arhivirana novica

FilmFlow večer: kafenirane debate

Kava in cigarete

Slovenska kinoteka: 21. oktober ob 21.15 uri

Poetično vsakdanje črno-bele vinjete, zbrane v filmu Kava in cigarete (Jim Jarmusch, 2003), so dolge ravno toliko kot povprečen odmor za kavo in cigaret. To zagotovo ni naključje, saj v Jarmuschevem minimalističnem omnibusu poživljajoča črna tekočina in tobak malodane nadomeščata vodo in zrak. Naključni stavki in raztresene besede, ki si jih ob ključnem ritualu modernega življenja izmenjujejo odtujeni liki, pa se, skupaj z oblaki cigaretnega dima, razblinjajo v osamljeno tišino.

Serija kratkih filmov, ki so zakamuflirani v celovečerni film (ali ravno obratno), kot je Kavo in cigarete nekoč opisal režiser, je nastajala dobrih sedemnajst let. Prva vinjeta, v kateri se ob espressu srečata takrat še neznani Roberto Benigni in stand-up komik Steven Wright, je leta 1986 nastala kot komični skeč za oddajo Saturday Night Live. Kavo najraje pijem zvečer, pred spanjem, pravi Wright, potem hitreje sanjam. Benigni se je istega leta kot izgubljeni italijanski priseljenec znašel tudi ­­­­v Jarmuschevem tretjem celovečercu Pod udarom zakona (Down by Law, 1986), ki je newyorškega auteurja v filmski panteon postavil kot enega od najpomembnejših in najbolj prepoznavnih avtorjev ameriškega neodvisnega filma v 80-ih letih.

Drugo vinjeto je Jarmusch leta 1989 posnel v Memphisu. V njej igralec Steve Buscemi, ki igra zvedavega natakarja, ter Joie in Cinqué Lee, sicer sorodnika še enega velikana ameriškega neodvisnega filma, Spikea Leeja, razpravljajo o Elvisu Presleyju in njegovemu zlobnemu dvojčku. Tretja vinjeta, v kateri Tom Waits in Iggy Pop ob kavi filozofirata o tem, kako krasno je pokaditi cigareto potem, ko si nehal kaditi, pa je bila posneta v začetku 90-ih let.

Prvi dve vinjeti tako lahko umestimo na sam začetek režiserjevega filmskega ustvarjanja. Po celovečernem prvencu Permanent Vacation (1980) je Jarmusch na NYU delal kot asistent pri filmu Lighting Over Water (Wim Wenders in Nicholas Ray, 1980). Nemški režiser naj bi mu po snemanju v zahvalo dal nekaj filmskega traku, na katerega je bil nato posnet kratek petminutni film Bolj čudno kot raj (Stranger Than Paradise, 1983). Kratki film je leto kasneje postal celovečerec in pobral zlato palmo na 37. ediciji festivala v Cannesu.

Bolj čudno kot raj velja za enega od mejnikov v zgodovini ameriškega neodvisnega filma, saj predstavlja prelomno točko v kodificiranju »tipične newyorške senzibilnosti«. Jarmusch je v omenjenem filmu s svojevrstno kombinacijo fascinacije nad vsakdanjimi trenutki, komične odtujenosti, z izostrenim socialnim čutom in formalnim minimalizmom začrtal stil, na katerega so se kasneje referirali tudi drugi avtorji, med njimi Hal Hartley in Aki Kaurismäki.

Kava in cigarete deluje na različnih nivojih. Film lahko gledamo kot posamezne komične epizode, po katerih so, kot cigaretni pepel, raztresene fragmentirane misli o umetnosti, znanosti, Elvisu Presleyju, Nikoli Tesli in – seveda – kavi. Poleg cigaretnega dima prek začrtanih okvirjev posameznih epizod uhaja tudi Jarmuschev samorefleksivni premislek o zvezdnikih in zvezdništvu. 21 od 27 igralcev v filmu igra neko verzijo samih sebe, kar lahko, če o filmu preveč razmišljate, pripelje do resnega delirija. Zato raje skomignite z rameni ter kot Bill Groundhog-Day-Ghostbustin’-ass Murray nagnite vrč s kavo, prižgite cigareto in globoko vdihnite.


Kava in podkasti

IndieFlow: 20. oktober 2016 – 20. maj 2017

Projekcija filma Kava in cigarete bo napovedala nov projekt FilmFlowa: oktobra, po skoraj treh letih delovanja podkasta, se dvema rednima oddajama pridružuje še IndieFlow, ki bo v seriji osmih enournih podkastov kronološko osvetlil zgodovino ameriškega neodvisnega filma.

IndieFlow je serija podkastov o ameriškem neodvisnem filmu, skozi katero boste izvedeli, kako se je skozi osem ključnih filmov tega najbolj raznolikega obdobja spreminjala Amerika in z njo tudi mi sami. Od oktobra pa vse do maja naslednjega leta bomo govorili o filmih, kot so Sence (John Cassavetes, 1959), Eraserhead (David Lynch, 1977), Bolj čudno kot raj (Jim Jarmusch, 1983), Seks, laži in videotrakovi (Steven Soderbergh, 1989), Stekli psi (Quentin Tarantino, 1992) in o mnogih drugih ter se spraševali, kaj v njihovem bistvu jih dela za neodvisne, kaj sploh pomeni biti neodvisen v svetu filma in kako je »neodvisnost« v filmskem jeziku postala sinonim za nove vrste žanr.

Serijo podkastov o ameriškem neodvisnem filmu je podprla Ameriška ambasada, oddaje pa bodo pospremljene z dvema posebnima projekcijama v Slovenski kinoteki. Jarmuschev film tako na eni strani napoveduje začetek projekta, hkrati pa je tudi vabilo k poslušanju omenjenih podkastov.