arhivirana novica

Ob 20-letnici Slovenskega filmskega centra: Sedmina

Sedmina režiserja Matjaža Klopčiča ob 20-letnici Slovenskega filmskega centra


torek
15.12. ob 19. uri
Sedmina

Matjaž Klopčič, Slovenija (Jugoslavija), 1969, DCP (posneto na 35mm), 1.37, barvni, 91'
Ljubljana, pomlad 1941. Srednješolca Niko (Rade Šerbedžija) in Marija (Snežana Nikšić) sta tik pred maturo, ko vojna vihra zajame tudi Slovenijo in neusmiljeno prekine brezskrbne gimnazijske dni. Eden ključnih filmov Matjaža Klopčiča, posnet po istoimenskem romanu Bena Zupančiča.




Praznovanje dvajsetletnice Slovenskega filmskega centra  se je začelo januarja na Tržaškem filmskem festivalu, sledilo je na festivalih v Sarajevu, Cottbusu, Arrasu, predstavitvah v Beogradu, Berlinu in v Art-kinu na Reki. Doma pa se je obeleževanje jubileja  začelo marca v Slovenski kinoteki. Čast prvega prazničnega filma  je  imelo Krizno obdobje (1981) prvenec režiserja Francija Slaka, ki ga je bilo prvič mogoče videti v restavrirani in digitalizirani in verziji.


Čast drugega prazničnega filma pa bo imel celovečerni film Sedmina iz leta 1969  režiserja Matjaža Klopčiča. Kot se za praznično projekcijo spodobi bo  to prva projekcija restavrirane in digitalizirane verzije. Projekcija bo obeležila tudi spomin na 70. obletnico zmage nad fašizmom, saj se zgodba filma dogaja med drugo svetovno vojno, v okupirani Ljubljani. Glavni junaki filma so mladi ljudje, ki jih vojna doleti med njihovim odraščanjem. Prijatelja Niko (Rade Šerbedžija) in Popaj (Mirko Bogataj) iščeta povezave z ljubljanskim odporniškim podzemljem, kot tudi prve ljubezenske vezi z Marijo (Snežana Nikšić). Popajeva sestra Filomena (Milena Dravić) pa se zaljubi v italijanskega oficirja, kar je motiv, ki ga je Klopčič uporabil tudi v svojem zadnjem filmu Ljubljana je ljubljena (2005).

Čeprav je Marcel Štefančič v knjigi na Svoji zemlji zapisal, da je »Sedmina resen kandidat za najboljši slovenski film vseh časov«, pa film v času nastanka v mednarodnem filmskem okolju ni sledil uspehu Klopčičevega prvega filma Na papirnatih avionih (1967), ali pa naslednjih Strah (1974) in Dediščina (1984), ki so se uvrstili na festival v Cannes. Film Vdovstvo Karoline Žašler pa se je leta 1977 uvrstil na Berlinale.

Vsekakor so poti uspeha včasih nerazumljive, saj Sedmina prinaša nov pogled  v drugo svetovno vojno, ki pa je bolj pogled iz prelomnih šestdesetih kot filmsko-zgodovinski. Kot pravi Zdenko Vrdlovec v spremni besedi k Filmografiji slovenskih celovečernih filmov 1931 -2010«…obdobje NOB vzpostavi kot čisti estetski (sama smrt je s formalnimi prijemi povzdignjena v »brezčasno« in bolečo lepoto) in nostalgični objekt…« Vrhunec tega pristopa je kot pravi Marcel Štefančič »mojstrsko odrežirano, skoreografirano in skadrirano sedemminutno streljanje v Tivoliju, ki pokoplje Popaja (usodna je šele  šesta krogla, s sabo na oni svet pa vzame 8 nasprotnikov).«

Sedmina je bil Klopčičev prvi barvni film, v katerem pa so določeni prizori črnobeli. Takratna tehnologija ni omogočala, da bi pri kopiranju barvnega negativa dobili pravo črnobelo fotografijo.

Iz ustnih in pisnih virov pa je bilo jasno, da je režiser želel imeti prave črnobele sekvence. Pri restavraciji filma se je tako odprlo pomembno vprašanje: ali slediti režiserjevi želji, kajti današnja tehnologija to omogoča, ali tistemu kar so s takratno tehnologijo lahko ustvarili?

Rade Šerbedžija v filmu govori z glasom  igralca Borisa Juha, Milena Dravić z glasom igralke Štefke Drolc, Snežana Nikšić pa z glasom igralke Mojce Ribič. Ob legendah jugoslovanskega filma bodo na projekciji v torek, 15. decembra v Slovenski kinoteki prisotni tudi slovenski igralci iz filma.