arhivirana novica

Otok v Ljubljani

Med 1. in 5. junijem se je v Izoli odvila 12. izdaja mednarodnega filmskega festivala Kino Otok – Isola Cinema, na kateri sta morje in projektor znova soustvarjala domačni prostor filmskih pogovorov, zgodb in srečanj. Pod zvezdami letnega kina Manzioli in na drugih lokacijah se je svetlikalo marsikatero uveljavljeno režisersko oko, ki s svojim pogledom na film, svet in življenje navdušuje kritike na najvidnejših filmskih festivalih po svetu. S filmskimi projekcijami, pogovori s filmskimi ustvarjalci in z večernimi druženji je Izola za pet predpoletnih dni spet postala filmsko in družabno dogajališče, festivalski val pa bo pljusknil tudi v dvorani Kinodvora in Slovenske kinoteke, kjer bomo zavrteli  Balado o izgnancih (La Ballade des Exiles, İlker Savaşkurt, 2016), Kamen v žepu (Uma Pedra no Bolso, Joaquim Pinto, 1988),  Toponimijo (Toponimia, Jonathan Perel, 2015) in Za eno samo uro s teboj  (Un'ora sola ti vorrei, Alina Marazzi, 2002).




yilmaz güney: goreč zagovornik svobode

Yilmaz Güney (1931–1984), Turek kurdskega rodu, igralec, režiser, scenarist, pisatelj in zlasti goreč borec za svobodo, je legenda turškega filma in zanesljivo najznamenitejši in najkontroverznejši filmar Turčije. V petdesetih letih je Güney kot študent prava in ekonomije stopil v svet filma in na koncu desetletja že brez prediha delal z režiserjem Atifom Yilmazom, znanim po priljubljenih realističnih komedijah, kot scenarist, asistent režije in igralec. Čeden in karizmatičen je postal resnična filmska zvezda in ker je igral večinoma izobčence, se ga je prijel nadimek "Grdi kralj" (bil je precej drugačen od tipičnih turških "poštirkanih" moških filmskih junakov tistega časa). V šestdesetih je ustanovil produkcijsko hišo in začel snemati svoje filme, najprej žanrske (melodrame, kriminalke) z nežnim političnim podtonom. Leta 1970 je posnel film Upanje (Umut), ki mu je zaradi realističnega prikaza urbanega brezupnega vsakdanjika revnih prinesel nemilost turških cenzorjev in ga nazadnje za en teden pripeljal v zapor. V sedemdesetih in v začetku osemdesetih, ko so se politične in družbene razmere v Turčiji zaradi vojaških udarov zaostrile, je izmenično snemal filme, se skrival v gorah Anatolije in neredko sedel v zaporu. Za zapahi je presedel okoli deset let življenja. Na festivalu Kino Otok si bomo lahko ogledali Pot (Yol, Şerif Gören, Yilmaz Güney, 1982), ki ga je Güney dobesedno posnel iz zapora – tam je spisal nadroben scenarij in v celici odigral nekatere prizore, asistent Gören pa je film zrežiral po njegovih natančnih navodilih. Güney je pobegnil iz zapora (sam je povedal, da je kratko malo odšel) in prebegnil v Francijo, tam film zmontiral in ga še istega leta predstavil v Cannesu, kjer so ga nagradili z zlato palmo in nagrado FIPRESCI. Po filmu Pot je Güney pred nenadno smrtjo (zbolel je za rakom) posnel le še en film, Zid (Duvar, 1983), realističen in pretresljiv film o turškem zaporu. In Güney je bil prepričan, da je izgnanstvo le začasno, ves čas bivanja v tujini je hrepenel po okolju, ki je bilo njegov dom.

O snemanju Güneyjevega zadnjega filma – in še o marsičem – govori dokumentarec Balada o izgnancih (La Ballade des Exiles, Ilker Savaşkurt, 2016), ki ga bomo tudi lahko videli na Otoku in po festivalu še v Kinoteki.

