arhivirana novica

Filmska kunsthisterija: V znamenju nadrealizma

Društvo študentov umetnostne zgodovine Kunsthisterik v sodelovanju s Slovensko kinoteko pripravlja drugo edicijo Filmske Kunsthisterije, ki bo tokrat posvečena nadrealizmu v filmu. Ogledali si bomo štiri filme: Andaluzijski pes (Un Chien Andalou, 1929) in Zlata doba (L'Age d'Or, Luis Buñuel, 1930) Luisa Buñuela in Salvadorja Dalíja, 8 in pol (8½, 1963) Federica Fellinija ter Eraserhead (1977) Davida Lyncha.

Termin »nadrealizem« je skoval francoski literat Guillaume Apollinaire v predgovoru svojega dela Les mamelles de Tirésias (1917), a je bil pesnik André Breton tisti, ki je besedo dokončno ustoličil in leta 1924 s Prvim nadrealističnim manifestom postavil temelje in izhodišča temu gibanju. Po rušilnem kaosu dade (iz katere je nadrealizem sicer v veliki meri izhajal) je Breton razglasil kritiko absolutnega racionalizma ter zvestobo sanjam, absurdu, norosti ter inkoherentnemu. Nadrealisti so bili pod močnim vplivom Freudovih metod psihoanalize in so najvišje mesto podelili podzavesti in psihičnemu avtomatizmu, hkrati pa so se zavzemali za prelom s tradicionalno estetiko ter uveljavitev iracionalnih, čudaških in bizarnih jukstapozicij v umetnosti. Čeprav je bil Bretonov manifest mišljen kot celostni program preobrazbe človeka in družbe, so se njegove ideje oprijele zlasti na področju literature in upodabljajoče umetnosti, zato nadrealizem danes vidimo predvsem kot literarno-umetniško smer. Za več kot primeren medij prikazovanja novih idej pa se je s svojo takrat še ne polstoletno tradicijo spravljanja podob v gibanje izkazal ravno film.

Andaluzijski pes resda ni bil prvi nadrealistični film – za zgodnja avtorja lahko na primer štejemo Mana Raya in Germaine Dulac –, je bil pa morda najbolj bistven, radikalen ter najčistejši po svoji formi in vsebini. Nastal je na podlagi sanj Luisa Buñuela in Salvadorja Dalíja (takrat še drznih in svojeglavih mladeničev), ki so se manifestirale v dve izmed najbolj znanih podob v filmu: britev, ki zareže v očesno zrklo, ter dlan, iz katere gomazijo mravlje. Avtorja sta se pri tem držala zelo preprostega pravila: »Ne sprejeti nobene ideje ali podobe, ki jo je mogoče razumsko, psihološko ali kulturno razložiti. Odpreti vsa vrata iracionalnemu. Upoštevati le tiste podobe, ki naju šokirajo, ne da bi za to iskala razloge.« Film je šokiral, navdušil in povzročil precej zgražanja, zagotovo pa ni nikogar pustil ravnodušnega in je mladima ustvarjalcema zagotovil financiranje za njun naslednji projekt – celovečerni film Zlata doba, od katerega je Dalí sicer kasneje odstopil. Film se je s svojo seksualno obremenjenostjo, šokantnimi ter bizarnimi podobami in nelogičnimi jukstapozicijami v zgodovino zapisal kot eno ključnih nadrealističnih filmskih del. 

Kljub temu da se je nadrealistično gibanje v 30. letih prejšnjega stoletja počasi izpelo, pa je zlasti v umetniških sferah pustilo neizbrisen pečat in povzročilo, da se je raba besede »nadrealizem« razširila. Tako danes pomeni tudi stilsko oznako del, ki se zgledujejo po estetiki in elementih, značilnih za gibanje, in je osvobojena časovnih in krajevnih okvirov. V zadnjih desetletjih je predvsem v domeni osebne vizije ali sloga ustvarjanja posameznih režiserjev (zlasti t. i. auteurjev), ki črpajo iz domišljije in se opirajo na intuicijo ter svet sanj in podzavesti. Velikan italijanske kinematografije Federico Fellini, ki je na svojo filmsko pot v začetku petdesetih krenil v duhu neorealizma, je svojevrsten preobrat dosegel s filmom 8 in pol: mnogi kritiki ga opisujejo kot najboljši film o filmu, ki je bil kadarkoli posnet. Po svetovni slavi in uspehu, ki ga je Fellini požel z La Dolce Vita, je osebno in umetniško krizo spreobrnil v film, ki niti realnosti prepleta s spomini, sanjami in fantazijo; do te mere, da postanejo skoraj neločljivi. 

V zadnjih nekaj desetletjih pa se je na področju filma izoblikovala beseda »lynchevsko«, ki bi jo skoraj lahko enačili z »nadrealistično« – David Lynch je namreč eden od najbolj slovitih še živečih režiserjev, katerih ustvarjanje kar najneposredneje razkriva nadrealistični pristop. Tega je napovedal že njegov prvi celovečerec Eraserhead, ki je od skromne in težavne produkcije do danes postal kultni fenomen, sam režiser pa ga je označil za svoj »najbolj duhoven film«. S svojo postapokaliptično industrijsko pokrajino, sanjskimi prizori in erotičnimi konotacijami se povsem sklada z načeli nadrealističnega filma, črno-bela tehnika ter groteskne in preprosto osvetljene podobe pa nam v spomin prikličejo Andaluzijskega psa. Eden ključnih elementov filma je tudi zvočna pokrajina industrijskih zvokov, ki dajejo občutek tesnobe in nelagodja – za nadrealistični film namreč nikoli ni bilo značilno, da gledalca pusti v prijetnem zadoščenju, pač pa ga izziva, mu zastavlja vprašanja in mu pred oči prikliče svet, v katerem sta zavest in podzavest popolnoma enakovredna sopotnika. 

Dora Trček

 

Program

Četrtek, 12. maj:

10.00 - Andaluzijski pes + Zlata doba (Luis Buñuel, Salvador Dalí, Francija, 1929 in 1930)
11.30 - predavanje in diskusija: Luka Savić

12.30 - 8 in pol (Federico Fellini, Italija/Francija, 1963)
15.00 - predavanje in diskusija: red. prof. dr. Peter Stanković

16.00 - Eraserhead (David Lynch, ZDA, 1977)
17.40 - predavanje in diskusija: doc. dr. Primož Krašovec