arhivirana novica

7. Festival migrantskega filma

komu zvoni?

Noben človek ni otok, 
popolnoma sam zase; 
vsak človek je kos celine, 
del kopnega; 
če morje odplavi grudo zemlje, 
se Evropa zmanjša, 
kot bi se zmanjšal rtič, 
kot bi se posestvo tvojih prijateljev 
ali pa tvoje lastno; 
smrt slehernega človeka vzame del mene, 
ker pripadam človeški vrsti; 
in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, 
komu zvoni;
zvoni tebi.


John Donne

V filmu Glasniki (Les Messagers, Hélène Crouzillat, Lætitia Tura, 2014) migrant iz Kameruna opisuje vojne razmere na obeh straneh žičnate ograje Melille. Skupaj s svojimi brati je prečkal dolgo pot preko Sahare, koder jih je veliko umrlo. Tisti, ki so prišli do Maroka, so se šteli za srečne. Prišli so do obrobja trdnjave Evropa, kjer se pripravljajo na napad na ograjo, ki jih loči od obljubljene dežele. Ob štirih zjutraj poskusijo srečo, vendar je njihov prvi napad odbit. Sledi diverzantska akcija bočne enote Nigerijcev; ustavita jo maroška pištola ter metek, ki ubije enega izmed nesojenih migrantov. S smrtjo se bitka hitro konča, napadalci se razbežijo, ograja preživi in Evropa je za nekaj časa varna. Jezik, s katerim migranti opisujejo dogodke v Melilli, je jezik vojne, in verjetno vedo, o čem govorijo, saj bežijo z območij, ki napade, kot so tisti v Parizu ter nedavni v Bruslju, doživljajo veliko pogosteje in siloviteje.

Na drugi strani ograje nas v Evropi mediji in politiki prav tako prepričujejo, da smo v vojni. Na naših mejah se bije bitka za prihodnost evropske kulture in Evrope same, znotraj meja pa se borimo proti sovražnim elementom, ki se jim je uspelo pretihotapiti v Evropo. Begunci in migranti že dolgo ne predstavljajo več odgovornosti, temveč nevarnost in nadlogo, ki jo je treba zajeziti, ustaviti, zatreti v kali. Že dolgo to niso več ljudje; poslušajte samo jezik Evrope, ki govori o valovih in rekah beguncev, ki se zlivajo vanjo. Mar nimate občutka, da se borimo proti naravi sami, da smo na pragu apokalipse, kjer valovi zombijev prodirajo na naša ozemlja? V kakšnem svetu živimo? V svetu, kjer ljudje niso ljudje. Kjer so ljudje, ki bežijo pred bedo in smrtjo, zgolj valovi in vsak val je lahko morje, ki bo prineslo vesoljni potop.

Morda se čudite – kakšna vojna, kakšno obsedeno stanje? Na naših ulicah ni slišati streljanja ter rožljanja orožja. Evropa je vojno v duhu logike sodobnega kapitalizma outsource-ala, zanjo ubijajo drugi, tisti ob njenih mejah, na drugi strani konvencij o človekovih pravicah ter zaščiti beguncev. Begunce streljajo, mar ne? Da, vendar daleč od oči, srca in morale Evrope. Migrantov na drugi strani ograje ni treba prepričevati, oni vedo, da so v vojni. Naštevajo imena, opisujejo obraze, spominjajo se vseh, ki so bili z njimi na začetku poti in jih zdaj ni več.

Zares se zdi, kot da so migranti in begunci glasniki sveta, ki prihaja za vse nas, kot sam sebe opiše eden tistih, ki potrpežljivo čakajo pred ograjo Melille. Vse bolj je očitno, da svet drvi proti kafkovski verziji kavlja 22, kjer je vse dovoljeno, dokler se zavedaš, da si nor in smo vsi nori, ko se zavemo, da je vse dovoljeno. V vojni proti beguncem in migrantom je namreč dovoljeno vse. Pozabite na nekdaj sprejete zakone, obljube in lepe želje, prepričujejo nas, da danes živimo v drugačnih časih. Tudi če si se pred več kot dvajsetimi leti rodil v Nemčiji, se lahko danes v hipu znajdeš na letalu za Kosovo, saj so nekoč tvoji starši migrirali iz te tedaj nemirne pokrajine, kar spoznata romska brata v filmu Ujetnika zakona (Trapped by Law, Sami Mustafa, 2015). Migranti konec koncev niso pravi ljudje, so zgolj drugo- ali tretjerazredni državljani, številke, s katerimi trgujejo države, paketi, ki jih pošiljamo nazaj, od koder so prišli. Nevidni (Die Unsichtbaren, Benjamin Kahlmeyer, 2014), izbrisani, objektivizirani in odtujeni do te mere, da jim ne ostane drugega, kot da se sami začnejo spraševati, kdo so ter kam so pravzaprav namenjeni, kot se sprašuje kamerunska deklica, ki je bila prodana v Evropo v filmu Dolga bo še pot do sna (Miles to go before I sleep, Hanna Hovitie, 2015). Koliko časa bo še minilo do trenutka, ko se bomo tudi mi znašli na napačni strani ograje? Koliko časa smo še varni pred lastno uničujočo logiko brezbrižja, sebičnosti in sovražnosti do drugega?

Ljudje na drugi strani žice te vojne ne bodo nikoli zmagali, in ker zgodovino vedno pišejo zmagovalci, bodo njihovi glasovi utišani, kot so utišani vsak dan, tudi danes, zdaj, prav v tem trenutku. Toda drznimo si za hip predstavljati vzporedno realnost, kjer migranti le zmagajo in ob koncu vojne izkopljejo vse mrtve okoli Melille in Ceute, mediteransko morje pa usahne in odkrije vsa trupla pogrešanih. Kaj bomo rekli tedaj? Koga bomo poslali na zagovor? Kdo bo prevzel odgovornost za množična grobišča na mejah Evrope? Nismo vedeli? Ničesar nismo mogli storiti? Adolf Eichmann je svojo vlogo pri grozotah holokavsta zavil v t. i. amtssprache, uradniški jezik, ki je žrtve nacizma razčlovečil ter objektiviziral. Katere besede bomo uporabili, ko bomo opravičevali britve in bodečo žico, razrezano meso, dolge vrste identifikacijskih fotografij, vse prstne odtise in požgane blazinice prstov, libijske in maroške zapore, ustreljene sirske begunce, ki želijo prečkati mejo s Turčijo, in njihovo množično prisilno vračanje v Sirijo, mučenja, poglede, ki se usmerijo stran od potapljajočih se ladij, mrtve, naplavljene na obalo, ljudi, ki so izginili za vedno in trupla, vržena druga na drugo?

V razmislek, Festival migrantskega filma, od 15. do 20. junija 2016 v Slovenski kinoteki in Kinodvoru. Da ne boste rekli, da niste vedeli ...

Urban Presker, Festival migrantskega filma