arhivirana novica

Retrospektiva: DEFA in prepovedani kunčji filmi

In laž je meso postala

Meseca maja filmski svet – in z njim Goethe-Institut Ljubljana ter Slovenska Kinoteka – obeležuje 70. obletnico ustanovitve najsibo slavne ali zloglasne, v vsakem primeru pa izredno pomembne vzhodnonemške produkcijske hiše DEFA. Na predvečer svečane ustanovne seje, ki se je zgodila 17. maja na pogorišču Goebelssove in Hitlerjeve Ufe v Babelsbergu, bo na ogled film Lažnivec Jakob (Jakob der Lügner, Frank Beyer, 1974), v mesecu juniju pa pričnemo z retrospektivo t. i. kletnih oz. kunčjih filmov, ki bo trajala do konca leta.

Jakob, posnet leta 1974, se je v zgodovino zapisal kot edini Defin film – in s tem edini izdelek vse filmske zgodovine Nemške demokratične republike (1949–1990) –, ki si je leta 1977 prislužil nominacijo za oskarja. Ne le to; ko je zahodnoberlinski Berlinale leta 1975 praznoval svoj srebrni jubilej, je bil film uvrščen v tekmovalni program, glavni igralec Vlastimil Brodský pa si je priigral in na Češkoslovaško odnesel srebrnega medveda za glavno moško vlogo.

S koluta se bo zvrtel 35-milimetrski filmski trak, ki na lahkoten način pripoveduje zgodbo Juda Jakoba Heyma iz neimenovanega poljskega geta proti koncu druge svetovne vojne. Zaradi prepleta okoliščin se Jakob sprva dobronamerno zlaže, da bi obvaroval prijatelja pred neumnostjo, ki bi jo nemara plačal z življenjem, in nato láži, ki se po getu razširi hitreje kot kunčji podmladek, ostane zvest. Kaj zvest, fikcija, ki jo z njo ustvari, ga sili v vedno nove laži – tako njega kot sodruge pa tudi v smrtno nevarnost. V laži sicer deloma uživa, a je hkrati lagati prisiljen, saj je fikcija postala zares to, kar strukturno (lahko) je – resničnejša kot realno. Fiktivna struktura oživi skupnost trpečih Judov, na novo osmisli – z lažjo in/ali upanjem: kdo bi vedel, kje je meja – njihove vrste in jih strne ravno tedaj, ko Nemci ulico za ulico deportirajo na vlake smrti.

Toda laž v filmu nikakor ni prikazana enosmerno, odrešeniško ali humanistično. Kako le, ko pa že prvo ključno informacijo, ki preraste v laž – vest o bližajočih se ruskih osvoboditeljih –, Jakob sliši na enem glavnih propagandnih aparatov, na radiu na policijski postaji, kamor ga je napodil graničar geta, ker naj bi taval po ulicah zunaj določene policijske ure.

Z lažjo, da ima radio, postane poosebljen radio zdaj tudi Jakob in kmalu občuti vse breme poročevalskega dela. Na eni strani zadoščenje, celo ponos, da je prijatelju pomagal uiti smrti; statistično dejstvo, da po prvi laži v getu tako rekoč več ni samomorov; za nameček pa še slast, ko vidi veselje Line, dekleta, za katerega skrbi po deportaciji njenih staršev, ko za steno oponaša radijsko dogajanje. Na drugi strani pa ga mučijo neznosno nelagodje in razkrajajoča skrb ob stalnem laganju in nepoznavanju dejanskega stanja, strah pred vsakim novim dnem, ko bo soočen z upanjem soljudi, in smrt najboljšega prijatelja Kowalskega, ki jo zakrivi prav Jakobovo laganje. Čeravno v ozadju prikazovanja neprikazljivega zmeraj brli upanje, ki kulminira v fantazmagoričnem prizoru, ko si dekle zamišlja Jakobovo pravljico (iz ust Winstona Churchilla), in dramaturgijo nosita humor in lahkotnost, film ne zdrsne v jokavost ali ceneno tragičnost (kot npr. hollywoodska priredba Jakoba iz leta 1999, kjer v glavni vlogi nastopa Robin Williams), temveč jo poskuša z več strani spodkopati in problematizirati. Kot bi se v filmski trak vrivali tujki z opozorilom: zanesi se na lastno odgovornost, realno toliko smisla pač nima.

V meso (lažnivega) upanja zmeraj zareže kontingentna sila okrutne realnosti: najgloblje morda, ko se eden izmed judovskih delavcev na tirih geta pritihotapi do vagona, polnega deportirancev, da bi jim šepnil novico o Rusih – in svojo predrznost plača s smrtjo.

