arhivirana novica

Muzej: ljubo struna – v službi filma

Slovenska kinoteka, dvorana Silvana Furlana, 14. april 2015. Pogovorni večer po projekciji filma Ljubezen (Rajko Ranfl, 1984). Avtorja Zoran Smiljanić in dr. Blaž Vurnik pripovedujeta o nastajanju stripa Spomini in sanje Kristine B., Ljubljana 1941–1945, ki – podobno kot predvajani film – opisuje medvojno življenje v Ljubljani. V pogovor se vključijo tudi gledalci. Starejši gospod doživeto opiše svoj medvojni beg iz Maribora v Ljubljano. Zoran Smiljanić ga vpraša, kako natančno je v pravkar videnem filmu zabeleženo medvojno življenje v Ljubljani. Potem ga vpraša še, kakšen se mu zdi film. »Jaz sem bil direktor filma,« mu pojasni gospod, preden pove svoje mnenje.

Zgovorni gospod je bil Ljubo Struna, ki pri 85 letih še aktivno služi svojemu poslanstvu – filmu, čeprav je upokojen. Gleda filme, udeležuje se odprtij razstav, premier, retrospektiv in pogovornih večerov, odzove se na vsako povabilo k sodelovanju pri srečanju z gledalci po projekcijah filmov, pri katerih je sodeloval. In teh ni malo. S svojim natančnim spominom je Kinoteki pogosto pomagal pri identifikaciji muzejskega gradiva, vedno pa nam je prijazno pokazal tudi svoj osebni arhiv in nam dovolil uporabiti fotografije za razstave in publikacije. Njegovi opisi ozadja nastajanja filmov so bili nepogrešljivi za obogatitev znanja o posameznih filmskih poklicih in ljudeh, ki so soustvarjali našo filmsko zgodovino. Njegove zgodbe iz filmskega zakulisja so vedno zanimive, posebno dragocene pa so tiste, ki opisujejo večinoma neizpostavljene podrobnosti organizacije in financiranja filmov ter značilnosti kulturne politike v času nastanka posameznega filma.

Letos je Ljubo Struna svoje skrbno zbrano in urejeno gradivo, ki sega vse do začetnih let povojne izgradnje slovenske filmske kinematografije, predal Kinoteki. Obsežno in raznoliko gradivo ne osvetljuje samo njegovega delovanja, pač pa dokumentira postopke nastajanja in snemanja filmov, prikazuje lokacije, sodelavce, filmsko opremo in vsebuje pomembne podatke za razumevanje filmske produkcije in zgodovine kinematografije na Slovenskem. Gre za pomembno in neprecenljivo darilo, ki bo obogatilo Kinotekine zbirke in omogočilo dostop do naše filmske preteklosti.

V času, ko se na vseh področjih naših življenj, in tako tudi na kinematografskem – v produkciji in distribuciji, dogajajo prelomne spremembe, se mora na področju filmske dediščine okrepiti zavedanje o pomembnosti njenega ohranjanja in varovanja. Morda prav zaradi množičnega nastajanja in dostopnosti, hitrega spreminjanja, a tudi minevanja vsega vizualnega v našem že skoraj povsem digitalnem okolju. Zlasti filmski muzeji, kar je tudi naša Kinoteka, pa vedo, da ohranjanje filmskih podob (na analognih ali digitalnih nosilcih) in njihovo predvajanje nista dovolj za celovito ohranitev in varovanje filmske dediščine ter omogočanje dostopa do nje. Zato kot filmsko dediščino obravnavamo in ohranjamo tako materialni kot nematerialni vidik filma. Zgodovino in tudi sedanji razvoj kinematografije so gradile generacije filmskih izumiteljev, tehnikov, ustvarjalcev in cela vrsta filmskih poklicev, vsak s svojim posebnim znanjem in odgovornostmi.

