arhivirana novica

Kinoteka 20!: Srebrno platno Mitje Reichenberga


Prostor – v Kinotečniku in na kinotečnem platnu – smo v novembru in decembru dvajsete obletnice Slovenske kinoteke rezervirali za tiste, ki so v dveh desetletjih kreirali kinotečni program.
Povabili smo jih (zelo ohlapno in nedoločeno), do podajo svoj pogled na Kinoteko, na kinotečni program in/ali kreiranje le-tega; in da iz kinotečnega arhiva izberejo film ali filme, ki bi jih ob 20. obletnici Kinoteke spet pokazali.
Seveda – in žal – smo jim prostor omejili: na kratke sestavke v Kinotečniku in pa na projekcijo ali večer v kinotečni dvorani.




Od spominov do ne-pozabi

S spominjanjem je vedno povezanih kar nekaj težav. Ne zaradi spominov, temveč in predvsem zaradi tega, česar se ne spomnimo.

Moje delovanje v Slovenski kinoteki (kot vodje programskega oddelka) je povezano tako rekoč s preobilico spominov, ki se prekrivajo z informacijami, zadolžitvami, željami, idejami, možnostmi, zahtevami, dogovori, odločitvami in drugimi za delovno mesto bolj ali manj značilnimi potezami.

Vendar se pod vse, kar je bilo storjeno in urejeno, spremenjeno in izpeljano v času mojega delovanja, z veseljem podpišem. In prav tako pod vso ekipo, ki je tedaj snovala Slovensko kinoteko kot prostor filmske magije, zgodovine, preteklosti in s tem tudi prihodnosti slovenskega filma. V zavedanju, da samo tisti, ki pozna zgodovino, razume sedanjost in zato oblikuje prihodnost, se spominjam predvsem idej povezovanja filmov in književnosti, literature in zgodb, prenesenih na filmska platna. In pa filmskega abonmaja opere, ki je zapolnjeval tedanjo nedejavnost SNG opere in baleta Ljubljana.

V prelistavanju spominov bi morali imeti rubriko ne-pozabi, vendar bi bilo tam zapisano pravzaprav vse, kar se je zgodilo – in znova bi imeli preveč materiala. Zato iz svojih ne-pozabi spominov lahko le luščim korake, ki so zaznamovali čas mojega delovanja, a prepričan sem, da ga najbolje vidijo tedanji in sedanji obiskovalci Slovenske kinoteke, zunanji akterji, torej filmski zaljubljenci, filmofilski entuziasti, ki se predajajo temi kinodvoran in večni iluziji navidezno gibljivih sličic.

Sicer pa so moji prvi spomini bolj vezani na Jugoslovansko kinoteko, katere vrata in dvorano sem spoznal v času študija in prebil marsikatero nepozabno uro pred in pod njenim filmskim platnom – smel sem igrati klavir kot pianist pri nemih filmih, pod mentorstvom tedanjega staroste tega posla: Boruta Lesjaka.

In tako so moji spomini na vodenje programskega oddelka povezani tudi s tem, da sem še pred prihodom na to delovno mesto po dolgem in počez preigral množico filmov, prikazanih pod naslovom Euroteka. Leta 2008, ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji, sem od tedanjega vodje Slovenske kinoteke prejel vabilo, da v Kinoteki preigram velik del programa filmske zgodovine držav EU, kar je pomenilo tako rekoč še ne-videno retrospektivo filmov, ki predstavljajo temelj zgodovine evropske kinematografije. Zato je moj spomin vse, kar sem nekoč že poznal ob klavirskih tipkah v temi dvorane, podoživel ponovno. In ko sem leto kasneje postal vodja programskega oddelka Slovenske kinoteke, sem vedel, da pišem zaključno poglavje svojega kinotečnega spomina.

Moj spomin in tisti ne-pozabi del se želi še zahvaliti vsem, ki so v času mojega delovanja pomagali oblikovati in sooblikovati tedanje vizije, hkrati s tem pa jim izrekam veliko priznanje za pomoč in zaupanje ter hrabrost in predanost ideji filmske iluzije.

Mitja Reichenberg (vodja programskega oddelka Kinoteke od 2008 do 2009)

PROGRAM
Erotikon, 23.12. ob 19.00
Riba po imenu Vanda, 23.12. ob 21.00