arhivirana novica

32. Festival LGBT filma: Pomisleki in pomeni

Ta teden, natančneje v petek, 30. septembra, moralo je biti nekako med 17. in 18. uro, mi je dolgoletna aktivistka lezbičnega gibanja Nataša V. rekla, da je s homoseksualnostjo konec. Da razložim bolj natančno: potem ko sem pozvonila na nekoč beli zvonec hiše na Metelkovi in se po zguljenih stopnicah privlekla do Lezbične knjižnice, kamor sem dve leti pozabljala vrniti dve knjigi, sva z Natašo načeli pogovor o tem, kaj delam. In da bi se – kot vsaka spodobna doktorska študentka – izognila govoru o doktoratu, kako daleč je in kaj je sploh poanta doktoratov (spomin prvotnega vzgiba te namreč v 3–4 letih zapusti), če ne celo prežečega vprašanja, kaj si v doktoratu odkrila, ki je še nedoktorandu kot križ hudiču, česen vampirju ali torrenti Hollywoodu, sem začela govoriti o Festivalu LGBT filma. Nataša je nato rekla, kako na festivalu »visi« vsako leto – navadno jo je moč najti pri stranskih vratih Kinoteke na medprojekcijskem čiku – in si vsakič znova misli, da ljudje, ki zdaj delajo LGBT filme, velikokrat brcnejo v temo, ter nadaljevala, da sta bila na začetku LGBT aktivizem in umetnost neločljivo zvezana s teorijo in politiko, zdaj pa se nemalokrat vse izravna v neko povprečno nepremišljeno gmoto brez subverzivnega učinka. In nato je vzkliknila tisto, kar je, malo jezna in resignirana – da je torej s homoseksualnostjo konec.

Pri tem je treba poudariti nenavadno naključje, ki sem ga dojela kak dan pozneje. Namreč to, da sta bili knjigi, ki sem ju vračala, zbirka esejev Technologies of Gender filmske teoretičarke Terese de Lauretis, druga pa Identity, ki je nisem niti zares prebrala. In če je prva govorila tudi o političnem filmu, predvsem skozi koncepte »ženskega« in feminističnega filma, je druga, tista, ki me očitno ni (več) zanimala, govorila o identitetnih politikah. Če poskušamo razmišljati o Festivalih LGBT filma na splošno, so pojmi političnega filma (in političnosti filma), pa tudi identitetnih politik in vprašanja, kaj pride za njimi, ključnega pomena. Če ne gremo predaleč v filozofske postavke konceptov, bi bilo razmah LGBT ali kar queer filmov – tistih, ki so nastajali po ali vzporedno s hollywoodskimi ali nacionalnimi kinematografskimi obravnavami homoseksualnosti kot enega izmed sedmih smrtnih grehov, geja naredili v psihopatskega morilca, na lezbijko pa vrgli kako drevo, tako, malo za kazen – mogoče najbolje povezati s konceptom manjšinskega filma. LGBT/queer filmov namreč ne moremo uvrščati pod oznake nacionalnih kinematografij niti žanrov, temveč so, če kaj, zunaj preprostih filmskih kategorij, navadno zunaj družbeno cenjenih filmskih krogov in zato največkrat finančno podhranjeni.

Deleuze in Guattari koncept manjšinskosti razdelata preko literature, v grobem pa zavzema tri značilnosti: prva je ta, da m
anjšinska literatura/film ni literatura manjšinskega jezika, strategija binarne opozicije ali delovanja zunaj sistema dominacije, temveč je literatura, ki jo manjšina ustvarja v večinskem jeziku, ki hkrati nosi pomemben politični potencial deteritorializacije (če želite, destabilizacije in odpiranja novih možnosti pomenjanja, povezovanj itd.) večinskega jezika. Druga značilnost manjšinske literature najde vzporednico v feminističnem sloganu »Osebno je politično«: (manjšinska literatura/film) obstaja v ozkem prostoru, zato je vsaka individualna zadeva takoj vključena v politično. Tretja značilnost pa je ta, da ima vse kolektivno vrednost, vsakršno individualno izjavljanje ima hkrati kolektivni značaj. Podobno so LGBT in queer filmi delovali skozi desetletja kot destabilizacijska, politična in skupnostna dela. Zdi pa se, da se je v teh desetletjih hkrati spremenil modus političnega delovanja skupnosti in procesa konstitucije tega, kar bi lahko imenovali LGBT, queer in/ali festivalska skupnost. Navsezadnje sam Deleuze opozori na podobne premike v distinkciji med klasičnim političnim filmom, ki še zastopa oziroma reprezentira nekakšno politično kolektiviteto, in modernim političnim filmom, ki opušča reprezentacijo, identiteto in molarno organizacijo ter ga je mogoče opisati prej skozi fragmentacijo. Ljudstvo, pravi Deleuze, ne obstaja več ali še ne. Tako se med Natašo in Gillesom splete nenavadna afiniteta in govori o podobnih pomislekih, ki jih je na festival mogoče aplicirati v vsakoletnem strahu pred upadom obiska, vprašanju, koliko edina konsistentno trajajoča LGBT kulturna prireditev še pomeni za povezovanje LGBT skupnosti navznoter in navzven, vertikalno, horizontalno, medgeneracijsko in čez plejado spolov, seksualnosti, političnih prepričanj ali indiferentnosti do le-teh, kaj sploh je LGBT ali queer skupnost in kaj šele postaja ter koliko imamo na festivalih sploh še opraviti s politiko oziroma koliko se je politika umaknila finančnim interesom. Mogoče bi bilo pisati strani o distribucijskih filmskih mrežah, kateri filmi pridejo do nas in kateri ne in kaj si sploh lahko privoščimo, a naj to ostane za naslednje leto.

