arhivirana novica

Kondicijski trening

Čudovita predvidljivost športnih dram

Nisem cinefil. Nikoli nisem bil in nikoli ne bom. In čeprav sem v svojem življenju izpolnil kvoto filmskih klasik, sem si že davno priznal, da do filmske umetnosti preprosto ne čutim enake strasti, kot jo čutim do glasbe ali pa, recimo, do športa. Na primer nogometa.
Ob priznavanju dejstva, da sem v mladosti zahajal v Kinoteko bolj zaradi družbe kot zaradi filmov, me je spored retrospektive presenetil. Videl sem namreč vse, kar je glede na mojo siceršnjo filmsko razgledanost nenavadno, po drugi strani pa potrjuje mojo afiniteto do takšnih in drugačnih športnih zgodb in filmov. Drugi razlog za presenečenje je bila njihova raznolikost.

Čeprav vsi izbranci govorijo o nogometu in je zato o njih smiselno razmišljati v kontekstu športne drame, so v resnici radikalno različni. V enih je nogomet sicer prisoten, v resnici pa bi ga lahko nadomestil katerikoli drug športni ali športu sorodni fenomen. Izbira nogometa je v teh primerih stvar privlačnosti, všečnosti ali pa morda celo naključja; vsi ti filmi dejansko govorijo o nečem drugem.
Drug primer so filmi, ki se sicer osredotočajo na nogomet – ali gre za športni fenomen nasploh ali za posamični dogodek, se pravi konkretno nogometno tekmo, tu niti ni pomembno –, a ga postavljajo v širši in večplastnejši kontekst. Stranska vrata, skozi katera lepa igra vstopa v filmski svet, so izredno raznolika: če imamo na eni strani film Zidane – portret 21. stoletja (Zidane: un portrait du 21e siècle, Douglas Gordon in Philippe Parreno, 2006), ki se z radikalno zvestobo osredotoča na eno samo tekmo kot neponovljiv dogodek in na enega igralca kot ključnega akterja, na drugi pa Ofsajd (Offside, Jafar Panahi, 2006), v katerem je poanta nogometa ravno v njegovi nedostopnosti in nevidnosti, se sicer zdi, da gre za dva povsem različna filmskonogometna principa. Kljub navidezni raznorodnosti pa ju druži dejstvo, da nogomet obravnavata kot izhodišče refleksije na neki povsem drugi ravni; če gre pri prvem za fascinacijo nad konkretnim likom in eleganco njegove igre, ki jo film umetniško nadgrajuje, smo v drugem soočeni z resnim premislekom družbene stvarnosti. Vsebinsko gledano prepušča nogomet v obeh primerih centralno vlogo nečemu drugemu (estetizaciji ali družbeni refleksiji, nebistveno), a je v svoji stranski vlogi v resnici nezamenljiv; edino tako globalen, vseprežemajoč in v končni fazi tudi lep športni fenomen – joga bonito je besedna zveza z dolgo zgodovino – lahko nudi osnovo tej drugi vrsti.

Na koncu pa je tu še tretja sorta: filmi, ki dejansko govorijo o nogometu; ki v njem ne iščejo prispodobe življenja ali parafraze umetnosti, pač pa ga razumejo zgolj kot igro in spektakel, okoli katerih spletajo bolj ali manj banalno zgodbo. In tak je v resnici samo eden, verjetno je ravno zato najslabši. Film Gol (Goal!, Danny Cannon, 2005) bi si glede na konkurenco – če uporabim žargon športnih komentatorjev – zagotovo zaslužil izpad v nižji rang tekmovanja, v drugo ligo. Po drugi strani pa je lahko ravno zaradi svoje tipične ter dolgočasne vsebine in neinovativne forme najbolj zanimiv za refleksijo.

Športne drame tipa Gol so neverjetno predvidljive. V njihovem središču stoji izjemno nadarjen glavni junak, ki se kljub nenaklonjenim okoliščinam iz anonimnosti prebije do uspeha in slave. Poleg genialnosti v obvladovanju žoge ga krasita še dobrosrčnost in delavnost, ob napornih treningih opravlja dva šihta in obiskuje na smrt bolno staro mater. Potem se mu končno ponudi priložnost in trnova pot se nadaljuje na velikem odru. Vmes ga doleti romanca, ki se kasneje razsuje zgolj zato, da se lahko na koncu znova sestavi, prijatelj, ki ga razočara, spozna svojo zmoto in se spremeni, tik pred odločilno tekmo prej omenjena stara mati umre ... Vsem preprekam navkljub pa glavni junak ob koncu zabije tisti ključni gol in s tem doseže na videz nemogoče.

Približno tako gre to. Brez skrbi, vsebini konkretnega filma nisem bil povsem zvest, ampak tudi če bi ji bil: če ste videli eno tovrstno športno dramo, ste videli vse. Predvidljivost seveda ni kvaliteta, če pa predvidljivosti dodamo še precej banalen vsebinski lok, se zdi vprašanje, ali je s takšnimi filmi vredno zapravljati čas, absolutno na mestu. A tudi v tem primeru je prvi pogled – tako kot pogosto – varljiv.

Predvidljivost ponuja dvoje: udobje in ugodje. Pozabimo na spektakelsko vzdušje stadionov ter kolektivne navijaške evforije, preselimo se na tisti sveti prostor slehernega rednega spremljevalca športa, na domači fotelj. Tu je predvidljivo vse: fotelj je fotelj, pivo je pivo, TV je TV in fuzbal je fuzbal. A zaradi podrobnosti, ki ustvarjajo drugačnost dramaturgije vsake tekme posebej, je treba prav vsaki dati priložnost. Ker nikoli ne veš, kaj lahko zamudiš. Scenografija, kostumografija, narativni princip in vsi ostali gledališki elementi so v osnovi enaki; ampak znotraj vselej enakega okvirja se bo igra vedno igrala in odvijala na malo drugačen in samosvoj način. In udobnost ugodja, ki ga nudi ta dvojnost pričakovano nepričakovanega, je nenadkriljiva.

Tu se Gol izkaže kot najboljši približek nogometne tekme. Parametri igre v filmski zgodbi so povsem jasni in vsi pretresi, ki jih doživlja gledalec, so pričakovano nepričakovani. In čeprav obstaja kopica argumentov, češ da je mogoče bolj kakovostno preživeti devetdeset minut, ni nobenega razloga, da bi jih upoštevali.

Boštjan Narat


program
Zidane – portret 21. stoletja, 6.5. ob 21.00
Zadeni kot Beckham, 7.5. ob 19.00
Mean Machine, 7.5. ob 21.15
Išče se Eric, 21.5. ob 21.00
Prvi slovenski festival telesne kulture, Derby, Dajmo, Hop, Green Dragons,
Fužine nejberhud: športni upi, Messi se je poškodoval, 21.6. ob 19.00