arhivirana novica

Okus Abbasa Kiarostamija: slavljenje življenja

Abbas Kiarostami (1940–2016), v Teheranu diplomirani slikar, je deloval kot grafični oblikovalec, ilustrator otroških pravljic, fotograf in pesnik, posnel pa je tudi več reklam za iransko televizijo. Nato je pri Inštitutu za intelektualni razvoj otrok in mladoletnih ustanovil filmski oddelek ter sam posnel več izobraževalnih in kratkih filmov, s katerimi se je vpisal v iranski »novi val« ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja. Po islamski revoluciji leta 1979 je svoje filme pregibal ustrezno zahtevam novih cenzorjev, a Irana ni zapustil. V tujini je ustvarjal zadnje desetletje. Prav s Kiarostamijem je najbolj povezan tudi mednarodni vzpon iranskega filma v devetdesetih letih.
Njegov opus v prvi vrsti prežemajo kritično prevpraševanje vloge filmskega avtorja v ustvarjalnem procesu, preiskovanje in prepletanje dokumentarnega in fiktivnega, nežno zarisovanje človeške narave in odnosov, meditativnost in tišina, askeza, slavljenje in žalost, svojstvena stiliziranost in repetitivnost – vračanje na iste kraje, k istim zgodbam, osebam. 
Mednarodno se je leta 1987 proslavil s prvim delom trilogije, senzibilnim celovečercem Kje je hiša mojega prijatelja? (Khane-ye doust kodjast?): ta podaja minimalistično, a dramatično zgodbo fanta, ki mora sošolcu v sosednji vasi, kjer imajo ulice in ljudje ista imena, vrniti zvezek, ki ga je pomotoma odnesel, saj bo fant sicer naslednji dan v šoli brez naloge. Film mu je prinesel srebrnega leoparda v Locarnu. Leta 1990 naniza drugega v trilogiji – Življenje teče dalje (Zendegi va digar hich): v domišljenem hibridu fikcije in dokumentarca o iskanju filmske ekipe po uničujočem potresu se cineast vrne na prizorišče svojega prejšnjega filma in tam išče preživele igralce. Trilogijo zaključi s fiktivno vrnitvijo k prejšnjemu filmu in odnosom med člani filmske ekipe – Pod oljkami (Zire darakhatan zeyton, 1994). Na trilogijo se med drugim s samokritičnostjo metode filmskega ustvarjalca naveže tudi s kasnejšim filmom Veter nas bo odnesel s seboj (Bad ma ra khahad bord, 1999), v katerem moški iz mesta, Teherana, v neki iranski vasici išče znamenja in čaka na starkino smrt v zameno za etnografske podobe žalujočih vaščanov, ko se bo starka odločila umreti. Ta »lovec na podobe« je prizore katastrofe ponesel v Teheran oziroma v svet, na festivale, in film je v Benetkah prejel veliko nagrado žirije.
V Kiarostamijevih filmih se protagonisti pogosto vozijo. Z zlato palmo v Cannesu nagrajeni Okus češnje (Taste of Cherry, 1997) je poetična meditativna študija med življenjem in smrtjo, v kateri se moški vozi po deželi v iskanju nekoga, ki bi ga pokopal, potem ko bo naredil samomor, v Overjeni kopiji (Copie conforme, 2010) se skozi okna avtomobila mehko razprostirajo Firence. Še značilnejši od vožnje za njegove filme pa je dialog v avtomobilu, ko si lahko junaka povesta tisto, česar si ni mogoče povedati iz oči v oči. Ta kiarostamijevski dialog v avtu je še toliko pomenljivejši v filmu Deset (Dah, 2002), saj se odvije v iranskem kontekstu. Deset prizorov v kabini avtomobila, ki ga upravlja mlada mati in sveže ločena Mania, prikazuje stanje žensk v sodobnem Iranu. V kabini se izmenjujejo sin, ki ji ne more odpustiti, da je zapustila očeta zaradi življenja z drugim moškim, prijateljica, ki jo je zapustil fant, prostitutka, naključna starka …, vsi pogovori pa tematizirajo položaj ženske.
Kiarostami je v filmih, kot v svojih pesmih, namenoma puščal prazna mesta, ki jih mora gledalec odkriti in zapolniti sam. Veliki plan (Namay-e Nazdik, 1990) na primer pripoveduje zgodbo o pripovedovanju zgodbe in podaja zgodbo o filmu, nastalem, da bi povedal zgodbo. Skozi poetično fotografijo, ki jo gradijo dolgi kadri in umirjeni bližnji posnetki, se v mojstrski naraciji izgubljamo v labirintu zgodb. Te skupaj zarisujejo širši kontekst – pripovedujejo se ena skozi drugo, po drugi strani pa vsaka zase zavzemajo avtonomno pozicijo in se razvijajo neodvisno od okvirjev ostalih. V igrano-dokumentarnem filmu, posnetem po resničnih dogodkih, v katerem vsi liki igrajo sami sebe, realnost in domišljijo združuje zgodba glavnega junaka Sabziana/Makhmalbafa. Film je moč gledati s fiktivne ali realne perspektive – Mohsen Makhmalbaf je cineast, ki s filmom ustvarja domišljijski svet, Aki Sabzian, veliki ljubitelj filma, pa s pretvarjanjem, da je iranski filmski avtor, domišljijsko vstopi v Makhmalbafov svet. Ne neki točki v film vstopi še Kiarostami s svojo ekipo …
Maja Krajnc

Program:

1. 9. ob 20.00
Veliki plan (Nema-ye Nazdik, Abbas Kiarostami, Iran, 1990, 35mm, 1.37, barvni, 95', sp)

3. 9. ob 20.00
Veter nas bo odnesel s seboj (Bad ma ra khahad bord, Abbas Kiarostami, Iran/Francija, 1999, 35mm, barvni, 1.85, 118', sp)

5. 9. ob 21.00
Okus češnje (Ta'm e guilass, Abbas Kiarostami, Iran/Francija, 1997, 35mm, 1.66, barvni, 98', sp)

8. 9. četrtek ob 19.00
Deset (10, Abbas Kiarostami, Iran/Francija/ZDA, 2002, 35mm, barvni, 1.66, 94', sp)