arhivirana novica

Festival žanrskega filma Kurja polt

Kurja polt 3: Zadnje dekle
13.–17. 4. 2016 / Slovenska kinoteka, Kinodvor

»Vse, kar potrebujete, da bi posneli film, sta dekle in pištola. To je rekel Griffith, ne jaz.«[1] - D. W. Griffith via Jean-Luc Godard







»Vse, kar potrebujete, da bi posneli film Jeana Rollina, sta dve dekleti in pištola.«[2] In vse, kar potrebujete za Aldrichevo mojstrovino ameriške gotike Kaj se je zgodilo z Baby Jane? (What Ever Happened to Baby Jane?, 1962), sta dve zreli ženski in invalidski voziček. Tretja edicija festivala Kurja polt prikima tej formuli. »Dekleta« so nepogrešljiva, četudi lahko strukturno mesto pištole v filmu zapolni marsikaj – motorna žaga, obešalnik, orjaška gorila ali v našem primeru voziček, vrv in vitel, vampirski čekani, petnajstmetrski stas … Tematsko retrospektivo »zadnje dekle« letos poklanjamo markantnim ženskim likom in vlogam, nekaj nepogrešljivim »zadnjim dekletom«, za izhodišče pa jemljemo eno ključnih monografij o filmski grozljivki, Moški, ženske in motorke (Men, Women, and Chain Saws, 1992) ameriške teoretičarke Carol J. Clover. Tu avtorica na podlagi »sodobnega slasherja«, filmov o psihotičnih morilcih in njihovih povečini ženskih žrtvah od leta 1974 in Teksaškega pokola z motorko (Texas Chain Saw Massacre) dalje, razvije zdaj že ponarodeli trop in teorijo zadnjega dekleta (Final Girl). Pod drobnogled nato vzame še dva, kot pravi, najbolj »ženska« podžanra grozljivke, v katerih ženski liki in vprašanja spola zasedajo osrednje mesto: okultno ali nadnaravno grozljivko in podžanr filmov »posilstva in maščevanja« (rape-revenge).
Slasher, ta izvorni habitat zadnjega dekleta, velja za enega najbolj formulaičnih podžanrov grozljivke, ki iz filma v film preigrava v temelju nespremenjeno strukturo, da bi jo nato ponovil še v neštetih rimejkih in nadaljevanjih. Še več, ti filmi ali franšize (Noč čarovnic, Petek 13., Nočna mora v Ulici brestov, Krik) so nam vsem dobro znani. Zato smo se iskanja naših »zadnjih deklet« lotili bolj svobodno. O nadnaravni pošastni ženskosti bomo razmišljali med šolsko uro okultne grozljivke, Argentovo Suspirio (1977), zamolčanim biserom Johna Hancocka Na smrt prestrašimo Jessico (Let's Scare Jessica to Death, 1971) in poznejšo rollinado Živa smrt (La Morte vivante, 1982) prekletega poeta filmske fantastike, Jeana Rollina. Podžanra posilstva in maščevanja se bomo kajpak lotili tako kot Cloverjeva, ker bi notoričnemu Pljunem na vaš grob (I Spit on Your Grave, 1978) zaman iskali primerjavo. S kultnim znanstvenofantastičnim B-jem Napad velikanke (Attack of the 50 Foot Woman, 1958) bomo maščevali še prešuštvo, to ambivalentno mešanico posilstva in seksa iz časa Produkcijskega kodeksa. Z letošnjim žanrskim odpadnikom, čistokrvno klasiko Roberta Aldricha Kaj se je zgodilo z Baby Jane?, se bomo spraševali, kdo je tu žrtev, Bette Davis ali Joan Crawford, in bržkone ne našli enoznačnega odgovora. Psihotičnega morilca ne bomo zaobšli, toda namesto v primerih Carol Clover ga bomo poiskali v še enem manj razvpitem dragulju, Ko pokliče neznanec (When a Stranger Calls, 1979).

Seveda bo poskrbljeno za uravnotežen boj in enakost spolov. V sodelovanju s festivalom Mednarodnih dni kratkega filma v Winterthurju in Društvom Kraken se bomo poklonili slovitemu švicarskemu umetniku H. R. Gigerju, nadrealistu in vizionarju, avtorju »osmega potnika« iz znanstvenofantastične klasike Ridleyja Scotta. Festivalska sekcija mlada kri pa s peščico žanrsko raznorodnih sodobnih produkcij od testosterona kar poka po šivih: tu je legenda neodvisne ameriške grozljivke Larry Fessenden, pa Kurt Russell v vrhunski, »Snake Plissken« formi in najdražji indijski film doslej, junaški ep o »možu mogočnih rok«, mitskem Bahubaliju (Bahubali: The Beginning, 2015).

