arhivirana novica

Dnevi nemškega filma: polifonija nemške filmske produkcije

Po lanskem zelo uspešnem lansiranju festivala, ki se dvoplastno – sinhrono z aktualno produkcijo in diahrono z retrospektivo pomembnega cineasta – posveča nemškemu filmu, polagamo letos tirnice k tradiciji. To pot z okrepljeno ponudbo: ob retrospektivi pride v goste tudi režiser Dominik Graf, ki smo ga lani napovedali z otvoritvenim filmom Ljubljeni sestri (Die geliebten Schwestern, 2014), v družbi poznavalca njegovega opusa in soavtorja njegove biografije Chistopha Huberja. Program bomo – prav tako dvoplastno – ozaljšali s kratkimi filmi: po eni strani bodo kratki filmi uvedli štiri izbrane celovečerce, po drugi se jim bomo posvetili z dodatnim terminom, v katerem bomo predstavili aktualno produkcijo kratkometražne filmske zvrsti. Če smo minulega oktobra postavili vprašanje "Kako gre sodobnemu nemškemu filmu?" in skušali odgovoriti s štirimi raznolikimi deli, ki so poosebljala ključne lastnosti sodobnega nemškega filma: pluralnost, vsebinsko bogatost, izmikanje umestitvi v ta ali oni žanr, v to ali ono šolo, osebni produkcijski zanos, razlike med finančnim vložkom itd., bomo letos ta trend še poglobili. Naj ponudim primer: produkcijsko finančno brezno med filmom Država proti Fritzu Bauerju (Der Staat gegen Fritz Bauer, Lars Kraume, 2015), ki je pobral skoraj vse glavne nagrade nemškega filma (t. i. lola), in filmom Kdo je Oda Jaune? (Wer ist Oda Jaune?, Kamilla Pfeffer, 2016) ločuje malodane paralelni univerzum oziroma, če naj bom natančen: filma sta v razmerju 155:1, pri čemer je 1 okrog 20.000 evrov osnovnih sredstev. A po vrsti.

Festival bomo začeli z retrospektivo Dominika Grafa (letnik 1952), izjemno zanimivega münchenskega režiserja, ki v zadnjih letih s svojimi filmskimi, televizijskimi, pedagoškimi, pa tudi publicističnimi prispevki neizbrisljivo kroji nemški film. Slavna je denimo njegova izjava iz leta 2012, ko je za časnik Zeit, tedensko glasilo z verjetno največjim feljtonističnim odmevom v Nemčiji, zapisal, da je, če se izrazim milo, čas kakovostnega nemškega kina končan (dobesedno pa: "Nichts wie weg mit dem deutschen Qualitätskino!" oziroma "Proč z nemško kakovostno kinoprodukcijo!"). Pri tem mu je vzor nihče drug kot Martin Scorsese. Graf slovi po tem, da se z enako strastjo loti tako t. i. B-movie produkcije, televizijske serije ali dolgometražnega historičnega filma – s svojo filmsko poetiko tako pooseblja prav ta raznorodni odsev našega poskusa približevanja nemškemu filmu. O tem in še marsičem bo spregovoril na večer 8. oktobra 2016; tudi o seriji Obličje zločina (Im Angesicht des Verbrechens, 2010), v kateri je nastopil Marko Mandić (več o retrospektivi na strani 4).

Razmerje režiserk in režiserjev aktualnih filmov bo letos v ravnovesju, saj bo spored postregel s filmi – vsi bodo kajpada slovenske premiere – Larsa Kraumeja, Achima Bornhaka aka AKIZ-a, Therese von Eltz in Kamille Pfeffer. Del z aktualnimi filmi bomo začeli s sijajno pripovedjo o štirih mladostnikih, 4 kralji (4 Könige, Theresa von Eltz, 2015), ki se tik pred božičem znajdejo v psihiatrični ustanovi, nekoč bi dejali: v poboljševalnici. Njihovi različno s tečajev vrženi svetovi se na tem čudnem kraju sredi skoraj pravljičnega gozda sestavijo v filmsko celoto, ki prepriča z nepoenostavljajočim psihološkim realizmom in z globokimi uvidi v stanje duha časa. Sledi zgoraj nakazani nizkoproračunski film Kdo je Oda Jaune?, pravzaprav dokumentarec, predvajan na letošnjem Berlinalu v Perspektivi nemški film, ki ga je režiserka posnela ob zaključku svojega študija o bolgarsko-nemško-francoski umetnici Odi Jaune: subtilno, mestoma tudi težavno filmsko približevanje nastajanju osupljive slikarske umetnosti ene "najlepših živečih umetnic". V tretjem filmu bo znova v ospredju psiha, psiha zabave željne mladenke v svetu berlinske elektronike. Koliko bo tukaj v ospredju psihološki realizem, prepuščam sodbi gledalk in gledalcev. V predpremislek naj služi slednje: Pošastna mora (Der Nachtmahr, AKIZ, 2015) je lahko nastal samo tako, da je režiser prodal svoje stanovanje (spet torej recimo temu srčna produkcija); na letošnjem Berlinalu so ga opisovali kot film o E. T.-ju na LSD-ju (to je treba jemati precej dobesedno); slušno in vidno občutljivim pa ogled filma odsvetujem (stroboskop + zelo glasna glasba). Zadnji celovečerec bo Država proti Fritzu Bauerju, še en izjemen film o premagovanju nemške nacistične zgodovine: Jud Fritz Bauer, državni tožilec, ima dokaze o tem, kje naj bi se skrival esesovec Adolf Eichmann, a mu nemški pravosodni aparat v krčeviti želji po potlačitvi strahovite polpretekle zgodovine meče toliko polen pod noge, da se zateče k državni izdaji – in se obrne na izraelski Mossad. Peti, zadnji termin bo posvečen izključno aktualnim kratkim filmom, saj bomo pokazali nekoliko prirejeno in nadgrajeno kompilacijo Short Export 2016. Vse štiri celovečerce bomo prav tako opremili s posamičnim kratkim filmom (med štirimi in petnajstimi minutami trajanja), ki ne bo služil le kot uvod, ampak zlasti kot tematska potopitev v vsebino glavnega filma. S tem bi radi – in tako zaključujem še z zadnjo dvojico – približali sam format kratkega filma in format obiska kina, ki združuje "kratke" s celovečerci, format, ki je že bil del kinematografske zgodovine in ki je na festivalih širom sveta nekaj dokaj običajnega.

Vabljeni v dobro filmsko družbo!

Urban Šrimpf

Strokovni sodelavec za kulturne programe Goethe-Instituta Ljubljana

program

Herman the German, 4 kralji, 10.10. ob 20.15 in 21.10. ob 19.00
Büscherhöfchen 2, Pošastna mora, 11.10. ob 19.00 in 29.10. 21.15
We Will Stay In Touch About It, Država proti Fritzu Bauerju, 12.10 ob 20.00 in 26.10. ob 21.00
Woman without Mandolin, Kdo je Oda Jaune?, 13.10. ob 19.00 in 28.10. ob 19.00
In the Distance, Njen sin, Dokument: Hoyerswerda / Frontex, Kopalna kad, Pallasseum, nevidno mesto, 13.10 ob 21.00