arhivirana novica

Kinoteka 20!: Retrospektiva: Andrej Tarkovski

odtisnjeni čas

Zakaj pravzaprav hodijo ljudje v kino? Kaj jih žene v temno dvorano, kjer lahko dve uri opazujejo igro senc na platnu? Potreba po razvedrilu in zabavi? Potrebujejo morda posebno vrsto mamila? V resnici obstajajo povsod na svetu trusti in koncerni za zabavo, ki izkoriščajo tako film in televizijo kot tudi številne druge upodabljajoče umetnosti za svoje namene. Vendar ne bomo izhajali iz tega, temveč veliko bolj iz temeljnega načela filma, ki ima nekaj opraviti s potrebo človeka po prisvajanju, po spoznavanju sveta. Ponavadi gre človek v kino zaradi iskanja izgubljenega, zamujenega ali še ne najdenega časa. Tja gre iskat življenjske izkušnje, ker prav film tako kot nobena druga zvrst umetnosti širi, bogati in poglablja človekovo izkušnjo. Ne le, da jo bogati, temveč jo tako rekoč znatno podaljšuje. Prav v tem, in ne v "zvezdah", puhlih vsebinah in razvedrilu, leži prava moč filma.
V čem je torej bistvo režiserjevega dela? V nekem pogledu bi ga lahko označili za kiparjenje v času. Podobno kot sluti kipar v marmornem bloku obris svoje bodoče plastike in izkleše vse odvečno, odstrani tudi filmski umetnik iz velikanskega, nerazčlenjenega kompleksa življenjskih resnic vse nepotrebno in ohrani samo tisto, kar bo postalo sestavina njegovega bodočega filma. Izbiranje, ki je skupno vsem umetnostim.
Pravijo, da je film umetnost sinteze, da temelji na prepletanju blizkih zvrsti umetnosti, kot so drama, proza, igralska umetnost, slikarstvo, glasba itn. Dejansko pa so te umetnosti s svojim "prepletanjem" lahko katastrofalno uničujoče za filmsko umetnost, ki se lahko kar nenadoma spremeni v eklektični kaos ali pa – v ugodnejšem primeru – v dozdevno psevdoharmonijo. Pri tej ne moremo od prvotne duše filmske umetnosti odkriti ničesar več, ker ta v takih okoliščinah neha obstajati. Enkrat za vselej moramo razčistiti, da film, če je umetnost, ne more biti zgolj amalgam sosednjih umetniških zvrsti. Šele potem se da odgovoriti tudi na vprašanje o domnevni sintetični naravi filmske umetnosti. Iz mešanice literarne misli in slikarske oblike ne izhaja nobena kinematografična podoba, temveč le nekaj hibridnega, neizraznega, nabuhlega. Zato se tudi zakoni premikanja in organizacije časa v filmu ne smejo podrejati zakonom odrskega časa. Gre – še enkrat ponavljam – za čas v obliki resničnosti.
Idealni film je zame filmska kronika, na katero ne gledam kot na način snemanja, temveč kot na način rekonstruiranja, ponovnega vzpostavljanja življenja. Nekoč sem posnel na magnetofonski trak naključni dialog. Ljudje so govorili med seboj, ne da bi vedeli, da se njihovi pogovori snemajo. Ko sem potem ta trak poslušal, se mi je zdelo vse naravnost genialno "posneto" in "inscenirano". Kakšna logika gibanja značajev, katerih čustva in energijo je bilo razločno čutiti! Kakšni glasovi! Kakšne sijajne tišine! Noben Stanislavski ne bi mogel razložiti takih premorov. Celo Hemingway bi s svojo stilistiko deloval v primerjavi s tem banalnim dialogom nabuhlo in naivno ...
Idealne razmere za snemanje filma bi po mojem mnenju morale biti take: avtor filma posname na milijone metrov filmskega traku, vsako sekundo, vsak dan, vsako leto, brez prekinitve, življenje nekega človeka od rojstva do smrti. Z montažo bi potem dobili film, dolg 2500 metrov, to pomeni, da bi trajal približno uro in pol. (Zanimivo bi bilo, če bi dali te milijone metrov filmskega traku v roke različnim režiserjem. Vsak film bi bil drugačen!)
In četudi teh milijonov metrov filmskega traku v resnici ne more biti, si je za take razmere vseeno treba prizadevati. V resnici bi morali izbrati in povezovati delčke, kot da bi bilo možno poznati, videti in slišati vse tisto, kar se je zgodilo med njimi, ter se dokopati do tistega, kar jih povezuje. Prav to je film. Sicer zlahka zaidemo na pot navadne gledališke dramaturgije, na pot konstrukcije motivov, ki izvira iz danih značajev. Film pa mora biti svoboden v svoji izbiri in povezovanju dejstev, ki jih vzamemo iz "bloka časa", poljubne velikosti in dolžine. Pri tem nočem reči, da moramo nenehno slediti določenemu človeku. Na filmskem platnu lahko preide logika obnašanja nekega človeka v logiko popolnoma drugačnih (na videz stranskih) dejstev in pojavov, če to zahteva ideja, ki vodi avtorja v njegovem odnosu do resničnosti. Tako lahko posnamemo film, v katerem lahko junak celo popolnoma izgine s filmskega platna in je lahko vse izraženo s perspektive osebnega človekovega pogleda na življenje.
Film lahko uporabi katero koli dejstvo, vzeto iz časa, lahko vzame iz življenja kar hoče. To, kar v literaturi predstavlja posebnost (recimo "dokumentarni" uvod v Hemingwayevo pripoved v naši dobi), je v filmski umetnosti izraz njegovih temeljnih zakonov. Absolutno vse! To vse ne bi bilo organsko za strukturo gledališkega dela ali romana, je pa organsko za film. Postaviti človeka v neomejen prostor, pustiti ga, da se zlije z množico mimoidočih in oddaljenih ljudi, postaviti ga v razmerje do celotnega sveta – ravno to je smisel filma.
Andrej Tarkovski

iz knjige Ujeti čas – Razmišljanja o filmu, odlomek poglavja Odtisnjeni čas, EWO Ljubljana, prevod: Igor Koršič

program
Valjar in violina
, 6.9. ob 19.00
Ivanovo otroštvo
, 6.9. ob 20.00
Andrej Rubljov
, 7.9. ob 20.00
Solaris
, 9.9. ob 21.15
Zrcalo
, 13.9. ob 19.00
Stalker
, 14.9. ob 20.00
Nostalgija
, 16.9. ob 19.00
Žrtvovanje
, 19.9. ob 21.00