arhivirana novica

Kultivator: M.A.S.H.

dvignjen sredinec vojaški etiki in dvojni morali

M.A.S.H.
(Robert Altman, 1970) je nedvomna klasika. Klasika Hollywooda, ko ni bil več klasičen. M.A.S.H. je tudi film, ki je nemudoma postal uspešnica in takojšen kult. Je film, ki je prišel kot potres, a za seboj ni pustil razdejanja – kakor njegova tematika,
vojna –, temveč marsikaj spremenil in rodil veliko novega.
M.A.S.H.
je najprej protivojni film – v času, ko je Amerika napadala v Vietnamu. In v času, ko v Hollywoodu niso snemali veliko protivojnih filmov, zanesljivo pa ne tistih o vietnamski vojni. Zgodbe protivojnih filmov so se dogajale med drugimi vojnami: med prvo svetovno (Johnny Got His Gun, Dalton Trumbo, 1971), drugo svetovno (Kavelj 22 /Catch-22/, Mike Nichols, 1970) ali med korejsko – kakor M.A.S.H.. A M.A.S.H. je tako vietnamski, da je studio od Altmana zahteval, da z uvodnimi napisi jasno definira, da se film dogaja v Koreji. Protivojni film, ki govori o brutalnosti, absurdnosti, nepotrebnosti vojne, a to prikazuje na popolnoma nov in še danes presenetljiv način. Vsebinsko in tehnično. M.A.S.H. je namreč nadvse smešna komedija, polna še danes predrznih, obešenjaških, vulgarnih in marsikdaj politično nekorektnih šal. In ostrih in neposrednih. Zdravniki in bolničarji (pravzaprav bolničarke), do vratu potopljeni v kri svojih bolnikov, življenja ranjenih in svoja življenja rešujejo (seveda) z medicinskim znanjem, a še bolj z nenehnim humorjem, s predrznimi in z drznimi potegavščinami in s prevarami. To je humor ljudi v nenehnem stiku s smrtjo, ko ta smrt ni naravna, temveč je zanjo odgovoren človek – s svojimi prepričanji, pravili, politiko. In zato je M.A.S.H. film o človečnosti, a ne zgolj o dobrosrčnežih na robu eksistence, temveč o uporu, o trku dveh svetov: sveta vojaškega reda, vojaške etike in ponosa in tako zelo drugačnega sveta naravne etike, naravnega reda, samosvojega ponosa, človečnosti. Junaki se proti brutalnosti in nesmislu vojne bojujejo s prav tako brutalnim in nesmiselnim humorjem, pa s spoštovanjem, ljubeznijo, spolnostjo, alkoholom. Da bi ostali normalni, delajo velike norosti. Upor proti rigidni avtoriteti vojske (in tudi religije film ne pusti pri miru) in posledične dvojne morale je naravni boj za preživetje, neverjetno smešen in hkrati trpek in boleč.
Te pogumne filmske avanture pa se je Altman v pionirskem duhu lotil z marsikaterim filmskim sredstvom, tudi pozneje značilnim za njegov tako zelo ploden opus. Altman je že tedaj združil epizodno, nepovezano in neklasično pripovedovanje zgodbe, izjemne igralske stvaritve, nenavadno fotografijo in še bolj nenavaden zvok. Vse to in več je »altmanovska režija«, spoj tako rekoč naturalizma, a v istem dihu stilizacije, spoj, ki dela Altmanove filme posebne in izjemne.
Kakor v številnih Altmanovih poznejših filmih tudi v M.A.S.H.-u kraljuje igralski ansambel, poln glavnih in enako pomembnih stranskih vlog. Altman je igralce spodbujal k improvizaciji, ki je rojevala naravne dialoge in igralske presežke. In posvečal se je tudi (morda celo bolj) stranskim likom, celo statistom v drugem ali tretjem planu, v »zadnjih vrstah« (tako zelo, da sta se glavna igralca, Elliott Gould in Donald Sutherland, menda med snemanjem uprla in od studia zahtevala, da zamenjajo tega »nepomembnega režiserja«, ki se ne posveča zadosti prvakom filma. Spor se je pomiril – Altman je za tožarjenje izvedel šele po snemanju in z Gouldom sodeloval še večkrat, s Sutherlandom pa nikoli več).
Igralcem in igri se zdita »podrejena« tudi slika in zvok, a v resnici v »altmanovski« simbiozi ustvarjata nekaj neverjetnega, čisto posebnega. Svetloba v filmu je realistična (precej malo je je) in kamera se giblje v številnih vožnjah, zasukih in zoomih. Neredko igralce snema s teleobjektivom, da se popolnoma približa njihovim obrazom, očem, a igralec na snemanju tega ne čuti invazivno. Altman je (tudi pozneje) pogosto snemal »master posnetke«, se pravi dolge posnetke prizorov ali delov prizorov, a pri tem ni razmišljal o montaži (ali si montaže s tem lajšal, čemur so sicer namenjeni »mastri«): posnel je, na primer, dva dolga »mastra«, polna zasukov in zoomov in šele v montaži spajal, kar je šlo naravno skupaj.
Altmanova uporaba zvoka je še danes presenetlljiva in le redko tako mojstrsko izvedena: tok dialogov teče naravno, se pravi, da igralci med snemanjem ne skrbijo za to, da z replikami ne prekrivajo drug drugega. Ves čas govorijo drug čez drugega in gledalci tako pogosto namenoma ne razumemo vsega, a slišimo, kar moramo slišati.
In še znamenita uvodna pesem, ki nas nemudoma zaziba v svet absurda, smeha in nasilja z nežno melodijo in – po Almanovih navodilih – »najbolj neumnim besedilom« (mimogrede, besedilo sploh ni neumno, napisal pa ga je takrat štirinajstletni Altmanov sin, Mike Altman) in legendarnim refrenom: »'Cause suicide is painless, it brings on many changes and I can take or leave it if I please.« Pesem slišimo še enkrat, v enem ključnih prizorov (zanj je bila pesem prvotno napisana), ki, spet izrazito samosvoje, govori o človečnosti, ki se začne pri tem, da sploh zaznamo stisko drugega. Sicer pa film spremlja glasba, ki doni iz zvočnikov, nameščenih po vojaškem kampu – radostna, večkrat skoraj cirkuška glasba, ki podčrta blato in razkosana telesa v sliki. Tudi scenografija je, kakor že rečeno, blatna, temna, tesna in polna drugih, tretjih ... planov, zastiranj in možnosti odstiranja.
Altman je po M.A.S.H.-u posnel še nekaj klasik in marsikateri kultni film. A saj je sam po sebi kultna osebnost, je pustolovski, ravolucionaren, iskren, neposreden, svoboden filmar. O njem kroži nešteto anekdot, ki jih je neredko pripovedoval sam. Njegova velika končna potegavščina je bila, da je nekaj zadnjih filmov posnel s tujim srcem (približno deset let pred smrtjo so mu presadili srce) in te »podrobnosti« zaradi velikega dejavnika tveganja na snemanjih seveda ni zaupal studiem in producentom – o operaciji je spregovoril šele, ko je nekaj mesecev pred smrtjo dobil častnega oskarja.
Varja Močnik



kultivator - program
Nočni čuvaj
, 2.9. ob 21.00
M.A.S.H.
, 16.9. ob 21.30
Jebiga
, 3.10. ob 20.00
Kava in cigarete
, 21.10. ob 21.15
THX 1138
, 22.10. ob 2.00