arhivirana novica

Kultivator – filmski dvojček: Rt strahu + Noč lovca

Filmski dvojček – z eno vstopnico na dva filma: Rt strahu in Noč lovca











Zdi se, da je bil Martin Scorsese leta 1991 na vrhuncu svoje kariere. Po uspešnicah, kot so Taksist (Taxi Driver, 1976), Pobesneli bik (Raging Bull, 1980) in Dobri fantje (Goodfellas, 1990), je bil pravzaprav neustavljiv. Kot eden izmed prepoznavnejših članov t. i. novega Hollywooda je do trenutka, ko je posnel Rt strahu (Cape Fear, 1991), do popolnosti izdelal svoj avtorski miljé in vzpostavil podobo Scorseseja, kot ga poznamo danes.
Rt strahu
je bil zato še toliko bolj presenetljiv odmik od avtorske in karierne smeri, ki jo je nakazal z dotedanjimi filmi. Rimejk ne preveč odmevnega trilerja z začetka 60. let pač ni predvidljiva poteza režiserja na vrhuncu moči, ki bi lahko počel, karkoli mu srce poželi. Vsekakor pa je film vzel za svojega in iz njega ustvaril popolnoma avtorski izdelek – morda celo enega svojih najbolj avtorskih filmov. Osnovna zgodba Rta strahu sicer ostaja nespremenjena: tako v izvirniku kot predelavi spoznamo pravkar izpuščenega zapornika Maxa Cadyja (Robert De Niro); ta se po 14 letih odloči za maščevanje odvetniku Samu Bowdenu (Nick Nolte), ki naj bi bil kriv za Maxovo nepravično obsodbo in posledično predolgo zaporno kazen. Zasledovanje, nadlegovanje in psihološko teroriziranje se kmalu sprevržejo v dejanja eksplicitnega nasilja, ko Cady napade in posili Bowdenovo mlado sodelavko, svojo pozornost pa nato usmeri še v njegovo ženo Leigh (Jessica Lange) in mladoletno hčer Danielle (Juliette Lewis).
Ogrožanje družine je torej glavna tema Rta strahu, a Scorsese se je seveda ni lotil tako enoznačno kot J. Lee Thompson v originalu iz leta 1962. Tam je Cady (Robert Mitchum) preprosto zloben, Bowden (Gregory Peck) pa enako preprosto dober ter naravno vržen v vlogo patriarha in zaščitnika žene in hčerke, ki sta tu prej postranski statistki kot pa avtonomna subjekta. V času, v katerem je film nastal, ni bila takšna pozicija nič nenavadnega, a izvirnik si poleg vsebine ni upal biti drzen niti na področju forme. Thompson s skoraj enodimenzionalno režijo ustvari film v odsotnosti kakršnegakoli stila v smislu, da vsemu, kar se zgodi na platnu, primanjkuje signifikacije in s tem posledično tudi kakršnegakoli podteksta – in ta pozicija je bila za filme te dobe precej nenavadna. Po Hitchcockovem Psihu (Psycho, 1960) so se filmi prizorov nasilja namreč drznili lotevati bolj subverzivno, kar pa Thompsonovemu Rtu nikakor ne uspe, čeprav surovega nasilja (tudi impliciranega posilstva) ne manjka. Scorsese se je po navdih za svojo reimaginacijo zatekel k filmu, ki je bil v tem pogledu še pred svojim časom, saj je izšel pet let pred Psihom (a bil mogoče tudi zato relativno manj uspešen). Noč lovca (The Night of the Hunter, 1955) je edini režijski poskus Charlesa Laughtona, sicer gledališkega in filmskega igralca, ki scenaristično v marsičem spominja na Rt strahu, stilistično pa eksperimentira z elementi, ki jih je v zgodbo skoraj štiri desetletja kasneje implementiral šele Scorsese. Robert Mitchum igra Harryja Powella, bivšega kaznjenca, ki po izpustitvi iz zapora išče ukradeni denar; njegov bivši sojetnik Ben naj bi ga namreč skril pri svojih domačih. Powell se kmalu poroči z Benovo vdovo in očara vse sovaščane z izjemo Benovega sina Johna, ki edini pozna skrivno lokacijo ukradenega denarja. Ko žena odkrije Powellove prave namene, jo ta ubije, John pa s sestro zbeži po rečnem toku s Powellom za petami.
Motivna vzporednost je tako bolj ali manj jasna, a Scorsese se je bolj kot po vsebini zgledoval prav po formi, zlasti s specifičnimi elementi, s katerimi je prek brechtovske potujitve ustvaril prepoznavno vzdušje svojega trilerja. Laughton se nikjer ni pretirano obremenjeval z realizmom, ampak je prav namerno odtujeval tako vizualno kot narativno strukturo Noči lovca. S pravzaprav odrsko mizansceno je zanikal vse normative »klasične« filmske scenografije in se raje v marsičem zgledoval po nemškem ekspresionizmu (kubistični scenski elementi, ostre sence in visoki kontrasti). Scorsese je bil bolj modernističen in je v svojo mizansceno vpeljal elemente nadrealizma (ko se Cady prvič pojavi pred Bowdenovo hišo, na nebu za njim sveti ognjemet) in celo video arta (kričeče, nasičene barve in uporaba slike v negativu). Narativno je zgodba tako pri Laughtonu kot Scorseseju potujena z uporabo uokvirjene pripovedi; prvi film odpre z biblijsko pripovedjo stare gospe Cooper, h kateri se otroka zatečeta na koncu filma, drugi pa začne in konča z mislijo šestnajstletne Danielle Bowden, ki travmatično izkušnjo na reki razlaga tudi kot svoj simbolični prehod v odraslost. Če je Bowdenova hči v prvem Rtu strahu prej rekvizit kot zaresen lik, sta prav oba otroka tako v Scorsesejevem rimejku kot v Noči lovca osrednja za razumevanje zgodbe. Daniellino seksualno prebujenje je eden ključnih dejavnikov, ki njenega očeta sčasoma potisnejo čez rob – njeno s seksualnostjo nabito intimno (a seveda tudi skrajno naivno) srečanje s Cadyjem je katalizator, ki da Bowdenu vedeti, da to ni več zgolj zastraševanje po krivem obsojenega zločinca, temveč je v resni nevarnosti tudi njegova družina. Ena ključnih sprememb, ki jih vpelje Scorsese, je tudi ta, da ne Bowden in ne Cady nista preprosto samo dobri odvetnik in iztirjeni psihopat – Bowden je res prikrival olajševalne okoliščine, ki bi lahko omilile Cadyjevo kazen, in Cady, ki se je v zaporu naučil brati in je v večini bral pravo, razume, da mu je bila (vsaj v pravnem vidiku) res storjena krivica. Bowden tudi ni samo neomajni patriarh, ampak moški šibkega značaja, ki z ženo ni več v najboljšem odnosu. Za razliko od originala torej ne gre več za bitko med dobrim in zlim, ampak večno bitko med težo krivde in močjo pravičništva – motiv, ki Scorseseja kot rdeča nit spremlja praktično vso kariero.
Rt strahu
je Scorsesejev najbolj avtorski film, ker je z njim (tudi s sodobne perspektive) najbolj izstopil iz žanrskih in stilističnih okvirov ter uspel pokazati, da je režiser tudi zunaj meja svojega vzpostavljenega opusa – kar mu recimo dve desetletji kasneje ni tako dobro uspelo v Zloveščem otoku (Shutter Island, 2010). Vseeno pa se ponekod zdi, da je s tem izletom v žanrsko eksperimentiranje izgubil nekaj osebne note, tako opazne v njegovih ostalih podvigih, ki jih danes že imamo za klasike. Rt strahu je zagotovo zanimiva točka filmske zgodovine, ne pa toliko zgodovine, pisane v kontekstu filmografije Martina Scorseseja.
Andraž Jerič



