arhivirana novica

Otroci človeštva: distopija za današnji čas

kino-katedra: k pojmu političnega v znanstveni fantastiki

"Svet je propadel. Le še Britanija koraka naprej." Da je temu tako, skrbijo militariziran varnostni aparat, množična deportacijska taborišča in žrtvovanje svobode v imenu varnosti, znotraj družbe, v kateri je nasilje postalo stvar vsakdanjika.

Otroci človeštva (Children of men, Alfonso Cuarón, 2006) je filmski portret distopične družbe za današnji čas. Še posebej je aktualen zato, ker so fašistoidne politike, ki jih režiser niza iz kadra v kader, na prvi pogled paradoksno multikulturne. Priča smo ničelni stopnji fašizma. To ni zgodovinski fašizem dvajsetih in tridesetih let dvajsetega stoletja, niti ne gre za rafiniran nacionalizem, s katerim današnji populisti načenjajo ustaljeni politični red. Fašistoidnost Velike Britanije, skozi katero se prebijajo naši protagonisti, ne izključuje po krvi, niti po kulturi, ampak po državljanstvu. Temnopolti britanski vojaki, ki izganjajo kontinentalne zahodnjake in severnjake, ter anahronistična starka, ki se v nekem kadru v nemščini zgraža nad tem, da je zaprta v kletki skupaj s črnci, pričajo o "naprednosti" režima. Tovrstna posplošujoča in politično korektna avtoritarnost je bistvo današnjega časa, v katerem lahko humanitarne vrednote brez težav soobstajajo s postavljanjem žice na mejah ter zaostrovanjem varnostnih in azilnih politik.

Tudi v kanonu znanstvene fantastike predstavlja zgodba odmik od ustaljenih tradicij. Idealnotipsko sta pogosto zoperstavljeni dve klasiki: 1984 in Krasni novi svet. Na eni strani distopija, ki jo uteleša vseobsegajoč in represiven državni aparat, ekraniziran na primer z 1984 (Michael Radford, 1984), Ekvilibrij (Equilibrium, Kurt Wimmer, 2002) in V kot vroče maščevanje (V for Vendetta, James McTeigue, 2006). Na drugi recimo temu bolj foucaultovski pristop, kjer vzdrževanje družbenega reda ne poteka prvenstveno z odkrito represijo, ampak z regulacijo užitka in samoizpolnjevanja, kar nam je znano iz trilogije Matrica. Spomniti velja še na mejne primere, kot je Fahrenheit 451 (François Truffaut, 1966). Oba idealna tipa sta odraz svojega časa – na eni strani kritika potrošniške družbe, v kar so se v veliki meri (nikakor izključno) reducirali novi idejni tokovi šestdesetih in sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Na drugi afirmacija meščanskih idealov individualizma in liberalizma kot cepiv pred totalitarizmom. Interpretacije, jasno, niso nujno enake zavednim avtorskim intencam – George Orwell, kritik angleškega kolonializma in borec v vrstah trockističnih milic v španski državljanski vojni, se lahko obrača v grobu zaradi kooptacije, ki je prišla z uvrstitvijo 1984 in Živalske farme v mainstreamovski kanon svetovne umetnosti.

Pri Otroci človeštva pa umanjka tista notranja partija, vlada v senci ali kabala zarotnikov, ki bi si zamislila in oblikovala svet po svoji podobi, navadnim smrtnikom pa preprečevala misliti, brati knjige ali čutiti. Ne skrbijo nas več konformizem ali nedemokratičnost, zdaj gre za preživetje. Distopija ni več antiutopija, barvni negativ popolno organizirane družbe, ampak je umazan družbeni kaos.

Vzemimo film kot opozorilo, kaj se z družbo že dogaja. Hkrati pa to sporočilo ni moralistično ali podano skozi optiko herojskega disidenta, temveč je režiser našel prostor zanj v ozadju nekaterih najdaljših in tehnično najkompleksnejših kadrov zadnjih let. Kot je v komentarju k DVD izdaji izpostavil znani perverzni ljubitelj filma: ospredje filma služi kot spremljava ozadju in ne obratno.

Dragan Nikčević

 

Spored

Otroci človeštva, četrtek 5.5. ob 19:00.