Ker smo zadnje dekle avtorici in izvornemu podžanru tako rekoč ugrabili, da bi se z njim poigrali na platnu in, kot nam je v navadi, na filmskem traku, naj se na tem mestu vendarle posvetim tekstu, ki je služil kot kal in izhodišče. Cloverjeva se je začela v poznih 80. letih, ko si je končno drznila ogledati Teksaški pokol z motorko, spraševati, ali ustaljena, zlasti feministična kritika slasherja kot locusa sadistične identifikacije moškega gledalca prek »moškega pogleda« (male gaze) z moškim morilcem, ki legitimira moško nasilje in žensko identifikacijo, resnično vzdrži. Njena kritika je uperjena proti enostavnemu branju, ki podcenjuje tako kompleksnost teh filmskih tekstov kot gledalčevo sposobnost (onkrajspolne) empatije. Saj se gledalec vendar ne identificira zgolj in izključno s svojim dobesednim dvojnikom – mladi z mladimi, premožni s premožnimi, moški z moškimi in ženske z ženskami. Cloverjeva predlaga, da ti filmi po svoji narativni (zgodba, liki) in formalni strukturi (zorni kot kamere) pričajo o tem, da se vsi, moški in ženske, identificiramo z žrtvijo, ki je tu brez izjeme ženska, še več, ženska v bolečini, strahu in trpljenju. V tem prepozna odraz in posledico širših družbenih sprememb v razmerjih in razumevanju spolov, zlasti seveda prav feminističnega gibanja.

Kaj natanko je ta ključni premik, ki ga Cloverjeva najbolj očitno prepozna pri grozljivki? Leta 1960 je v Hitchcockovem Psihu (Psycho) in Powellovem Smrt v očeh (Peeping Tom), torej vrhovnih protoslasherjih[3], glavni lik še vedno morilec, moški, Norman Bates ali Mark Lewis; zgodba filma se vrti okoli razkritja njegove psihotične osebnosti. V sodobnem slasherju pa se z vpeljavo figure zadnjega dekleta formula teh filmov radikalno spremeni. Detektivski zaplet in razkritje morilca se umakneta junaškemu boju in končni zmagi nad zlom. A to še ni vse. Tehtnica pozornosti kamere in gledalca se odločno prevesi na stran ženske žrtve, ki postane ključni protagonist, njen boj za preživetje pa fokus zgodbe. In če zadnja dekleta sprva še potrebujejo posredovanje moškega rešitelja, filmski ekvivalent figure lovca iz Rdeče kapice, ki navadno nastopi v vlogi moža postave, detektiva ali šerifa, že kmalu postanejo tudi svoje lastne rešiteljice. Premik od pasivne k aktivni obrambi se zgodi že v filmu Noč čarovnic (Halloween, 1978), medtem ko kasnejši slasherji figuro nesposobnega namišljenega »lovca« že naravnost parodirajo. V zadnjem kadru Teksaškega pokola z motorko 2 (The Texas Chainsaw Massacre 2, 1986) je Stretch tista, ki nad glavo zmagovito vihti motorko, medtem ko teksaški ranger, ki ji priskoči na pomoč, ne uspe rešiti niti samega sebe.