spored
petek 19.2. ob 21.15
Rt strahu
(Cape Fear)
Martin Scorsese, ZDA, 1991, 35mm, 2.35, barvni, 128', sp
Po prestani zaporni kazni za posilstvo se Max Cady, sadističen psihopat, odloči maščevati odvetniku, ki ga je slabo zagovarjal na sodišču. Z vztrajnim, a previdnim zalezovanjem spravi odvetnikovo družino na rob zloma, ki mu lahko sledi le prelivanje krvi. Remake istoimenskega psihološkega trilerja iz leta 1961, kjer sta v glavnih vlogah nastopila Gregory Peck in Robert Mitchum.

petek 26.2. ob 21.00
Noč lovca
(The Night of the Hunter)
Charles Laughton, ZDA, 1955, 35mm, 1.66, čb, 93', svp
Lažni pridigar v zaporu spozna na smrt obsojenega družinskega očeta, ki je zagrešil umor, ukradel 10.000 dolarjev, denar skril in skrivališče zaupal svojima otrokoma. Pridigar se iz zapora napoti na sojetnikov dom, kjer iz pohlepa po zakladu najprej zapelje, nato pa na poročno noč ubije njegovo ženo. Otroka v strahu pobegneta, toda pridigar jima je stalno za petami. Klasična balada o dobrem in zlu; tour de force baročnega ekspresionizma, filma noir in ruralne, folklorne grozljivke. Robert Mitchum v najbolj nepozabni in srhljivi vlogi svoje kariere uteleša čisto zlo.
»Vse, kar je filmskega, je združeno v enem samem filmu. Noč lovca je eden najbolj čudnih in najlepših ameriških filmov. V zvezi z njim nam najpogosteje pride na misel beseda meteorski kamen. Film pravzaprav ostaja edinstveno delo igralca Charlesa Laughtona, ki ga je ustvaril po svoji zamisli, potem ko mu je Paul Gregory dal zeleno luč. Pri tem pa se ni držal pravil hollywoodske pripovedi. Noč lovca je film zunaj norm. Dotakne se vseh žanrov, ne da bi se kateremu prav posebej uklonil.« Serge Daney