna in svojeglava Rozijina nečakinja Meri. Burka z mestne periferije in ena najbolj priljubljenih slovenskih komedij.

20.00
Jackie Brown

Quentin Tarantino, ZDA, 1997, 35mm, 1.85, barvni, 151', sp
Stevardesa Jackie Brown je za preprodajalca orožja Ordella Robbija čez mehiško mejo že večkrat pretihotapila torbe, polne denarja, nekoč pa jo pri tem odkrije policija. Policisti ji ponudijo dogovor: zaporu se lahko izogne, če bo svojemu šefu pri naslednji pošiljki nastavila past. Zvesta adaptacija romana Rum Punch Elmorja Leonarda ter Tarantinov najbolj prefinjen in najzrelejši film.

torek 22.12.
19.00
Srce osamljenih
(Gas Food Lodging)
Allison Anders, ZDA, 1991, 35mm, 1.85, barvni, 101', sp
Nora je natakarica v lokalu, namenjenem predvsem voznikom kamionov, ki vanj zavijejo z bližnje avtoceste. Z najstniškima hčerkama Trudi in Shade živi v naselju prikolic. Trudi se materi upira, Shade pa čas preživlja v lokalnem kinu in sanjari o očetu, ki naj bi ga imela normalna družina. Nekega dne se Trudi zaplete z geologom, ki obišče mestece, in z njim preživi čaroben večer. Iskriv, odkritosrčen, intimen in natančno izdelan vpogled v odraščanje mladostnic.

ponedeljek 28.12.
18.00
Ko pride lev
Boštjan Hladnik, Slovenija (Jugoslavija), 1971, 35mm, 1.66, barvni, 87', bp
Zgodba o Levu, ki je rojen v znamenju leva in so mu tudi sicer levi močno pri srcu. Privlačita pa ga Mihaela (Milena Dravić) in Marjetica (Marina Urbanc). Prva je nežna in melanholična medicinska sestra, druga pa razposajena in čustvena dijakinja. Prismojena komedija o ljubezenskem trikotniku.

torek 29.12.
19.00
Grazijin otok
(Respiro)
Emanuele Crialese, Italija/Francija, 2002, 35mm, 1.85, barvni, 95’, sp
»Sublimni mediteranski otoček Lampedusa je za lokalno mularijo, ki se prepušča breskrbnim norčijam in večnemu poletju v školjki, najboljši izmed vseh svetov. Za odraslo prebivalstvo, ki že stoletja živi od rib, tradicije in patriarhalnega reda, je Lampedusa edini možni svet. Grazia je seksi, delikatna in zapeljiva, toda divja, nemirna, manična in predvsem nepredvidljiva, edina disidentka na otoku. /.../ Grazia pač ogroža tradicijo in patriarhalni red - preveč je osvobojena, preveč evforična, preveč transgresivna. In preveč ženstvena.« Marcel Štefančič, jr.