Žrtev kot tipično ženski lik ima seveda dolgo, folklorno zgodovino. Če je v grozljivki, »v toku časa morilec privzel podobe morskega psa, megle, gorile, ptičev, sluzi, je njegova žrtev večno in prototipsko ženska. Tega vzorca film kajpak ni iznašel. Ponudil je zgolj vizualni izraz trajni predpostavki, da je smrt prelepe ženske, po Poejevi sloviti formulaciji, 'najbolj poetična tema na svetu'. /…/ Ali Hitchcock med snemanjem Ptičev: 'Vedno sledim nasvetu dramatika Sardouja, ki je rekel: 'Mučite ženske!' Težava je v tem, da danes žensk ne mučimo dovolj.'« V vsem tem filmskem mučenju Cloverjeva po letu 1974 torej zazna očiten premik od moškocentričnega pogleda k centralni poziciji ženske žrtve, ki v teku filma, skozi dolg in težaven spopad postane žrtev-junakinja, pri čemer njeno junaštvo vselej implicira določeno mero pošastnosti. »Žrtve v procesu spopadanja s pošastmi same postanejo pošastne /…/ tudi nedolžnost je artefakt civilizacije, luksuz srednjega razreda, moralni ekvivalent zavarovalne police.« Cloverjeva to ilustrira na primeru moške različice rape-revenge scenarija, filma Odrešitev (Deliverance, 1972), kjer se na pot odpravijo »dobri možje«, zvesti soprogi, očetje, pošteni delavci, da bi na koncu postali lažnivci in morilci. Nič drugače ni z junakinjami filmov Pljunem na vaš grob, Kaj se je zgodilo z Baby Jane? ali Napad velikanke – pot začnejo kot »dobre ženske«, zapostavljene sestre, marljive pisateljice, zveste soproge, da bi končale kot lažnivke, morilke in petnajstmetrske pošasti.

Seveda je vsa stvar mnogo bolj kompleksna, kot se zdi, saj nas Cloverjeva ves čas opozarja, da so definicije spola zgodovinsko determinirane, da je spol prepustna membrana in ne betonski zid, da v tem filmskem svetu biološki spol (sex) izhaja iz družbenega (gender) in ne obratno. »Lik ne joče in trepeta, zato ker je ženska, pač pa je ženska, ker joče in trepeta. In lik ni psihotični morilec, zato ker je moški; pač pa je moški zato, ker je psihotični morilec.« Ker mora zadnje dekle poleg pozicije žrtve prevzeti še (tradicionalno moško) vlogo junaka, tako zaide v paradoks: anatomsko je ženska, karakterno pri najboljšem androgin. Ona je skavtinja, knjižni molj, avtomehaničarka. Prva prepozna znake nevarnosti, za katere se prijatelji ne zmenijo. Je inteligentna, znajde se v krizi, in čeprav je vedno manjša in šibkejša od morilca, se z njim spoprime odločno. Zadnje dekle je, skratka, fantovsko. In če nam je ta poanta slučajno ušla, nas opomnijo imena: Stevie, Marti, Terry, Laurie, Stretch, Will, Joey, Max … Ripley. Ona pa je tista, ki se »ohrani v spominu najdlje, tista, ki preživi … Le ona zre smrti v obraz, toda hkrati le ona zbere dovolj moči, da kljubuje morilcu, dokler je nekdo ne reši (konec A) ali dokler ga ne ubije sama (konec B). V obeh primerih pa je od leta 1974 dalje preživeli lik ženska.« Potrebno je le pristaviti, da zanje dekle vsekakor preživi najdlje, ne pa vedno.

Tudi v podžanru posilstva in maščevanja Cloverjeva beleži podoben premik ter jasne vzporednice med likom zadnjega dekleta, ki se samo reši, in žrtve posilstva, ki se sama maščuje. »Hitchcockova Blaznost (Frenzy, 1972) in Peckinpahovi Slamnati psi (Straw Dogs, 1971) sta praktično gledano zadnja filma posilstva 'stare šole' – filma, v katerem je posilstvo koncipirano kot maščevanje moškega, trpinčenega s strani ženske (spolno draženje, manjša plača ali slabša služba so oblike trpinčenja), in ki gledalca z običajnimi narativnimi in filmskimi konvencijami povabi, da privzame posiljevalčev zorni kot.« Kasnejši filmi, kakršen je Pljunem na vaš grob, to optiko zaobrnejo, in čeprav njihova premisa ni brez precedensa, ti filmi vendarle odražajo bistvene spremembe v družbeni percepciji posilstva od poznih 50. let. Obsodba posilstva kot zločina, primerljivega z umorom, je pozen zgodovinski dogodek. Toda nemudoma mu je sledila filmska ideja, da si to dejanje zasluži krvavo maščevanje in da ima »preživetje žrtve, ki se nato sama maščuje, še posebej silovit dramatičen potencial /…/ tu ženska ne doseže le zmagoslavne samorešitve v izteku filma, pač pa udejanji premišljeno, dolgo in nasilno maščevanje, ob kakršnem bi bil ponosen še Rambo. (Izkušnja brutalnega posilstva je paradoksalno tisto, kar iz te ženske naredi 'moža'.)« Tako kot obramba pred morilcem slasher filma postane torej tudi posilstvo v podžanru rape-revenge problem, ki naj ga reši ženska sama, sprva žrtev, nato pošastna junakinja samoobrambe in maščevanja.

