arhivirana novica

Kultivator: Dim + Moder v obraz

brooklyn v dimu preteklosti in gentrifikacije

New York v naši kolektivni zavesti že od nekdaj predstavlja talilni lonec, v katerem brbotajo najrazličnejše kulture, jeziki in kjer ljudje z vseh koncev sveta v relativnem sožitju sobivajo brez večjih težav. To še toliko bolj velja za Brooklyn, ki je z nekaj več kot poltretjim milijonom prebivalcev oblikoval lastno prepoznavnost in identiteto kot kulturno najbolj raznolika četrt sveta. A tako kakor je globalizacija v kulturnem smislu poenotila svet v eno veliko metropolo, tudi New York v zadnjih dveh desetletjih ni ušel diktatu globalnih trendov, ki jih je pravzaprav soustvaril. Obrat javnega k zasebnemu, ki ga poganjajo socialna omrežja in nove komunikacijske tehnologije, je sicer simptomatičen povsod, toliko bolj radikalno pa je spremenil področja, prepoznavna po živahnem vrvežu in pristni interakciji na preobljudenih ulicah brooklynskih četrti. 

Imaginarije New Yorka so vsem tistim, ki se nismo nikoli sprehodili med stolpi tega modernega Babilona, neizbežno zgradile podobe s televizije in filmskih platen. Serije, kot so Seinfeld in Frasier, filmi Woodyja Allena, Scorseseja ali Jarmuscha (ta v eni od zgodb filma Noč na zemlji (Night on Earth, Jim Jarmusch, 1991) v Brooklynu sooči novopečenega taksista, nemškega priseljenca Helmuta Grokenbergerja, in Yoya, brooklynskega "all-arounderja", ki prevzame krmilo taksija, medtem ko Helmet zasanjan občuduje ''Brookland bridge'') ponujajo podobe, ki gledalcu vtisnejo neke vrste virtualni zemljevid metropole, v realnosti na licu mesta pa se največkrat zaključijo z zbeganim iskanjem referenčnih točk. Seveda pa je razlika med filmi, ki so nastali v nekem času in so dosledno odsevali takratni "zeitgeist", in tistimi, ki so nastali pred kratkim (spomnimo se samo nedavnih posvetil prestolnicam Woodyja Allena) in predstavljajo današnji čas skozi romantizirano prizmo, ki z realnostjo življenja v teh mestih nima veliko skupnega. 

Filmov Dim (Smoke, 1995) in Moder v obraz (Blue in the Face, 1995) Wayna Wanga in Paula Austra pa, čeprav na prvi ogled morda delujeta tako, ne gre jemati kot serij z romantiko opojenih podob nekega mesta, ki obstaja samo v domišljiji svojih stvarnikov. Temo kinodvoran sta osvetlila ne tako daljnega, pa vendar sila drugačnega leta 1995 in povsem sovpadata z romantično podobo New Yorka in Brooklyna, a pri nobeni kritiki iz tistega obdobja ni zaslediti, da bi avtorjema očitala nekoherentnost reprezentacije. Zdi se, da je bil Brooklyn leta petindevetdeset takšen, kot ga vidimo v filmu, seveda pa ostaja v okviru fikcije igranega filma. Tudi anekdota o začetku nastajanja filmov prepleta realnost in fikcijo. Režiser filma Dim Wayne Wang je leta devetdeset namreč v časopisu zasledil božično zgodbo pisatelja Paula Austra in ga poiskal z željo, da bi na podlagi kratke zgodbe posnela film. Auster je predlog sprejel in sodeloval pri Dimu kot scenarist, pri filmu Moder v obraz pa kot Wangov sorežiser, saj je film temeljil na improvizaciji igralcev (dokler niso bili modri v obraz) in izpeljankah likov, ki so bili ustvarjeni za Dim

Osrednji lik Dima je benevolentni Auggie Wren (Harvey Keitel), ki na vogalu 3. ulice in 7. avenije kraljuje in trguje v prodajalni tobaka Brooklyn Cigar Co. Prodajalna služi kot javna površina, na kateri se srečuje ves okoliški živelj, ki ga povezuje strast do kajenja. Med strankami je tudi Paul Benjamin (William Hurt), pisatelj, ki je po izgubi žene izgubil tudi stik s pisanjem in zunanjim svetom. Dim je film naključij, ki se poigravajo s posameznikom in postavljajo stvari na svoje mesto. Tako Paula naključno reši pred smrtjo Rashid, ki na begu iz svoje četrti išče očeta. Paul Rashida za kratek čas naseli v svojem stanovanju in zaposli pri Auggieju. Skrivnosti in bremena preteklosti, ki jih protagonisti nosijo s seboj, pa med njimi oblikujejo posebne vrste tovarištvo. Tovarištvo, stkano med igralsko zasedbo, pa sta začutila tudi Wang in Auster ter prepričala producente, da posnamejo še neke vrste dodatek, film, ki se bo osredotočal na like iz Dima in ki jih z izjemno prezenco in toplino združuje Keitelov lik. 