Nekakšen garant proti banalnemu in sentimentalnemu je že istoimenski roman Jureka Beckerja (1937–1997), katerega nastanek je prav tako zgodba zase. Vseeno na hitro: film naj bi bil posnet že leta 1966, a je bilo snemanje prekinjeno zaradi različnih zapletov – eden glavnih je bil bržkone ta, da so režiserja Franka Beyerja (1932–2006) zaradi sublimne kritike režima v filmu Sled kamnov (Spur der Steine, 1965) kazensko odposlali v gledališče v Dresden. Za scenarij naj bi poskrbel Becker; ker pa je snemanje zastalo, se je odločil, da spiše in leta 1969 objavi kar roman. Uspeh knjige je bil izjemen, avtor, poljski Jud, ki je otroštvo – dobesedno – preživel v getih in taboriščih, je zaslovel kot eden glavnih literarnih glasov NDR; in šele nato se je začelo vnovično načrtovanje filma, ki se je čez pet let uspešno zaključilo. Uspešno je bilo zato, ker je režiser realiziral scenarij prijatelja Beckerja tako, da je, če si sposodim besede Marcela Reicha-Ranickega, ki jih je zapisal za roman, prikazoval dogajanje s »konsekventno zadržanostjo« in zaupal »understatementu in ironiji«.

Frank Beyer med pomembnejšimi režiserji Defe (Kurt Maetzig, Konrad Wolf, Günther Rücker, Herrmann Zschoche idr.) še posebej izstopa, saj je ob nominaciji za oskarja zaslovel tudi povsem drugače. Ena največjih mojstrovin Defe je bil tudi Beyerjev film Sled kamnov, ki ga je SED (socialistična partija enotnosti NDR) po peščici razprodanih projekcij v letu 1966 prepovedala in za 23 let pospravila v klet – kot tudi 10 drugih filmov iz sezone 1965/66.

Ti filmi so zaradi svoje usode dobili ime kletni oz. bolj uveljavljeno »kunčji filmi« po filmu Kunec sem jaz (Das Kaninchen bin ich, 1965) režiserja Kurta Maetziga. Konec leta 1965 je centralni komite SED sklical 11. plenum, prvotno sicer namenjen gospodarsko-političnim temam, in se zgoščeno posvetil »skrbi za mladino« ter kritiki tedanjega stanja umetnosti, kjer je Defa igrala ključno vlogo. Ta je, če pomislimo na leto 1947, v ruskih očeh nastala v veliki meri tudi kot kreativni kraj, ki bo proizvajal drugačne, pravilne, socialistične tednike (t. i. Wochenschau): poleg radia so bili namreč prav ti tedniki oz. tedenska poročila, ki jih je izdajala in razpečevala Ufa v tisočih kopijah po nemških kinematografih pred in med vojno, glavno ideološko-informacijsko sredstvo – preden jih je zamenjala televizija.

Zadostujejo naj vogelni kamni Sledov, da bo bolj jasno, zakaj se je Beyer nomenklaturi tako zameril, zakaj si je sprva prislužil delovno prepoved, leta 1980 pa celo izključitev iz partije. Zgodba pripoveduje o ljubezenskem trikotniku na gradbišču elektrarne, ki ga terorizira Balleva kavbojska (sic!) tolpa, poimenovana po njenem vodji Hannesu Balli, nekakšnem vzporednem sindikalistu, ki se požvižga na plansko gospodarstvo in zadeve (uspešno in z ustrahovanjem) ureja po svoje. Nekega dne je na gradbišče poklican naivno idealistični partijski sekretar Werner Horrath, ki želi delovne pogoje reformirati in izboljšati učinkovitost (npr. s troizmenskim delom). V glavno in edino žensko protagonistko, marljivo inženirko Kati Klee, se zaljubita prav ta dva – poročeni gradbeni sekretar in kavbojski upornik. Za nameček: naratološki okvir filma je partijsko sojenje Horrathu, potem ko prizna afero.

Na kocki tako ni bilo samo graditeljstvo – elektrarne in socializma –, ampak sama »čistost« NDR, države, »v kateri obstajajo nepremakljiva merila etike in morale« (Erich Honecker na 11. plenumu). Dotični in ostali kunčji filmi so po trdnem prepričanju vodstvene garniture kazali »socializmu tuje, škodljive tendence in nazore« (Honecker) ter postali gojišče »škodljivih ideoloških pojavov skepticizma in odtujitve« (Günter Witt, tedanji namestnik ministra za kulturo, odgovoren za Defo), čeravno je bilo umetnikom in kulturnikom položeno na srce, naj se soočijo z »resničnimi« težavami socializma.

Tako se krog sklene. Ali če parafraziram Karla Hansa Bergmanna, enega izmed štirih prvih direktorjev: ko je ruska vojaška administracija leta 47 slavnostno podelila licenco za snemanje – svečan, zapečaten »pergamentni svitek« –, se je ta ob razgrnitvi v zaodrju izkazal za »tiskovno polo s črkami vseh velikosti«. Torej nekaj takega, kar (u)gledamo pri oftalmologu. Na srečo je iz te laži nastalo precej pomenljivih filmov in izbrano peterico iz Definega arhiva bomo videli in sodili tudi mi.

Retrospektiva se bo začela 14. junija s Sledjo kamnov, sledili pa bodo filmi Karla (H. Zschoche, 1965), Roke kvišku ali streljam (Hände hoch oder ich schieße, H.-J. Kasprzik, 1965) in za konec še Kunec.

Urban Šrimpf

PROGRAM

Lažnivec Jakob
(maj)
Sled kamnov (junij)
Karla (september)
Roke kvišku ali streljam (november)
Kunec sem jaz, 20.12. ob 18.00 uri

Program smo pripravili v sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana, za kar se toplo zahvaljujemo.