Gospodu Ljubu Struni, enemu takih filmskih profesionalcev, se v Kinoteki zahvaljujemo in mu posvečamo poseben filmski večer.























na kratko o Ljubu Struni

Ljubo Struna, ki se je rodil 2. marca 1930 v Mariboru, se je najprej ukvarjal s fotografijo, a ga je kmalu premamil film. S skupino podobnih entuziastov je ustanovil filmski krožek pod okriljem Kina Partizan v Mariboru. Svoje navdušenje so delili tudi z najmlajšimi: s 16-mm projektorjem so predvajali filme po šolah in počitniških kolonijah. Prvi stik s filmsko ekipo je doživel leta 1948, ko se je s člani Telovadnega društva Partizan udeležil telovadnega nastopa na XI. vsesokolskem zletu v Pragi. Spremljala jih je filmska ekipa pod vodstvom Dušana Povha, Ljubo Struna pa jim je pomagal pri prenašanju težke filmske opreme. Že naslednje leto mu je uspelo, da se je zaposlil pri Triglav filmu kot laborant. Spoznal je celoten fizikalno-kemični postopek nastanka filma in njegove lastnosti: razvijanje negativa, pozitiva in tonskega negativa, kopiranje filmskega traku, montažo, opremo filma in izdelavo zvočne kopije. Potem je postopoma spoznaval še druge filmske poklice in začel delati v filmski ekipi kot asistent snemalca slike. V svojem profesionalnem delovanju na področju filma je nastopal v vlogi laboranta, fotografa, asistenta (kamere, snemalca, režiserja), organizatorja, direktorja filma, producenta in režiserja, včasih tudi statista in igralca.

Sodeloval je pri 39 domačih celovečernih igranih filmih, 35 tujih celovečernih igranih filmih ter 207 dokumentarnih, kratkih igranih in animiranih filmih. Seznam režiserjev, s katerimi je delal, se bere kot filmografija slovenskega filma: Jože Babič, Jože Bevc, František Čap, Vojko Duletič, Jože Gale, Boštjan Hladnik, Jane Kavčič, Matjaž Klopčič, France Kosmač, Milan Ljubić, Jure Pervanje, Metod Pevec, Igor Pretnar, Jože Pogačnik, Rajko Ranfl, Mako Sajko, Franci Slak, France Štiglic in mnogi drugi. Imena vseh filmskih sodelavcev, od snemalcev do igralcev, pa je na tem mestu nemogoče našteti, ker jih je preveč. Kot zanesljiv, vedno profesionalen, prijazen in iznajdljiv sodelavec je postal tudi nepogrešljiv član filmskih ekip pri snemanju filmov tujih producentov, ki so od 50. let prejšnjega stoletja v Sloveniji in drugih republikah tedanje Jugoslavije pogosto snemali filme – od velikih zgodovinskih spektaklov do manjših produkcij.

Leta 1950 je Ljubo Struna soustanovil Društvo slovenskih filmskih delavcev. Filmi, pri katerih je sodeloval, so prejeli vrsto nagrad na domačih in tujih filmskih festivalih, leta 2011 pa je prejel nagrado Metoda Badjura za življenjsko delo filmskega ustvarjalca, ki jo podeljuje najstarejše stanovsko strokovno filmsko društvo na Slovenskem – Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev.

Metka Dariš


priporočena literatura iz knjižnice Slovenske kinoteke:

Ljubo Struna, Moje življenje s filmom / drugič, Ljubljana: samozaložba, 2000.
Ljubo Struna: Harmonija ustvarjalnosti, 14. Festival slovenskega filma, Ljubljana: Slovenski filmski center, 2011.
Majda Širca, Piran v filmu. Koprodukcijski časi Slovenije, Piran: Obalne galerije Piran, Ljubljana: Slovenska kinoteka, 2014.


zahvalni večer Ljubu Struna

16.2. ob 19.00

Basistov ponedeljek, Smiljan Rozman, Slovenija (Jugoslavija), 1968, 35mm, čb, 1.37, 12'
Ko zorijo jagode, Rajko Ranfl, Slovenija (Jugoslavija), 1978, 35mm, barvni, 1.37, 98'


razstava:

Izbor iz podarjenega gradiva Ljuba Strune bo januarja in februarja 2016 na ogled v Kinoteki, v Dvorani Silvana Furlana na Miklošičevi 28.