arhivirana novica

Kinoteka 20!: Srebrno platno Vlada Škafarja

Prostor – v Kinotečniku in na kinotečnem platnu – smo v novembru in decembru dvajsete obletnice Slovenske kinoteke rezervirali za tiste, ki so v dveh desetletjih kreirali kinotečni program.

Povabili smo jih (zelo ohlapno in nedoločeno), do podajo svoj pogled na Kinoteko, na kinotečni program in/ali kreiranje le-tega; in da iz kinotečnega arhiva izberejo film ali filme, ki bi jih ob 20. obletnici Kinoteke spet pokazali.

Seveda – in žal – smo jim prostor omejili: na kratke sestavke v Kinotečniku in pa na projekcijo ali večer v kinotečni dvorani.




Sprehod


Ko se po dvajsetih letih sprehajam po seznamu kinotečnih filmov, najprej opazim, kako se je ta sprehod podaljšal. Ob nastanku slovenske države, ki je sovpadel z rojstvom nove osebne strasti – videti čim več filmov, je bila dvorana Kinoteke žalostno odlagališče iztrošenih kopij ameriških “blockbusterjev“. Ko so se koluti tedaj priljubljenega Top Guna (izvirni naslov je bil preveč imeniten, da bi ga prevedli v slovenščino) že sto in stokrat odvrteli v vseh drugih ljubljanskih dvoranah, ki jih danes ni več, in so preizkusili tudi najbolj neizprosne zobnike sicer meni ljubega kina Triglav na Kodeljevem, so prišli vzet slovo še na Miklošičevo. Mimogrede opazim, da so ameriški filmi sila trpežno blago in da so kopije prej omenjenega filma, ali tisto, kar je od njih ostalo, skrbno spravljene v slovenskem arhivu svetovne filmske dediščine.

Zelo se je podaljšal ta sprehod od tedaj, ko ljubljanska Kinoteka sploh ni imela svojega arhiva in je čez noč ostala brez dostopa do nekdanjega skupnega v Beogradu. Malo pozneje sem Zorici Kurent in Igorju Kernelu pomagal tihotapiti drobne 16-mm kopije iz Zagreba in Humina, da je vsaj malo zadišalo po kinoteki in filmski umetnosti. In tudi pozneje, ko smo Kinoteko prevzeli pod vodstvom Silvana in zbrali drobne ostanke različnih arhivov (Vesna film, Ljubljanski kinematografi, zasebne zbirke) v zametek kinotečnega arhiva, spodobnega mesečnega programa iz tega ni bilo mogoče sestaviti. Zahvaljujoč Silvanovim znanstvom v svetu kinotečnih arhivov in prijazni pomoči francoskega in italijanskega inštituta smo lahko začeli sestavljati spodoben program, ki je bil pol kinoteka pol art kino, kar je tedanjemu kinematografskemu trenutku povsem ustrezalo. O kakšnem posebnem programiranju pa še ni bilo govora. Prikazali smo, kar smo naprosjačili, in zajahali srečno okoliščino, da so bili ljudje po letih odsotnosti lačni kinoteke.

Na tem precej podaljšanem sprehodu sem lahko ugotovil, da še vedno prevladujejo filmi novejše zabavne industrije, ki jih skrbni arhivar seveda hrani z enako ljubeznijo kot tako imenovane mojstrovine sedme umetnosti, oblikovalcu programa pa predstavljajo težko prehodno gmoto, prek katere se mora prebiti do nekaterih še vedno preredkih biserov. V tistem prvem zametku arhiva smo imeli nekaj takih biserov, ki so po dobrem naključju ostali v Sloveniji. Amadeus, Let nad kukavičjim gnezdom, Betty Blue, Modri žamet, Ameriški grafiti, Iztrebljevalec in še nekateri. Vedno so imeli veliko obiska. Kadar je Silvan ugotovil, da smo preveč zapravljali, se je previdno pozanimal (se pravi iskreno in duhovito posegel v avtonomijo programskega vodje), ali bo kateri izmed teh ali pa aktualnih uspešnic tipa Velika modrina, lahko tudi Tri barve, spet na programu. Nič mu ni bilo hudo, če je bil kateri na sporedu tudi večkrat v mesecu. Takrat smo se še morali boriti in pet Velikih modrin je prineslo tisoč plačanih vstopnic, kar je bilo dovolj, da smo arhiv obogatili z novim naslovom, tokrat po naši izbiri. Tudi tako – in še na mnoge beraške načine – so počasi začeli pritekati filmi Chaplina, Hitchcocka, Truffauta, Dreyerja, Eisensteina, Vigoja ...

Danes, ko bi lahko iz zbranih umetnin končno zares sestavil ne le mesečni, ampak tudi celoletni program, so mi dani trije. Tistega, ki sem si ga najprej zaželel, ker mi je v zadnjem letu največ prihajal v misli, še vedno ni v arhivu. Nekaj filmov je, ki so znali postreči zahtevam zabavne industrije in najvišjim umetniškim hotenjem. Lovec na jelene je čudovit primer komaj mogočega spoja, ki ga današnji čas pravzaprav ne pozna več. Naposled so se sestavili trije, ki so se ohranili predvsem kot izjemni dosežki filmske umetnosti: Nosferatu Friedricha Wilhelma Murnaua, Sayat Nova Sergeja Paradžanova in Dekalog (1. epizoda) Krzysztofa Kieslowskega. Kieslowski ima v Slovenski Kinoteki posebno mesto. Tistemu, ki ji je sledil v teh letih, tega ni treba razlagati. Vidim ga tudi kot zadnjega velikega avtorja, ki je z globoko resnobnostjo in visoko poetičnostjo stregel razmeroma širokemu občinstvu (Dekalog je navsezadnje televizijska serija). Nosferatu spomni, da so filmi sence in da je prav v tem njihova največja svoboda; in bolj ko so neulovljive, močnejše je ob njih čustvo lepote. Sayat Nova razodeva nekaj podobnega: bolj ko je umetniško delo oddaljeno od resničnosti, tem bliže ji lahko pride. Naloga umetnosti ni potrjevati resničnosti, pač pa dvigniti, osvoboditi trenutek od spon banalnosti in ga postaviti pred ogledalo večnosti.

Vlado Škafar (vodja programskega oddelka Kinoteke od 1994 do 1999)


PROGRAM
Dekalog, ena, 25.11. ob 18.00
Nosferatu – simfonija groze, 25.11. ob 20.00
Sajat-Nova/Granatna barva, 25.11. ob 22.00