Letošnji festival se vrača k vprašanju političnega in razmerij, ki se spletajo onkraj preprostih zavezanosti eni identiteti, eni skupnosti in enemu političnemu cilju. Otvoritveni film Babica (Grandma, Paul Weitz, 2015) z legendarno Lily Tomlin v glavni vlogi je tako (še preveč aktualen) feministični road trip o zavezništvu med lezbično babico in njeno najstniško vnukinjo, ki hoče narediti splav, pa zanj nima denarja. Poletje (La belle saison, Catherine Corsini, 2015) je rekonstrukcija feminističnih 70. let v Parizu in negotove medrazredne ljubezni med meščansko aktivistko in dekletom s podeželja, ki skrbi za domačo kmetijo. Theo in Hugo (Théo et Hugo dans le même bateau, Olivier Ducastel, Jacques Martineau, 2016) se po skupni preživeti noči soočita z možnostjo okužbe z virusom HIV, Mariana (Mów mi Marianna, Karolina Bielawska, 2015) se kljub nasprotovanju družine bori za pravico do spremembe spola, podobno pa se je v kubanskem filmu Viva (Paddy Breathnach, 2015) glavni junak nižjega razreda Jesus prisiljen soočiti z nasilnim mačističnim in odtujenim očetom, ki mu preprečuje nastopanje v vlogi kraljice preobleke. Der Ost-Komplex (Jochen Hick, 2016) razkrije kompleksnost interpretacij vzhodnonemškega režima, odnosa države do homoseksualnosti in političnih zavezništev med homoseksualnostjo in konservativnostjo, ki se na prvi pogled zdijo paradoksna, v filmu Bolno (Bolesno, Hrvoje Mabic, 2015) izvemo resnično zgodbo Ane, ki so jo starši po outiranju dali zapreti v reško psihiatrično bolnišnico ob sodelovanju strokovne institucije, Transspolna življenja v Sloveniji (Michelle Emson, 2016) pa govorijo o nekdaj prezrtem, a danes vse bolj vitalnem delu LGBT+ skupnosti. To so le nekateri izmed letošnjih filmov, ki odpirajo fragmentirana in kompleksna življenja, razmerja in politiko LGBT+ oseb. Ni pa vsak film političen; nekateri nas pač nasmejijo in zabavajo, kljub našim intelektualnim naporom, da bi bili čim bolj resni. Z užitki z malo krivde ni nič narobe, niti niso politično nedolžni; navsezadnje je užitek, ki preplavlja telo med gledanjem filma, svojevrstna transformativna sila. Festival se tudi zaključi s filmom Krila (Vingarne, Mauritz Stiller, 1916), ki nakazuje razmerje med starim umetnikom in njegovim modelom. Film bo spremljala glasba v živo, mogoče tudi kdo kaj zapoje.

Daleč je leto 1999, ko je Nataša v eseju Lezbična in gejevska scena zapisala, da so kot kulturni dogodek »morda [...] najuspešnejši decembrski Dnevi lezbičnega in gejevskega filma, ki se v zadnjih letih odvijajo v Kinoteki: v poslednjih dveh letih so se prebili v sceno v takšni meri, da je ljubljanska Miklošičeva pred projekcijami festivala prava lezbična in gejevska ulica«. Morda pa se utegneta v naslednjih letih formirati močnejši Festival LGBT filma in drugačna skupnost, katerih oblike si še ne moremo predstavljati.

Jasmina Šepetavc