arhivirana novica

27. LIFFe: Retrospektiva Film gre v kino

Filmske predstave so bile pred približno sto dvajsetimi leti, ko se je film rojeval, tehnološka zanimivost ali kakor je pogosto zapisano – sejemska atrakcija. Kmalu pa prikazovalci filmov niso več vrteli po kleteh, dvoriščih in trgih in postavili so prve kinodvorane, ki so bile (zaradi uporabnih razlogov) skoraj take kakor danes. Kinematografi so tako postali nekaj "vsakdanjega", obiskovanje kina je (tako rekoč) po vsem svetu postala priljubljena družabna izkušnja, ki je bila blizu vsem družbenim slojem.

Ljudje so kino obiskovali bodisi v skupinah, v parih ali sami, obisk kina je bil lahko poseben dogodek ali zgolj izhod v sili, ko se človek "ni imel kam dati". In kljub temu, da je po drugi svetovni vojni prišla televizija, in kljub temu, da je v petdesetih letih postala vodilni medij in imela velikanski vpliv na javno mnenje, se je kultura obiskovanja kinematografov ohranila. Obiskovanje kinov je prvič zares trajno in "za vedno" pretresel pojav VHS predvajalnika, prve razširjene in vsem dostopne oblike "domačega kina". In od osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej si kinematografi nikoli niso resnično opomogli, nikoli več jih niso ljudje obiskovali tako pogosto in množično kakor nekoč. Kino je postal izjemen dogodek, občasen luksuz. V zahodnem svetu je tudi postal (in še vedno je) zelo "drag špas".

Danes, ko tehnologija nudi številne preproste naprave za gledanje filmov in vsem dostopne kanale, na katerih je mogoče videti svetovno filmsko produkcijo, je postal kino "nepotreben". Potrošniška logika in način življanja sta požrla tudi ta pomembni segment splošne kulture. Danes kino redno obiskujejo le še cinefili ... še tisti, ki se s filmom ukvarjajo profesionalno (filmarji, kritiki, publicisti), neredko filme raje gledajo doma. Film je s tem izgubil več kakor le tehnično primerno prikazovanje, izgubil je pomembno dimenzijo ogleda filma kot družabne izkušnje. Retrospektiva Film gre v kino, ki jo bomo letos lahko gledali na 27. Ljubljanskem filmskem festivalu, nas bo spomnila, kako pomemben del naših življenj so bili obiski kina. Usodo vsakega filma kroji publika in prav tako usoden, če ne še bolj, je za mnoge med nami marsikateri ogled filma v kinu. V retrospektivi se bodo zavrteli filmi, ki se dogajajo v različnih časih, v kinodvoranah po vsem svetu. Zgodile se bodo kinopredstave, ki pomenijo marsikaj – za posameznika in družbo.

V filmu, na obisk katerega vabimo otroke in odrasle, Sherlock Holmes ml. (Sherlock Jr., Buster Keaton, 1924), se na filmskem platnu mešajo realnost in sanje (ali sanjarije) – Buster Keaton, tokrat kinooperater, v svoji filmsko pustolovski maniri ustvari svet svojstvenih pravil, poln presenetljivih posebnih efektov in značilne vrtoglave akcijske koreografije. Na zabavno in nostalgično popotovanje nas bo popeljala Najmanjša kinopredstava na svetu (The Smallest Show on Earth, Basil Dearden, 1957) in nam predstavila tudi manj zabaven svet, svet boja za obstanek majhnih podjetij (kinematografov). Neprecenljiv pri tem filmu je tudi pogled v kulturo obiskovanja kinematografov v Združenem kraljestvu v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so mali kini, kakršen je junak filma, kino Bijou, bili boj s televizijo in večjimi rivali.

Tudi film Zadnja kinopredstava (The Last Picture Show, Peter Bogdanovich, 1971) se dogaja v petdesetih letih prejšnjega stoletja, a ta v Ameriki – in pogled v ta svet je veliko bolj nelagoden in tesnoben: usoda kina v filmu je hkrati usoda mesteca, v katerem kinodvorana stoji (kjer se film dogaja), in družbe, ki je (bila nekoč) njegova publika. V Ameriki začne igro življenja voditi potrošništvo (skupaj s televizijo), majhna mesta umirajo – rojevajo se za Ameriko značilna predmestja, "suburbije". Mesteca izumirajo in z njimi nekdanji način življenja (v katerem so ljudje hodili v kino). Imenitna filma Moje male ljubice (Mes petites amoureuses, Jean Eustache, 1974) in Kino paradiž (Nuovo Cinema Paradiso, Giuseppe Tornatore, 1988) sta filma o odraščanju, ki ga zaznamuje obiskovanje kina. Vsak po svoje razvijata zgodbo o oblikovanju osebnosti, sanj in prihodnosti posameznikov v tesnem stiku s filmom. Tudi mojstrovina Duh panja (El espíritu de la colmena, Víctor Erice, 1973) govori o otroštvu, a ne o odraščanju – skozi zgodbo deklice, ki jo obsede ogled Frankensteina (James Whale, 1931), spoznamo, kakšno je stanje v državi (in v njeni opevani osnovni celici, družini) po španski državljanski vojni in v času Francove diktature.

Na sporedu bo tudi eden prvih neodvisnih slovenskih filmov Usodni telefon (Damjan Kozole, 1987), film o snemanju filma, ki dogajanje prestavi tudi v ljubljansko kinotečno dvorano. V novejših filmih imajo kinematografi marsikatero vlogo: v avtobiografskem Dragem dnevniku (Caro diario, 1993) Nanni Moretti ruši in spet postavlja zidove, ki zamejujejo film od življenja; v Mački z dvema glavama (La chatte à deux têtes, Jacques Nolot, 2002) je kino zatočišče in stičišče; Prikazen (Fantasma, Lisandro Alonso, 2006) pa nas z neverjetnim prepletanjem fikcije in resničnosti, meditativno in intimno, popelje v samo drobovje kinematografa.

Z ogledom pomembnih in tako različnih mojstrovin, ki pričajo o raznolikosti filmske umetnosti in o pomembnosti kino-kulture, si lahko dovolimo, privoščimo ali drznemo, da obisk kina spremeni tudi nas.

Varja Močnik

PROGRAM

  • Dragi dnevnik, 9.11. ob 20.45 in 16.11. ob 17.00
  • Moje male ljubice, 11.11. ob 21.00 in 17.11. ob 18.00
  • Sherlock Holmes ml., 12.11. ob 17.00 in 17.11. ob 17.00
  • Kino paradiž, 12.11. ob 18.00 in 17.11. ob 20.30
  • Zbogom, Dragon Inn, 12.11. ob 21.00
  • Najmanjša kinopredstava na svetu, 13.11. ob 19.00
  • Zadnja kino predstava, 13.11. ob 21.00 in 20.11. ob 18.30
  • Duh panja, 14.11. ob 19.00 in 19.11. ob 17.00
  • Cinemanija, 15.11. ob 17:30
  • Mačka z dvema glavama, 15.11. ob 21.00 in 19.11. ob 21.00
  • Usodni telefon, 18.11. ob 19.00
  • Gremlini 2, 24.12. ob 17.00
  • Umetnik, 29.12. ob 20.30