arhivirana novica

Kinoteka 20!: Srebrno platno Koena Van Daeleja

Prostor – v Kinotečniku in na kinotečnem platnu – smo v novembru in decembru dvajsete obletnice Slovenske kinoteke rezervirali za tiste, ki so v dveh desetletjih kreirali kinotečni program.
Povabili smo jih (zelo ohlapno in nedoločeno), do podajo svoj pogled na Kinoteko, na kinotečni program in/ali kreiranje le-tega; in da iz kinotečnega arhiva izberejo film ali filme, ki bi jih ob 20. obletnici Kinoteke spet pokazali.
Seveda – in žal – smo jim prostor omejili: na kratke sestavke v Kinotečniku in pa na projekcijo ali večer v kinotečni dvorani.

Lepota in bolečina …

… to sta bili prvi besedi, ki sta mi prišli na misel, ko sem pomislil na 'Kinoteko 20'. Temu je takoj sledil plaz nepovezanih trenutkov, filmov, srečanj, podob, projekcij, sestankov, retrospektiv, predavanj, festivalov, razprav pozno v noč ...

Leta 2005 sta SFA in Kinoteka gostila 61. kongres zveze FIAF. Za prvega direktorja Slovenske kinoteke Silvana Furlana je bil to kronski dosežek in definitivno nacionalno in mednarodno prepoznanje 'njegove' institucije, ki jo je ustanovil, da bi zaščitil in ohranil status filmske dediščine v Sloveniji. Njegova prezgodnja smrt – manj kot dva meseca pred kongresom – je pustila globoko praznino. Prav tako je kmalu po njegovi smrti prišlo do podpisa zgodovinskega sporazuma (za katerega se je tako močno in dolgo boril) med MOL in Ministrstvom za kulturo, da dvorana na Miklošičevi preide iz občinskih rok v državne. Podpis glede te stavbe – ki je srce in duša ustanove – je bil predpogoj za njeno nujno obnovo. Manj kot leto kasneje se je Kinoteka lahko končno spet odprla s primerno infrastrukturo, potrebno za ustrezen prikaz filmske umetnosti. Še en lep, ganljiv trenutek, a spet v globoko občuteni, boleči odsotnosti človeka, odgovornega za ta bistveni, utemeljitveni projekt.

Ob priložnosti kongresa FIAF smo za naše tuje goste izdali brošuro Slovenska kinoteka: prvih deset let, v kateri smo navedli celoten filmski program med letoma 1994 in 2004. To je publikacija, ki jo občasno še vedno uporabim kot indeks in ki me vedno znova osupne zaradi svojega obsega in izjemne raznolikosti programa. Na primer: ko smo septembra 2000 začeli izdajati nov mesečnik Kinotečnik, smo predstavili – poleg standardnega, repertoarnega programa – kar dve veliki retrospektivi (Antonionija in Ozuja), fokus s petnajstimi Greenawayevimi filmi (ob priložnosti njegovega obiska), poklon beneškemu festivalu, premiere nemega filma, ki smo ga kupili, in dveh depozitov, dva skupna animatečno-kinoušesna koncerta (poleg redne projekcije nemega filma z živo klavirsko spremljavo) in D-day: dan za dokumentarec. Vse to v roku enega meseca.

Res je, da smo delali v zelo drugačnih časih, pod zelo drugačnimi, privilegiranimi pogoji. Imel sem direktorja, ki me je popolnima podpiral; Vlado Škafar – moj predhodnik in nekdanji programski vodja – je tlakoval pot s tem, da si je ustanovo zamislil popolnoma na novo in temeljito pomladil, navdušil in razširil njeno občinstvo; delal sem z najboljšimi sodelavci in sokuratorji, kar si jih je mogoče zamisliti, in prav vsak izmed njih je popolnoma razumel naše 'poslanstvo'.

In kako smo razumeli to poslanstvo? Naj navedem nekaj ključnih vodilnih načel. Kinoteka je prostor, kjer mislimo film neodvisno od zunanjih pritiskov. In kot je rekel Renoir: »Vse, kar se premika na platnu, je film.« Ali če citiram Mekasa: »Tako kot literaturo ali slikarstvo ali katerokoli drugo umetnost si film lahko predstavljamo kot veliko drevo s številnimi vejami. Nekatere so velike, nekatere so majhne, nekatere pa zelo majhne. Pomembno je, da ne pozabimo, da imajo vse, naj so velike ali majhne, svojo vlogo in skupaj tvorijo drevo.« Ko torej razmišljamo o filmu, je njegov obseg širok, nikakor ni zožen na določene tipe, žanre, obdobja ali regije; odraža preteklo in sedanjo kinematografijo in ponuja vizijo njene prihodnosti. Naj uporabim besede pokojnega velikega passeurja Petra von Bagha: »Naš idealni cilj je prikazovati stare filme, tako da so videti sveži in moderni, nove filme pa, kot da bi bili stare klasike.« Če parafraziram Nauma Kleimana: kinoteka je primerljiva z ustanovo, ki postavlja standarde, tisto, kjer hranijo uradni meter ali kilogram. Kinoteka je enaka referenčna ustanova. Kompas. In vse naše delo je osnovano na absolutni predanosti in ljubezni do filma. Pri našem delu gre za deljenje entuziastične strasti do filma. Kot cinefili smo zagovorniki – in ne sodniki –, ki trdno verjamemo v to, kar delamo, in branimo vrednote.

Koen Van Daele
(vodja programskega oddelka Kinoteke od decembra 1999 do januarja 2006)

Prevod: Maja Lovrenov

PROGRAM
video haiku #3, Peterka: leto odločitve, 19.12. ob 17.00
Breath, Osamljena, 19.12. ob 19.30
Vsiljivec, 19.12. ob 21.15