arhivirana novica

Animateka: Perzepolis

Perzepolis, mesto, ki je povsod in nikjer


Že dolgo ni več skrivnost, da se na vzhodu Sredozemlja množično bijejo vojne. Natančneje, lahko bi začeli najkasneje leta 515 pr.n.št., ko je Darej I. Veliki v današnji provinci Fars v Iranu postavil mesto z imenom Perzepolis. Istoimenski film je leta 2007 znova priklical ta zgodovinski spomin. Animirani Perzepolis (Persepolis, Vincent Paronnaud, Marjane Satrapi, 2007) ni le zgodba odraščajočega dekleta, ki se zaradi svojega ostrega jezika znajde v primežu režima in je rešena zaradi glasu razuma – njene družine. Med drugim se v filmu soočimo z danes polpreteklo zgodovino Irana, začenši z islamsko revolucijo 1979, ko je avtorica štela komaj 10 pomladi in se je Darejevo mesto Perzepolis uvrstilo na Unescov seznam svetovne dediščine.

Dvojnosti sprejemanja ideologije se v filmu vrstijo iz sekvence v sekvenco. Sivine med razumevanjem režima s strani komunističnega zaledja staršev avtorice Marjane Satrapi in razumevanjem nove oblasti s strani mladcev, ki sistem brez premisleka podpirajo z orožjem, se prepletajo skozi vso zgodbo. Tovrstne nejasnosti in po drugi strani jasno izražen avtoričin pogled na režim so preprečili, da bi film lahko predvajali v nekaj državah. Svojo pot je Perzepolis uspešno začel leta 2007 na Festivalu v Cannesu, kjer je bil nagrajen s strani žirije, istega leta pa bil uvrščen tudi med nominacije za oskarja, vendar izgubil v boju proti zmagovalcu, filmu Ratatouille (Brad Bird, Jan Pinkava, 2007). Že na začetku svoje poti pa je Perzepolis pod noge dobival tudi številna polena. Iranska vlada je pred Festivalom v Cannesu organizatorjem poslala pismo, v katerem so obsodili izbor filma, češ da »nerealistično prikazuje rezultate velike islamske revolucije«. V Teheranu je doživel le nekaj predvajanj, šest scen pa so cenzurirali zaradi prikaza spolnosti. S podobnimi problemi se je soočal tudi v Bangkoku, kjer ga po posvetu na iranski ambasadi niso hoteli predvajati, kljub takrat že prejetim petim nagradam na mednarodnih festivalih.

Večinoma črno-bela animacija od svojega stila odstopi le na nekaj mestih. Sodobna Marjane v barvah obuja spomine na preteklost, ko pa se potopi v zgodovino iranskega ljudstva, se poigra še s podajanjem pripovedi v stilu lutkovnega gledališča in tako časovna obdobja v filmu loči tudi grafično. Sicer otroško razumevanje osemletne vojne, ki je revoluciji sledila, dodatno začini z grozečimi črnimi množicami brez obrazov. Ploskovita poenostavljena karikaturistična risba je identična tisti iz originalne literarne predloge istoimenskega dvodelnega stripa. 

Družbenokritični avtorski strip je na Bližnjem vzhodu še danes v povojih, zato je grafična novela te vrste, sploh pred arabsko revolucijo leta 2011, cenjena rariteta. V arabskem svetu velja stereotip stripa kot medija za otroke. Šele po letu 2011 je bilo moč opaziti razvoj političnega stripa, tako s strani domačih avtorjev – na primer Comic4Syria v bližnji Siriji kot enega opaznejših fenomenov – kakor tudi tistih, ki so kot politično-ekonomski migranti prebegnili na zahod in se tam s stripom pobliže seznanili. Eden takih je Riad Sattouf, ki je svoje otroštvo prav tako narisal v večplastni zgodbi o odraščanju v libijskem in francoskem režimu skozi otroške oči L'Arab du futur (2014). 

Francoska povezava z bližnjevzhodnimi državami je močna še od časov templjarskega križarskega osvajanja. Francija na animirani film Perzepolis ni vplivala le zaradi biografskih povezav z umetničinim prebivališčem, ampak tudi produkcijsko. Film, za katerega je režijsko in scenaristično poskrbela striparka ob pomoči Vincenta Paronnauda, je rezultat koprodukcije Irana, Francije in ZDA. Tako angleško kot originalno verzijo sinhronizacije so začinili še z vsaj enim svetovno znanim imenom. Materi je posodila glas Catherine Deneuve, v angleški verziji pa tudi Sean Penn v vlogi očeta in Iggy Pop v vlogi strica, ki postane ena od žrtev iz družinskega kroga. 

Grafični roman Perzepolis je svojo pot do filma učakal šest let po tistem, ko je prejel nagrado coup de coeur na največjem evropskem stripovskem festivalu v Angoulêmu. Tudi strip Broideries (2003), ki je nadaljevanje avtobiografije (v film še ni prenesen, prav tako ne preveden v slovenščino), je bil na istem festivalu 2003 nominiran za stripovski album leta. V njem se srečamo z avtoričinim odraslim življenjem v nesrečnem prvem zakonu. Kot režiserka je Marjane Satrapi sodelovala tudi pri filmih Glasovi (The Voices, 2014) in Piščanci s slivami (Poulet aux prunes, 2001). Za poslednji del stripa, ki bi zaokrožil dosedanjo življenjsko zgodbo, filmska adaptacija še ni potrjena. 

Pia Nikolič