arhivirana novica

Retrospektiva Dominik Graf: zločin in kontrabant

Dolgo je bil Dominik Graf najbolje varovana skrivnost nemškega filma. Iz zoprno banalnega razloga: ker je ta osupljivo produktivni, izjemni režiser – od kratkometražnega prvenca leta 1975 pa do danes je posnel več kot 70 filmov in epizod serij! – večino svojih del realiziral kot televizijske produkcije, mednarodno skoraj ni bil opažen. Kajti dokler niso televizijske serije v novem tisočletju stopile v središče kulturnega zanimanja, so filmski kritiki televizijo rutinsko odpravljali z manjvrednim medijem. Doma so Grafa že desetletja zasipali z nagradami, kritiki in kolegi pa so ga hvalili, in to predvsem kot mojstra (policijskih) kriminalk. Toda če odmislimo nekaj – povrhu vsega ob premierah na velikih festivalih večinoma spregledanih – kinofilmov, se je Graf v devetdesetih letih umaknil na male ekrane, k formatom, ki jih skoraj niso izvažali.

Šele z nenavadnim projektom Dreileben, pri katerem je sodeloval z mlajšima, zelo opaženima režiserjema Christianom Petzoldom in Christophom Hochhäuslerjem, je Graf leta 2011 znova požel uspeh v mednarodni filmski srenji (Ne hodi za menoj /Komm mir nicht nach/ – Grafov prispevek k tej ohlapno povezani trilogiji, v kateri filmi učinkujejo neodvisno drug od drugega – je nedvomno največja mojstrovina v triu). Ob retrospektivah na filmskih festivalih v Rotterdamu (2013) in Edinburgu (2014) je bilo nato občinstvo čisto iz sebe od navdušenja: kako je lahko tako izvrsten filmski ustvarjalec, ki zna povsem v slogu starih hollywoodskih profesionalcev združiti vznemirljivo razvedrilo in ostro inteligenco, svetu do zdaj ostal skrit? Nazadnje je – zgolj na prvi pogled za Grafa neobičajen – film o Friedrichu Schillerju Ljubljeni sestri (Die geliebten Schwestern, 2014) dokazal, da se je to spremenilo in da je dosegel svetovno priznanje.

Potem ko je Slovenska kinoteka lani predstavila to zgodbo o literarnem trikotniškem razmerju, nudi premišljen izbor iz Grafove obsežne filmografije priložnost, da pobliže in v vsej njegovi osupljivi raznolikosti spoznamo enega najbolj vznemirljivih, pomembnih in bogatih opusov sodobne kinematografije. Kajti čeprav slavijo Grafa kot žanrskega genija zlasti – in to upravičeno – zaradi njegovih sijajnih trilerjev, se je na nenavaden in subverziven način posvečal tudi drugim področjem: ustvaril je vse od melodrame in zgodovinskega filma pa do osupljive serije dokumentarnih esejev, ki jih je nazadnje v večjem številu postavil ob bok svojim številnim igranim produkcijam. Skupaj sestavljajo te zanimive, inteligentne in čustvene zgodbe nič manj kot kritično in prepričljivo (proti)zgodovino Nemčije in njenega družbenega preobrata – da ne rečemo: propada – po padcu berlinskega zidu.

