Nagrada Darko Bratina. Poklon viziji

Prevpraševanje nacionalnih, kulturnih in družbenih identitet, premislek o meji in mejah, tako tistih geopolitičnih kot tudi duhovnih, o življenju ob meji in z mejami, o družbenem, jezikovnem in nacionalnem razmejevanju, o medkulturnem, družbenem ter ne nazadnje intersubjektivnem prečenju teh meja, tako fizično kot prek udejanjenja dialoga … Vse to so teme, ki so temeljno vznemirjale ter s tem hkrati izoblikovale misel in duha Darka Bratine, enega najbolj iskrivih in nekonvencionalnih intelektualcev med zamejskimi Slovenci. Tako ne preseneča, da so kolegi iz goriškega Kinoateljeja, prav po njem imenovali svojo nagrado, katere cilj je opozarjati na vse tiste filmske ustvarjalce iz širšega sosedskega družbeno-kulturnega prostora, ki se prek svojih del lotevajo obravnave prej omenjenih tem.

Letošnji dobitnik nagrade Darko Bratina. Poklon viziji je Dalibor Matanić, eden najbolj svojskih in prodornih hrvaških sodobnih cineastov. V svoji filmski praksi se Matanić ob izrazito avtorskem pristopu namreč prav nič sramežljivo poslužuje tudi nedvoumno žanrskih form in obrazcev, blizu sta mu tako komedija in satira kakor mračnejši in resnejši dramski toni, ki se nemalokrat stopnjujejo do kože ježeče srhljivke, ne nazadnje pa ni mogoče spregledati, kako se kot izrazito urbani avtor pogosto odpravi v ruralno okolje. A če je njegov opus na formalni ravni izrazito raznolik, pa se zdi na idejno-tematski presenetljivo trden in homogen: Matanić namreč vseskozi razmišlja o mejah – tako znotraj družbe kakor v nas samih, o družbenem razslojevanju in marginalizaciji, konec koncev pa seveda tudi o vplivu teh meja na naša življenja, tako takrat, ko nastopamo kot posamezniki, kot tudi tedaj, ko smo vpeti v širši družbeni (družbeno-politični) kontekst.

O vsem tem razmišlja tudi v Zenitu (Zvizdan, 2015), zadnjem delu, za katerega je Matanić prejel številne festivalske nagrade in priznanja (navsezadnje tudi nagrado Darko Bratina – poklon viziji). A še zanimiveje bo pogledati, kako so tovrstni premisleki vpeti v njegova zgodnja dela – na primer v Kinoteki predstavljeni celovečerec Fina mrtva dekleta (Fine mrtve djevojke, 2002), v katerem načne tudi temo istospolne ljubezni, ter v njegove kratke, pri nas še nevidene filme. Ne nazadnje tudi zato srečanja s tem nekonvencionalnim, iskrivim ter nedvomno nadvse vznemirljivim sodobnim hrvaškim cineastom nikakor ne gre zamuditi.

Denis Valič

PROGRAM:

• Srečno!, Zabava, Mezanin, 26.11. ob 19.00, projekciji sledi pogovor z nagrajencem Daliborjem Matanićem
• Prijetna mrtva dekleta, 26.11. ob 21.00