Naša zadnja dekleta smo iskali onkraj slasherja, onkraj grozljivke, in ker radi kršimo lastna pravila, tudi onkraj žanra. Njihove usode so različne, njihov položaj »zadnjega dekleta« ne vedno očiten, celo njihova imena so anomalija, vsa po vrsti so ženska: Nancy, Jane, Blanche, Jessica, Emily, Catherine, Hélène, Jennifer, Jill in Suzy. Ne bodite nesojeni »lovci«, ne pustite jih na cedilu.
Maša Peče in festival Kurja polt
Več informacij na spletni strani www.kurjapolt.org



vstopnice
Slovenska kinoteka:
4 € / 3 € (v predprodaji)
Kinodvor: 5,30 € / 4,50 € (v predprodaji)

Vstopnice za projekcije v Slovenski kinoteki so naprodaj pri blagajni Slovenske kinoteke.
Vstopnice za projekcije v Kinodvoru so naprodaj pri blagajni Kinodvora.

Predprodaja vstopnic po znižani ceni poteka pri blagajnah Kinodvora in Slovenske kinoteke od 29. marca do 12. aprila!

spored v kinoteki
sreda 13. 4.
18.30
Napad velikanke
(Attack of the 50 Foot Woman), Nathan Juran, ZDA, 1958, 16mm, 65'
20.00
Kaj se je zgodilo z Baby Jane?
(What Ever Happened to Baby Jane?), Robert Aldrich, ZDA, 1962, 35mm, 132'

četrtek 14. 4.
18.00
Na smrt prestrašimo Jessico (Let's Scare Jessica to Death), John D. Hancock, ZDA, 1971, 35mm, 89'
20.00
Temna zvezda – Gigerjev svet
(Dark Star – HR Gigers Welt), Belinda Sallin, Švica, 2014, DCP, 95'
22.00
Gigerjevo vesolje (Das Universum Giger), Švica, 1967- 1992, razni formati, 99'

sobota 16. 4.
17.00
En hud pesjan je živel

Predavanje prof. dr. Karmen Šterk in dr. Eve Vrtačič, avtoric knjige Serijska kultura, popularni morilec.
Vstop prost. Brezplačne vstopnice bodo na voljo pri blagajni Slovenske kinoteke na dan dogodka.

18.00
Ko pokliče neznanec
(When a Stranger Calls), Fred Walton, ZDA, 1979, 35mm, 97'
20.00
Suspiria
, Dario Argento, Italija, 1977, 35mm, 98'
22.00
Živa smrt
(La Morte vivante), Jean Rollin, Francija, 1982, 35mm, 89'
00.00
Pljunem na vaš grob
(I Spit on Your Grave), Meir Zarchi, ZDA, 1978, 35mm, 101'

13. – 17. 4.
Naježimo dlako, ostrimo pogled!

Filmsko-kritiška delavnica v sodelovanju z Društvom za širjenje filmske kulture KINO!
Iz zbirke: ženska na plakatu

Razstavo plakatov iz kinotečne zbirke kurira Metka Dariš, vodja muzejskega oddelka Slovenske kinoteke



[1] Za ilustrirano genealogijo formule »dekle in pištola«, med katero se je Griffith izgubil, izrek pa pripadel Godardu, glej: http://www.thecinetourist.net/a-girl-and-a-gun.

[2] Colin Odell, Michelle Le Blanc, »Jean Rollin: Le sang d'un poete du cinema«, v: Alternative Europe, urednika Ernest Mathijs in Xavier Mendik, London, Wallfrower, 2004.

[3] Teorija in kritika ju kajpak opisuje z drugimi oznakami, toda žanr, ki ga pripišemo filmu, ima prav toliko opraviti s snovjo kot s produkcijsko vrednostjo, ali kot pravi Cloverjeva, »visokoproračunsko formo prej kategoriziramo kot dramo, film suspenza ali akcijski film, nizkoproračunsko formo pa kot grozljivko ali kultni film – tudi ko so zgodbe teh filmov tako rekoč identične«.