Rojen leta 1952 v Münchnu, igralskemu zakonskemu paru Robertu Grafu in Selmi Urfer, se Dominik Graf sprva ni toliko zanimal za kino, temveč bolj za literaturo in glasbo (kot režiser je pozneje vedno znova soustvarjal svoje soundtracke). Šele leta 1974 se je prepisal na nedolgo pred tem ustanovljeno münchensko akademijo za film in postal del skupine, ki je zavrnila senzibilnost umetniškega filma predhodne generacije študentov (ki ji je npr. pripadal Wim Wenders) in se – v tradiciji klasičnega popularnega filma – odločila, da bo svoja vsekakor nespoštljiva nagnjenja in nekonformistična hotenja raje preoblečena v nevpadljivo konfekcijsko blago vtihotapila v masovno produkcijo. Prvi Grafovi poskusi, ki jih je sam pozneje zavrnil kot preveč umetniške, kažejo še zgodnji vpliv novega vala in starih idej o avtorskem filmu, potem pa se je vrgel v mrzlične snemalne načrte televizije, da bi se naučil obrti žanrskega režiserja, in tako nazadnje postal avtorski filmski ustvarjalec v izvornem pomenu besede. Kakor hollywoodski mački od Howarda Hawksa do Roberta Aldricha (ali pa Williama A. Wellmana, čigar moto »Tempo is the world, tempo!« se odlično prilega Grafovim vse bolj bliskovitim pripovedim, ki kar pokajo od bogastva detajlov) je Graf združil zahteve komercialne produkcije z osebnimi interesi – tako glede vprašanj življenja kakor tudi filmske umetnosti, ki jo je cinefilno navdušeno raziskoval, tudi kot odličen pisec o filmih. Hitro je okoli sebe zbral redne sodelavce (pred kamero in za njo): »Iz filmske zgodovine sem se naučil, da je kontinuirano delo z nekaterimi ljudmi lahko za režiserja najpomembnejše od vsega

Kvantni skok se je zgodil v osemdesetih letih s prelomno zgodnjevečerno kriminalno serijo Preiskovalec (Der Fahnder, 1985–1993), v katero je Graf vnesel nezaslišano hitrost (veliko njegovih tričetrturnih epizod bi nudilo gradivo za celovečerne filme), medtem ko se je učil – takrat v Nemčiji prav tako nezaslišanega – snemanja akcijskih prizorov ali dolgih kadrov, ki so bili sicer zapleteni, a je z njimi prihranil (snemalni) čas. V kino se je val energije prenesel z Grafovim bikerskim filmom Zadetek (Treffer, 1984) – prepričljivim razvojnim romanom, ki se nas dotakne, in hkrati enim najverodostojnejših portretov življenja v nemški provinci tistih let. (Ljubezen do neobičajnih, za turizem zajamčeno neprimernih prizorišč je eden od ključev do Grafovega dela: ne le z neprilagojenimi protagonisti, temveč celo s pokrajinami pripoveduje o drugačni Nemčiji onstran uradnega samopredstavljanja.) Triler o bančnem ropu in zajetju talcev Mačka (Die Katze, 1988) – zahteven film, poln hladno preračunanih visokonapetostnih preobratov – je postal (in do danes ostal) najboljši nemški akcijski film in Grafov edini kinematografski superhit; režiser je pokazal mojstrstvo mednarodnega formata, tudi pri obvladanju značilnih sredstev: energično orkestriran suspenz in odrezav (dialoški) humor, hitro montirane menjave perspektiv, varljiva igra s površino ogledal in večplastni, protislovni liki, vrtinec podob pa spremlja iz mnogih ravni sestavljena zvočna sled (eden od Grafovih zaščitnih znakov: simfonija zamazano hreščečega policijskega radia ...).

Toda ko je Graf kmalu nato s svojo zadnjo epizodo Preiskovalca, miniaturno mojstrovino Nočno delo (Nachtwache, 1993) – poetičnen pas de deux med osamljenim policistom in zapeljivo žensko, pa tudi halucinanten bad trip pred futuristično münchensko arhitekturo – podal popolno »izjavo o nameri« glede prihodnjih podvigov, so se časi spremenili – tako politično kakor filmsko: od t. i. ponovne združitve Nemčij se Grafovi filmi, ki so zrastli iz utopij Zahodne Nemčije, niso več skladali z novo samopodobo naroda. Njegov veliki policijski film Zmagovalci (Die Sieger, 1994) je bil trpek neuspeh sredi vala uspehov nepomembnih nacionalnih komedij – retrospektivno gledano štrli kot tujek iz prvih let Kohlove vladavine: mitsko nabita, mračna podoba Nemčije, ki pogubno prehaja v »najbolj neumno obdobje, ki ga je naša država doživela po svetovni vojni«, kakor je Graf sam pozneje polemično izjavil. Da bi še naprej delal kriminalke, je moral žanru slediti v njegov novi habitat: za televizijo je mdr. na vzhodnonemški ledini s filmom Nekdo izsiljuje mesto (Eine Stadt wird erpresst, 2006) naredil briljantno in ostro bilanco laži o navdušenju ob padcu berlinskega zidu – zadnja beseda, najboljši film o domnevno »združeni« Nemčiji; z veličastno miniserijo Obličje zločina (Im Angesicht des Verbrechens, 2010), ki govori o ruski mafiji v Berlinu, pa je opravil nekakšno inventuro svoje žanrske kronike naroda in pri tem ostal na vrhunski ravni.

