arhivirana novica

Kino-integral: Med filmom in videom

Med filmom in videom: projekt Postaje DIVA/SCCA-Ljubljana

Z razstavami, projekcijami in pogovori Zavod SCCA-Ljubljana predstavlja razmerje med (kratkim) filmom in (art) videom skozi prakso avtoric in avtorjev, ki so (bili) aktivni v obeh medijih in razumejo specifike izraznih sredstev ter njihove rabe na različne načine. Zasnova projekta temelji na hranjenju, raziskovanju in predstavljanju video in novomedijske umetnosti, ki poteka na SCCA-Ljubljana v okviru arhiva Postaja DIVA, dostopnem tudi na spletu. Tematiko je vpeljala razstava video instalacij Jasne Hribernik in Nataše Prosenc Stearns v Galeriji Vžigalica (1. 12. 2015–10. 1. 2016) in dva dogodka v Projektni sobi SCCA – Miha Knific: Svet, kjer je vse mogoče (9.–18. 12. 2015) in Miha Vipotnik: Od delcev do trkov (6. 1. 2016).

SCCA-Ljubljana s projekcijami in pogovorom tokrat že drugič sodeluje s Slovensko kinoteko. Leta 2014 je bila tema omnibus kot posebna oblika filmske in video umetnosti. Zdaj pa nas zanima razmerje med (kratkim) filmom in video umetnostjo, npr. vprašanje, ali si je video zagotovil pripadajoče reprezentacijsko polje, kakršno je galerija za likovne umetnosti, kino za film ali pa televizija in internet, ki sta poligon vseh mogočih produkcij. Ali pa sodi večinoma v polja drugih umetnosti, denimo v kontekst razstave ali predstave. Na podlagi specifične situacije v slovenskem prostoru lahko ugotovimo, da tako videu kot kratkemu filmu še najbolj pripadajo specializirani festivali in klubi, počasi pa ju vključujejo tudi v filmske in medijske festivale.
V dveh večerih bomo predvajali dela Jasne Hribernik, Marka A. Kovačiča, Davorina Marca in Nataše Prosenc Stearns ter se na pogovoru z umetniki vprašali, koliko je razmejevanje med filmom in videom še smiselno. Prav zato so se, denimo, v zadnjih letih uveljavili izrazi gibljiva slika (moving image), projekcijska umetnost (the art of projection) in medij, vezan na platno (screen-based media).

Marko A. Kovačič je leta 1983 naredil film, razstavo, performans in video z naslovom Casus belli. Kratkometražni film sestavljajo sekvence, skonstruirane na principu montaže, sinhronizirane z zvokom, v njih se izmenjujejo geometrijske konstrukcije in podobe telesa (avtorja), ki se transformira in si nadeva različne vloge. V ospredju so performativnost in veliki plani obraza, maskiranje in erotičnost. Film je peljal v performans (izveden v Galeriji Škuc), performans pa v video. Kakor gre pri performansu za razmerje statična podoba (diapozitiv)–gibanje telesa (silhueta)–zvok (glasba) in neposreden stik z občinstvom, pa video omogoča montažo prizorov in kontrapunktiranje celote (široki plan) in detajla (veliki plan).
Davorin Marc
je kot mlad filmar posnel nešteto kratkih filmov. Paura in citta' (1181 dni pozneje ali vonj po podganah) iz leta 1984 je filmski dnevnik, osebni in družbeni. Hkrati je dokument časa in okoliščin, ki so spremljale njegovo nastajanje, in prikaz raziskovalne vedoželjnosti in eksperimentalne vneme dvajsetletnega avtorja. Zareže v samo materialnost filmskega traku in preseneti z odprto formo. Z izrednim občutkom za montažo ustvari dinamično prepletanje zvoka in slike, pravo mojstrovino filmskega časa. Trideset let pozneje je naredil delo z enigmatičnim naslovom ( . Pravi mu digitalna slika in dodaja: Tako daleč. In tako blizu. Animacijo opredeljuje magičnost oblike, svetlobe in gibanja.
Jasna Hribernik
je v umetniškem dokumentarcu Vitanje v vesolju: Sunita iz leta 2015 v poetično-realistično filmsko zgodbo ujela obisk ameriške astronavtke slovensko-indijskega rodu Sunite Williams v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju in njeno bivanje v Zvezdnem mestu v Moskvi, kjer dela kot predstavnica Nase. Kratki film Dolce vita iz istega leta pa na hudomušen način obravnava dandanes visoko opevano ukvarjanje s telesom z različnimi načini rekreacije, s športom, tekom, z aerobičnimi vajami, maratonom ... Priče smo večernemu dogajanju na atletski stezi v brooklynskem parku McCarren.
Nataša Prosenc Stearns
, ki že dolgo ustvarja v Los Angelesu, se predstavlja s petimi kratkimi videi iz leta 2015: Rdeča preproga, Metuzalem in leseno nebo, Reposition, Almost There in Marianne in vodna tančica. Zadnje štiri imenuje haiku videi in o njih pravi, da »izvirajo iz spontanih snemanj stvari in dogodkov v moji okolici. Nastajajo na licu mesta, sredi vsakdanjika, ko se iz okoliščin resničnega življenja porodi zamisel. Tako kot haiku poezija tudi haiku videi temeljijo na neposrednih opažanjih predmetov ali pripetljajev, ki jih naknadno zmontiram in zaključim v pomenske celote
Barbara Borčić


spored
torek 5.1. ob 19.00
Casus Belli
, Casus Belli, Paura in citta' (1181 dni pozneje ali vonj po podganah), (
Brezplačne vstopnice.

četrtek 7.1. ob 19.00
Vitanje v vesolju: Sunita
, Dolce vita, Rdeča preproga (Red Carpet), Metuzalem in leseno nebo (Methuselah and the Wooden Sky), Reposition, Almost There, Marianne in vodna tančica (Marianne and the Water Veil)
Brezplačne vstopnice.