Filmske predstave so bile pred približno sto
dvajsetimi leti, ko se je film rojeval, tehnološka
zanimivost ali kakor je pogosto zapisano – sejemska
atrakcija. Kmalu pa prikazovalci filmov niso več
vrteli po kleteh, dvoriščih in trgih in postavili so prve
kinodvorane, ki so bile (zaradi uporabnih razlogov)
skoraj take kakor danes. Kinematografi so tako
postali nekaj "vsakdanjega", obiskovanje kina je
(tako rekoč) po vsem svetu postala priljubljena
družabna izkušnja, ki je bila blizu vsem družbenim
slojem.
Ljudje so kino obiskovali bodisi v skupinah,
v parih ali sami, obisk kina je bil lahko poseben
dogodek ali zgolj izhod v sili, ko se človek "ni imel
kam dati". In kljub temu, da je po drugi svetovni vojni
prišla televizija, in kljub temu, da je v petdesetih
letih postala vodilni medij in imela velikanski
vpliv na javno mnenje, se je kultura obiskovanja
kinematografov ohranila. Obiskovanje kinov je
prvič zares trajno in "za vedno" pretresel pojav VHS
predvajalnika, prve razširjene in vsem dostopne
oblike "domačega kina". In od osemdesetih let
prejšnjega stoletja naprej si kinematografi nikoli
niso resnično opomogli, nikoli več jih niso ljudje
obiskovali tako pogosto in množično kakor nekoč.
Kino je postal izjemen dogodek, občasen luksuz.
V zahodnem svetu je tudi postal (in še vedno
je) zelo "drag špas".
Danes, ko tehnologija nudi
številne preproste naprave za gledanje filmov
in vsem dostopne kanale, na katerih je mogoče
videti svetovno filmsko produkcijo, je postal kino
"nepotreben". Potrošniška logika in način življanja
sta požrla tudi ta pomembni segment splošne
kulture. Danes kino redno obiskujejo le še cinefili ...
še tisti, ki se s filmom ukvarjajo profesionalno
(filmarji, kritiki, publicisti), neredko filme raje gledajo
doma. Film je s tem izgubil več kakor le tehnično
primerno prikazovanje, izgubil je pomembno
dimenzijo ogleda filma kot družabne izkušnje.
Retrospektiva Film gre v kino, ki jo bomo letos lahko
gledali na 27. Ljubljanskem filmskem festivalu, nas
bo spomnila, kako pomemben del naših življenj so
bili obiski kina. Usodo vsakega filma kroji publika in
prav tako usoden, če ne še bolj, je za mnoge med
nami marsikateri ogled filma v kinu. V retrospektivi
se bodo zavrteli filmi, ki se dogajajo v različnih
časih, v kinodvoranah po vsem svetu. Zgodile se
bodo kinopredstave, ki pomenijo marsikaj – za
posameznika in družbo.
V filmu, na obisk katerega vabimo otroke in odrasle,
Sherlock Holmes ml. (Sherlock Jr., Buster Keaton,
1924), se na filmskem platnu mešajo realnost
in sanje (ali sanjarije) – Buster Keaton, tokrat
kinooperater, v svoji filmsko pustolovski maniri
ustvari svet svojstvenih pravil, poln presenetljivih
posebnih efektov in značilne vrtoglave akcijske
koreografije. Na zabavno in nostalgično popotovanje
nas bo popeljala Najmanjša kinopredstava na svetu
(The Smallest Show on Earth, Basil Dearden, 1957)
in nam predstavila tudi manj zabaven svet, svet
boja za obstanek majhnih podjetij (kinematografov).
Neprecenljiv pri tem filmu je tudi pogled v kulturo
obiskovanja kinematografov v Združenem kraljestvu
v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so mali kini,
kakršen je junak filma, kino Bijou, bili boj s televizijo
in večjimi rivali.
Tudi film Zadnja kinopredstava (The
Last Picture Show, Peter Bogdanovich, 1971) se
dogaja v petdesetih letih prejšnjega stoletja, a ta v
Ameriki – in pogled v ta svet je veliko bolj nelagoden
in tesnoben: usoda kina v filmu je hkrati usoda
mesteca, v katerem kinodvorana stoji (kjer se film
dogaja), in družbe, ki je (bila nekoč) njegova publika.
V Ameriki začne igro življenja voditi potrošništvo
(skupaj s televizijo), majhna mesta umirajo – rojevajo
se za Ameriko značilna predmestja, "suburbije".
Mesteca izumirajo in z njimi nekdanji način življenja
(v katerem so ljudje hodili v kino). Imenitna filma
Moje male ljubice (Mes petites amoureuses, Jean
Eustache, 1974) in Kino paradiž (Nuovo Cinema
Paradiso, Giuseppe Tornatore, 1988) sta filma o
odraščanju, ki ga zaznamuje obiskovanje kina. Vsak
po svoje razvijata zgodbo o oblikovanju osebnosti,
sanj in prihodnosti posameznikov v tesnem stiku s
filmom. Tudi mojstrovina Duh panja (El espíritu de
la colmena, Víctor Erice, 1973) govori o otroštvu,
a ne o odraščanju – skozi zgodbo deklice, ki
jo obsede ogled Frankensteina (James Whale,
1931), spoznamo, kakšno je stanje v državi (in v
njeni opevani osnovni celici, družini) po španski
državljanski vojni in v času Francove diktature.
Na
sporedu bo tudi eden prvih neodvisnih slovenskih
filmov Usodni telefon (Damjan Kozole, 1987),
film o snemanju filma, ki dogajanje prestavi
tudi v ljubljansko kinotečno dvorano. V novejših
filmih imajo kinematografi marsikatero vlogo: v
avtobiografskem Dragem dnevniku (Caro diario,
1993) Nanni Moretti ruši in spet postavlja zidove,
ki zamejujejo film od življenja; v Mački z dvema
glavama (La chatte à deux têtes, Jacques Nolot,
2002) je kino zatočišče in stičišče; Prikazen
(Fantasma, Lisandro Alonso, 2006) pa nas z
neverjetnim prepletanjem fikcije in resničnosti,
meditativno in intimno, popelje v samo drobovje
kinematografa.
Z ogledom pomembnih in tako različnih mojstrovin,
ki pričajo o raznolikosti filmske umetnosti in o
pomembnosti kino-kulture, si lahko dovolimo,
privoščimo ali drznemo, da obisk kina spremeni
tudi nas.
Varja Močnik
PROGRAM
- Dragi dnevnik, 9.11. ob 20.45 in 16.11. ob 17.00
- Moje male ljubice, 11.11. ob 21.00 in 17.11.
ob 18.00
- Sherlock Holmes ml., 12.11. ob 17.00 in 17.11.
ob 17.00
- Kino paradiž, 12.11. ob 18.00 in 17.11. ob 20.30
- Zbogom, Dragon Inn, 12.11. ob 21.00
- Najmanjša kinopredstava na svetu, 13.11. ob 19.00
- Zadnja kino predstava, 13.11. ob 21.00 in 20.11.
ob 18.30
- Duh panja, 14.11. ob 19.00 in 19.11. ob 17.00
- Cinemanija, 15.11. ob 17:30
- Mačka z dvema glavama, 15.11. ob 21.00 in 19.11.
ob 21.00
- Usodni telefon, 18.11. ob 19.00
- Gremlini 2, 24.12. ob 17.00
- Umetnik, 29.12. ob 20.30