arhivirana novica

Fokus: Šund Quentina Tarantina

"Samo tri poti so. Najtežja je srednja, tista, po kateri bi se rad podal sam. Nihče si zares ne želi prehoditi vse hollywoodske poti, kjer se spotoma spremeniš v sleparja. Toda po drugi strani, če vseskozi vztrajaš v tej artkino filmski smeri, potem to postane enako slabo, saj končaš tako, da zlezeš sam sebi v rit.
Zdi se mi, da ne prva ne druga pot nista tisti, na katerih nastanejo res dobri filmi. Pot, po kateri se je najbolj modro podati, je srednja, to pa pomeni, da samo delaš svoje filme, ti pa so enkrat namenjeni širši, drugič ožji publiki, odvisno od filma. Nisem popolnoma prepričan glede tega, toda vsekakor nisem preveč v skrbeh. Razvajen sem. Naredil bom film, kakršnega hočem narediti, v nasprotnem primeru pa filma pač ... ne bo.
"

Vseeno je, če ga ljubite ali sovražite – Quentin Tarantino je eden najbolj slovitih živečih režiserjev/scenaristov/auteurjev sodobnega filma. Tako je vsak njegov novi film dogodek svetovnih razsežnosti. To velja kot dejstvo v filmskem svetu in to dejstvo drži že iz časa, iz katerega izvira zgornji odlomek, iz časa, ko je po festivalskih krogih završalo, da bo tisti mali, zgovorni in vsevedni filmski geek, ki je brez opozorila zmešal glave vsem, ki so sedeli na prvi od projekcij njegovega prvenca Stekli psi (Reservoir Dogs, 1992), v svet poslal naslednji izdelek. Naslednji izdelek je bil seveda Šund (Pulp Fiction, 1994) in ostalo, kot pravijo, je zgodovina. Filmska zgodovina, še toliko bolj zato, ker je Quentin Tarantino avtor, ki je zloglasno zlezel iz videoteke in se brez žegna filmske akademije povzpel na sam panteon režiserjev. In se nikoli več ozrl nazaj. Razen kadar je v intervjujih razlagal o svoji zdaj že slavni ljubezni do B filmov, ki so se v njegovih lucidnih mislih zmešali z evropsko artkino produkcijo in zlatim starim Hollywoodom velikih studiev. Kjer Godard sreča Brucea Leeja, kjer si Tarkovski zasanjan deli dih z morilcem iz slasherja, kjer Melvilla preganjajo temnopolti gangsterji iz Harlema – tam se liki Quentina Tarantina počutijo najbolj domače.
Te tarantinovske idiosinkrazije so dobro znane, saj je skozi kariero uspešno gradil prepoznavnost na specifični konstelaciji motivov in strategij – v ospredju njegovih zgodb lahko vedno najdemo kombinacijo prijateljstva, zvestobe in načelnosti, in od tega, v kakšnem medsebojnem razmerju so, je odvisna premisa filma, v katerem se nato odigrajo familiarne situacije na nefamiliaren način. Ni zaman velik ljubitelj žanrskega filma, kajti prav šablonskost osnovnega okvirja se zanj vedno znova izkaže kot ugodna podlaga, na kateri si potem – s filigransko natančnostjo! – da duška z igrivo scenaristično kombinatoriko. Danes nam je to nekako samoumevno, zlasti ker nam je samoumeven Tarantino sam. Vendar lahko z gotovostjo trdimo, da vsega tega ne bi bilo brez njegove zavestne odločitve za to, čemur pravi »srednja pot«. Kar je v resnici sposobnost, da vidi odtenke sive barve med dvema črno-belima skrajnostma, oz. da jih je videl že v času, ko še ni obstajal t. i. Indiewood, ta srečno-nesrečna pragmatična definicija neodvisnega filma kot žanra, in ne kot eksistencialnega modusa ustvarjanja umetnosti na obrobju mainstreama. Skoraj prepričani smo lahko, da Wes Anderson in Richard Linklater danes ne bi imela takšnih karier, če Tarantino ne bi pionirsko zakorakal po svoji srednji poti.
Prevrtimo čas dobrih dvajset let naprej, do leta 2015, ko po dokaj burnih zapletih, ki so pospremili njegove produkcijske začetke, pričakujemo deveti celovečerec, pod katerega se je kot scenarist in režiser podpisal gospod Tarantino. Menda je manjkalo bore malo, pa bi gledalci ostali praznih rok in distributerji praznih dvoran. Toda bogovi sedme umetnosti (in bržkone tudi producenti) so podelili svoje blagoslove, vmes pa se je ohladila tudi vroča južnjaška kri iz Tennesseeja, tako da bomo začetek leta 2016 lahko praznovali v grandioznem kinematografskem stilu. Kot v Djangu brez okovov (Django Unchained, 2012) ter v Neslavnih barabah (Inglorious Basterds, 2010) poprej se Tarantino z zadnjim filmom vrača v zgodovino, ne zgolj s citati v filmskem jeziku, temveč tudi v dobesednem smislu. V Podlih osem (Hateful 8, 2015) se je (končno!) lotil vesterna, ki je uradno najstarejši filmski žanr. Že mogoče, da je v svojih sto in še nekaj letih šel skozi precej reinkarnacij, od anti-vesterna do neo- in revizionističnega vesterna, vendar do danes ni izgubil svojega prvinskega šarma (če ne verjamete, si poglejte samo Slow West (John Maclean, 2015)). Kaj lahko pričakujemo? Subverzivno žanrsko dekonstrukcijo, igralsko zasedbo z običajnimi osumljenci in veliko (krvave) zabave. Če je kaj čudovitega pri režiserjih, kot je Tarantino, je to prav občutek, da bomo v kinodvorani dobili tisto, po kar smo prišli. Poskrbel bo za nas, ker dobro ve, česa si želimo – namreč tega, česar si želi sam. Če je dovolj dobro za Tarantina, bo zagotovo dovolj dobro tudi za nas.
Ali je temu res tako, lahko (znova) preverite januarja, v kinotečni retrospektivi – in to, kakor goreče zapoveduje Tarantino, na 35-mm projekcijah.
Bojana Bregar

spored
Šund
(Pulp Fiction), 2.1. ob 20.00
Ubila bom Billa 1
(Kill Bill: Vol. 1), 6.1. ob 19.00
Ubila bom Billa 2
(Kill Bill: Vol. 2), 6.1. ob 21.15
Smrtno varen
(Death Proof), 7.1. ob 21.00
Neslavne barabe
(Inglourious Basterds), 8.1. ob 21.15
Django brez okovov
(Django Unchained), 18.1. ob 20.00