arhivirana novica

Ob dnevu žena: Kruh in vrtnice

Kruh, vrtnice in za pest smodnika

V »daljnih« osemdesetih je moj dedek za 8. marec obiskal vse ženske v družini; vsaki izmed nas (babicam, mamam, vnučkam) je čestital za 8. marec in vsaki podaril šopek rož. Tega ni počel glasno in bahaško, temveč kot spoštovanje praznika, ki ga je treba ohraniti, na katerega se ne sme pozabiti. Dedek je vedel, da ženskam volilna pravica, pravica do enako plačanih delovnih mest ali tudi pravica do splava ni bila podarjena, vedel je, da so bile te pravice trdo izbojevane.
Šibkejši spol je res šibkejši – pa ne vedno v mišični masi in nikakor ne glede poguma, intelekta, strasti, humorja ali skrbi za druge, šibkejše smo, ker so družbene, politične in ekonomske razmere še vedno take, da je ženska obravnavana drugače od moškega. Ženske kljub zakonom, ki nas (ti niso stari niti sto let in nikakor ne veljajo po vsem svetu) obravnavajo kot enake, še vedno bolehamo za šibkostjo. Naša šibkost se rojeva iz dveh vrst miselnost: prva je ozkoglednost, nazadnjaštvo, recimo kar naravnost, neumnost, saj gre za miselnost, ki temelji na predsodkih, na tem, da razumemo samo tisto, kar poznamo, in hkrati na strahu pred vsem, kar je »drugačno«. (Zabava me poudarjanje ženske drugačnosti, saj že vse življenje živim z njo. Seveda, drugačne smo – od norm, ki so jih postavili drugi, ja, tudi oni »drugačni«. In drugačne smo tudi druga od druge.) Skratka: omejenost in strah in vzgoja, stare več sto let, se lepljivo pretakajo iz generacije v generacijo. In ta topoumnost morda ne zasluži prvega mesta, saj prav verjetno izhaja iz druge miselnosti, ki je preračunljiva: to je miselnost, na kateri temeljijo določene ekonomije, miselnost, po kateri se družba »razvija« na ramenih šibkejših. Marsikatera družba – pravzaprav večina njih – je nekoč prosperirala in tudi še danes cveti (ali pa životari), tako da izkorišča »šibkejše«. V sedanjem času, ko ne verjamemo več v »ta pa ta vas je ustvaril točno za to in to ...«, je resnično nenavadno, da »šibkejši« sprejemajo od drugih zapovedano šibkost, saj so v resnici tista močna večina, ki omogoča, da se svet vrti naprej; nenavadno je, da se šibko-močna večina ne upre, da ne pokaže, da sedanji svet ni edino možni svet. Da ga je mogoče spreminjati, izumljati na novo.
Ne smemo pozabiti, da se je za spremembe treba boriti (zdaj velikokrat tudi za to, da se ne bi vrnili nazaj v še bolj mračne čase): profiterjev, ki se trdovratno borijo za to, da stvari ostanejo take, kakršne so, je vedno veliko. Prav hitro se lahko tudi dogodi, da kakšno od trdo izborjenih pravic izgubimo.
Ja, ženske smo drugačne in marsikatera med nami se bučno smeji, burno čustvuje ali nesistemsko razmišlja (pa se v tem res razlikujemo od moških?). A včasih bučen smeh ni kalilec miru, temveč vir veselja, burno čustvovanje ni histerija, temveč izražanje ljubezni, in nesistemskost pač zgolj drugačen sistem. In res je, včasih smo glasne, zmešane, zmedene, ženske na robu živčnega zloma. Skratka: Drage vse ženske, kar vas je, želim nam, da nam moč za boj za enakopravnost ne poide, in prav enako želim vsem moškim (fantom, očetom, možem in dedkom …), saj bo skupni svet brez predsodkov pred drugačnimi, brez dušenja »šibkejših«, zanesljivo prijaznejši za vse nas.
Varja Močnik

urednica filmskega programa

spored
petek 4.3.
19.00
Bosonoga grofica
(The Barefoot Contessa)
Joseph L. Mankiewicz, ZDA/Italija, 1954, 35mm, barvni, 130', svp
Nekoč uspešen filmski scenarist in režiser Harry Dawes (Humphrey Bogart) sprejme službo pri nadutem, egoističnem milijonarju. Zanj naj bi v neodvisni produkciji posnel film po okusu bogatešev. Skupaj se odpravita v Madrid, kjer iščeta primeren, svež obraz za glavno žensko vlogo. Tam naletita na vročekrvno, revno in ponosno bosonogo plesalko Mario Vargas (Ava Gardner). Maria, novopečena zvezdnica, se znajde v vrtincu vulgarne finančne smetane, kjer pleše iz enega moškega naročja v drugo in lomi srca, dokler se naposled ne zlomi še njeno. Razkošna ljubezenska melodrama.