Vsak od Grafovih filmov je kakor kamenček v mozaiku njegovega zgodovinopisja, s ponavljajočimi se motivi skozi vse mogoče izrazne oblike. Njegov prvi esej Ko mislim na Nemčijo – Šepet v gori stvari (Denk ich an Deutschland – Das Wispern im Berg der Dinge, 1997; sorežiser: Michael Althen) je poklon Grafovemu zgodaj preminulemu očetu ter obenem izmera nemškega povojnega sveta in njegove proizvodnje podob. Kratek, vendar epsko razsrjen epizodni prispevek k filmu Nemčija '09 – Pot, po kateri ne gremo skupaj (Deutschland '09 – Der Weg, den wir nicht zusammen gehen, 2009) pa združi sarkastičen udarec proti novi Nemčiji in njeni neizraziti reprezentančni arhitekturi z globoko otožnostjo ob izginotju super 8-mm filma in od tedaj uradno nedobrodošlih prikazih – vključno z umazanijo, potrebo po kajenju, spodnjim slojem in neredom življenja kot takega.

Vzporedno s tem je na formalni ravni rastla hibridna težnja Grafovega dela: kriminalke so postajale vse bolj divje, kompleksnejše in vedno bolj so jih spremljali eksperimenti z drugimi žanri, a sorodnimi hotenji in konstelacijami (kot so trikotniška razmerja in alternativni družbeni projekti). Skala (Der Felsen, 2002) je naelektreno-zagoneten ženski film o amour fou in avantgarden poskus o osupljivem učinku (poceni) videomateriala na 35-mm filmu. Grafova mojstrovina Zaobljuba (Das Gelübde, 2007) odkrije v fantastičnem zgodovinskem filmu (že od nekdaj) razdeljeno Nemčijo, pri čemer se poetično prepletejo avtohtona umazanija in visokoleteče ideje, telo s svojimi tekočinami in duša z vsem, kar je zanjo balzam, duhovnost in čutnost. Dreileben: Ne hodi za menoj še enkrat subverzivno in z obilico kinematografskih duhovnih sorodnosti tudi onkraj Grafove zasidranosti v uporniškem žanrskem filmu povzame raznovrstnost režiserjevih pristopov. Kar se zdi kakor (tipičen) Grafov policijski film, se izkaže za zavajanje – v resnici gre za družinski in spominski film z Grafovimi trikotniškimi razmerji in dialogi kakor pri Truffautu ali Rohmerju, izpod katerih pridejo na dan skrajno vznemirjajoče stvari: kakor Ozu preverja Graf bistvo minljivosti. Toda ni nam treba biti v skrbeh, da bo ogenj njegovega ustvarjanja ugasnil: samo v zadnjih treh letih je Graf že spet posnel sedem filmov.

Christoph Huber

Prevod: Anja Naglič

Program:
Mačka,
4.10. ob 20.00
Zmagovalci, 5.10. ob 20.00
Zadetek, 6.10. ob 20.30
Skala, 7.10. ob 19.00
Ko mislim na Nemčijo – Šepet v gori stvari, Preiskovalec: Nočno delo, 8.10. ob 19.30
Nemčija '09 – Pot, po kateri ne gremo skupaj, Izsiljujejo mesto, 11.10. ob 21.00
Zaobljuba, 14.10. ob 19.00
Dreileben: Ne hodi za menoj, 15.10 ob 19.00