V Baladi o izgnancih filmsko legendo spoznamo preko pričevanj in neposredno, saj je film sestavljen iz izjav Güneyevih prijateljev in sodelavcev ter iz arhivskih ali dokumentarnih posnetkov različnih virov. V posnetkih spoznamo Güneya v zaporu v Turčiji in na snemanju zadnjega filma, spoznamo ga kot neverjetnega in nenavadnega, gorečega, preciznega, resnicoljubnega, ljubečega, a tudi nasilnega in fanatičnega – popolnoma predanega svojemu delu ali, bolje rečeno, svojemu poslanstvu: boju za svobodo izpod fašističnega vojaškega jarma, ki (je) dušil Turčijo. O vsem tem pripovedujejo tudi izjave prijateljev in sodelavcev, a film nenazadnje spregovori tudi o njih samih, saj so večinoma Turki, politični begunci in njihovi potomci, ki živijo v tujini. Tako dokumentarni film ne prikaže zgolj zgodbe o filmskem velikanu, o njegovem zanesenem ustvarjanju, temveč tudi močno zgodbo o ljudeh, ki so primorani živeti na tujem, o ljubezni do okolja, ki mu pripadajo, a jim je bilo nasilno vzeto.

Varja Močnik




toponimija 

V nagrajenem, nevpadljivo čarobnem filmskem eseju Jonathana Perela Toponimija (Toponimia, 2015), ki je eden najbolj dovršenih in pomembnih dokumentarcev 21. stoletja doslej, so v središču pozornosti Teniente Berdina, Capitán Caceres, Soldado Maldonado in Sargento Moya – štiri vasice v Tucumánu, majhni provinci severozahodne Argentine. 

Vsako od štirih vasic je sredi 70. let zasnovala, načrtovala in zgradila zvezna vlada, sledeč (vsaj zanjo) nadvse zadovoljivemu rezultatu brutalne operacije Neodvisnost (1973–4). Ta je nasilno zadušila levičarski gverilski upor v okolici Andov, v kruto obubožanem kmečkem območju, polnem hribov in džungel, ki ga je vodila ljudska revolucionarna vojska s pomočjo v mestih delujočih 'montoneros' in nekaj kubanskih enot; slednje je na pomoč poslal Fidel Castro.

Vlada, ki si je zelo želela nadzorovati poraženo, nezadovoljno prebivalstvo, je mesece pred svojim padcem zaradi vojaškega udara nasilno preselila preživele hribovske prebivalce v štiri ravninske vasi. Vsaka je bila poimenovana po vojaku, ki je padel v operaciji – Perelov čudni naslov se nanaša na prakso poimenovanja krajev po ljudeh. 

Vasi, ki sicer niso bile identične, so imele veliko skupnega: športno igrišče, cerkev, trgovino, park z odkrito funkcionalnimi kipi. Ključno je, da se je v središču dvigoval nad vas visok, pravokoten stražni stolp, okrašen s patriotskimi slogani – neizbežnimi manifestacijami zatiralskega nadzora v slogu velikega brata.

Skoraj štirideset let pozneje se je režiser/snemalec/montažer Perel podal v vsako vas posebej, njegova kamera pa je zajela njihove paradoksne kombinacije zunanje naložene uniformnosti in notranje izražene individualnosti s pomočjo matematičnega, metodičnega pristopa. Perel je zbral nepristranske, vendar predano radovedne portrete teh zaspanih, redko obiskanih zakotij – katerih zlovešči izvor in tragične zgodovine so zdaj napol pozabljeni, napol pokopani pod odluščeno barvo in propadajoče kamnite konstrukcije.

S svojo formalno strogostjo v slogu Jamesa Benninga, ki ga Perel priznava kot velik vpliv, se Toponimija, ki je osvojila nagrado kritikov na lanskem FIDMarseille, kasneje pa požela precejšnje odobravanje v New Yorku, Avstriji in drugod, sprva zdi kot zahtevno asketska, grozeče odločna vaja v mišljenju militarističnega urbanizma.

A medtem ko se simetrično štiridelni format počasi razkrije in nato kumulativno gradi, postopoma in zanimivo pridejo na plan Perelovi prefinjeno igrivi nameni – poleg občutljivega ušesa za atmosferske zvoke in ostrega očesa za pomenljive vizualne detajle, ki štiridesetletnega domačina Buenos Airesa odlikujejo kot umetnika in etnoantropologa. Rezultat je izzivalno inteligentna in izvirna uporaba znanih strukturno-dokumentarnih tehnik na pikro politični vsebini. Zelo redko sta oblika in vsebina tako drzno in domiselno zliti. 

Neil Young

 

program
Balada o izgnancih, 8.6. ob 19.00
Kamen v žepu, 8.6. ob 21.00
Toponimija, 9.6. ob 19.00
Za eno samo uro s teboj, 14.6. ob 18:30