Tako sta v šestih dneh posnela še film Moder v obraz, ki bi ga lahko razumeli tudi kot neke vrste poklon Brooklynu in ki je nastal ob popolni improvizaciji vseh protagonistov. Zasedbo so še močno razširili ter zvezdniško okrepili na način, s katerim film prehaja v neke vrste doku-fikcijski portret življenja na Auggiejevem vogalu. Tako svojo zadnjo cigareto z Auggiejem pokadi tudi Jim Jarmusch, njegove modrosti pa še preseže prodajalec Lou Reed. Za vogalom za glasbene vložke poskrbi John Lurie na saksofonu, mimo prikotalka Madonna, z nadvse nenavadno anketo pa ljudi nadleguje Michael J. Fox. V kombinaciji posnetkov z metroja, nad ulicami Brooklyna in s statistiko, ki jo v kamero govorijo njegovi prebivalci, doseže film večjo dokumentarno vrednost in temeljiteje odseva duh časa, kakor bi lahko od tovrstne improvizacije pričakovali. Antologijo tega koščka sveta podkrepijo posnetki selitve basebalskega kluba Brooklyn Dodgers v Kalifornijo in rušenje njihovega stadiona, ki se je v spomin prebivalcev Brooklyna zapisalo kot ena največjih tragedij do tistega dne.

A najhujše je prebivalce Brooklyna pričakalo v novem tisočletju. Če se izognemo polemiziranju o največji tragediji v New Yorku, napadu enajstega septembra 2001, prebivalci Brooklyna največjo bitko zdaj bijejo z novim sovražnikom, ki mu pravimo gentrifikacija. Brooklyn je na neki način najbolj odlikovala ravno pestrost sinergije priseljencev z vsega sveta, ki so tu našli svoj dom. Povečini so pripadali manj premožnemu delavskemu razredu, zato pa je bil odnos politike, države in kapitala do Brooklyna pregovorno zapostavljajoč. Kakovost življenja je bila slabša kot v ostalih delih mesta in predel se je soočal tudi z višjo stopnjo kriminala. V tem začaranem krogu so bile nepremičnine cenejše in tudi ekonomsko šibkejši razred, ki so mu pripadali številni danes čislani umetniki, si je lahko privoščil življenje v Brooklynu. V zadnjih letih pa se stvari spreminjajo s svetlobno hitrostjo in "cash flow" se iz pregrešnega Manhatna razliva tudi v Brooklyn. Že pred leti je bilo veliko črnila prelitega o tem, kako se zaradi previsokih najemnin na Manhattnu zapirajo nekoč najboljši klubi, namesto njih pa se odpirajo prestižne trgovine. Trend se je močno okrepil in preselil v Brooklyn s pojavom modernega hipsterstva, ki je glavni konzument retro-trendovske kulture in kontrakulture. Hipsterska renesansa konzumiranja kulturne produkcije in umetnosti, ki je seveda prepojena s kapitalom, se zdaj naseljuje v "cool" Brooklynu in s svojim površinskim hlastanjem po umetnosti ruši njegov glavni temelj, prebivalce, za katere postaja novi življenjski standard vse bolj nedosegljiv. Eden glavnih glasnikov zavzemanja proti gentrifikaciji je Spike Lee, čigar filmi so sooblikovali podobo Brooklyna. Lee nenehno opozarja, da ljudje ne morejo privoščiti šol svojim otrokom in plačevati najemnin, zato so se naposled prisiljeni izseliti. Tisti, ki še lahko plačujejo najemnino in ki so lastniki nepremičnin, pa se morajo prilagoditi novim sostanovalcem, ki ne spoštujejo ustroja iz časov, ko so institucije ta del mesta namerno spregledale. Z belim bogatejšim razredom sta se vrnila tudi policija in redno odvažanje smeti. Parki so videti kot Westminstrske razstave psov, prepovedane pa so nekatere dejavnosti, na primer igranje bobnov, ki so bili desetletja del vsakdana prebivalcev Brooklyna.

Podoba New Yorka in Brooklyna, ki sta jo leta 1995 oz. '90 ujela Wang in Auster, je danes samo še oddaljen spomin. Kot je v zadnji številki revije Ekran ugotavljal Darko Herič, je New York postal mesto, ki ga ne krasijo več dialogi na ulici, kar je tudi glavno gonilo obeh filmov, ampak monologi z ekranom na prenosnih računalnikih. Z gentrifikacijo pa počasi izginja tudi pestrost različnih kultur, ki sta jo oba filma, s tem ko nista namenjala izrecne pozornosti rasni problematiki, tudi najbolj primerno obdelala. Če bi danes, tako kot Auggie, vsak dan naredili fotografijo na vogalu 3. ulice in 7. avenije, bi bile verjetno slike, kot njegove, enake, a hkrati povsem različne. Vendarle pa so konteksti zunaj okvirja fotografij danes drugačni. Več o njih nam bo v kratkem zagotovo razodel Frederick Wiseman v prihajajočem dokumentarcu In Jackson Heights, ki se ukvarja ravno s problematiko gentrifikacije v New Yorku. Do takrat pa se prepustimo podobi Brooklyna, kot sta jo oblikovala Wang in Auster.

Peter Cerovšek

Dim, 23.3. ob 21.00

Moder v obraz, 25.3. ob 21.00