torek 8.3.
21.00
Ninočka
(Ninotchka)
Ernst Lubitsch, ZDA, 1939, 16mm, 1.37, čb, 100', svp
Trojica sovjetskih delegatov odpotuje v Pariz prodat podržavljene dragulje, da bi z izkupičkom pregnali lakoto iz domovine, ki se šibi pod nesmiselnimi petletkami. Za dragulji se peha tudi grof, ljubček nekdanje lastnice nakita. Grofu v kratkem času uspe preobraziti trojko revolucionarjev v krvoločne kapitaliste, ki mislijo le še na lasten dobiček. Iz Moskve zato pripotuje še posebna odposlanka, smrtno resna in ledeno hladna politkomisarka Ninočka (Greta Garbo), ki na grofovo zapeljevanje odgovarja z zadrtim prepričanjem, da ni ljubezen nič drugega kakor kemična reakcija. Film so v času nastanka oglaševali s hudomušnim vabilom: Garbo se smeji!

sreda 9.3.
20.15
Marjetice
(Sedmikrasky)
Vera Chytilová, Češkoslovaška, 1966, 35mm, 1.37, barvni, 74', svp
Eden izmed biserov češkega novega vala, zmes anarhije in filmskega eksperimenta, zaradi katerega je oblast režiserki za več let prepovedala ustvarjanje filmov. Najstnici Marie I in Marie II zavračata pravila patriarhalne kulture, zato nenehno povzročata težave: lažeta moškim, veliko jesta, pijeta in uničujeta stvari. Njune dogodivščine vseskozi spremlja vizualno eksperimentiranje, zato se tudi za gledalca v vsakem prizoru zgodi kaj nepričakovanega.

četrtek 17.3.
18.00
Sreča
(Le bonheur)
Agnès Varda, Francija, 1965, 35mm, 1.66, barvni, 79', svp
François, dobrodušen in preprost mlad tesar, je srečno poročen s Thérèse. Njuno ljubezensko idilo nadgrajujeta dva majhna otroka. Nekega lepega dne se François zaljubi v drugo žensko, Émilie, pri čemer še vedno ljubi svojo ženo. Njegova sreča ob spoznanju, da je njegova ljubezen tako neizmerna, da zadošča za dve ženski, je tolikšna, da svoja občutja iskreno deli z ženo. Zazdi se, da se tudi ona naleze moževe sreče in se vda v nenavadno usodo.
Mojstrovina legendarne »babice francoskega novega vala« Agnès Varda; posebna nagrade žirije v Berlinu 1965.

petek 18.3.
21.00
Kruh in vrtnice/Kultivator

Izdana
(Haywire)
Steven Soderbergh, ZDA, 2011, 35mm, 2.35, barvni, 93', sp
Mallory Kane, izurjena operativka, na najbolj umazanih in nevarnih koncih sveta dela za varnostno firmo, ki jo je najela vlada. Po uspešni rešitvi kitajskega novinarja v Barceloni odkrije, da je bil ta umorjen, vsi dokazi pa nenadoma kažejo nanjo. Mallory postane tarča poklicnih morilcev in spozna, da jo je nekdo izdal.
Steven Soderbergh z nekonvencionalnim vohunskim trilerjem predstavi Gino Carano, šampionko ženskih mešanih borilnih veščin, v njenem prvem filmskem nastopu in spotoma izvede subverzivni projekt, ki od znotraj dekonstruira svoj žanr.

sobota 19.3.
20.00
Vse, kar dovoli nebo
(All That Heaven Allows)
Douglas Sirk, ZDA, 1955, 35mm, 1.77, barvni, 89', svp
Ameriško predmestje, sredina petdesetih. Premožna vdova Cary (Jane Wyman) se zaplete v strastno romanco z družinskim vrtnarjem Ronom (Rock Hudson). Privlači jo njegov stvaren pogled na življenje, ki se kaže in udejanja kot ostro, sveže nasprotje rigidnim konvencijam njenega malomeščanskega, zdolgočasenega vsakdanjika. Vendar pa ljubezenska idila kmalu naleti na brutalno in, zdi se, nepremostljivo nasprotovanje okolice; ogorčeni so zlasti (sicer že odrasli in odseljeni) otroci zaljubljene vdove. Bolj kot dejstvo, da je Ron mnogo mlajši od Cary, jih moti njegov nižji socialni položaj. Ena najslovitejših filmskih romanc vseh časov, bržkone tudi najsijajnejši predstavnik klasične hollywoodske melodrame, ki ekspresionistične zakonitosti žanra pripelje do vrhunca in jih obenem izkoristi za uničujočo kritiko zlagane družbe.