arhivirana novica

Filmski sprehod skozi človeški senzorij

Teorija filma: uvod skozi čute

Kot vsako drugo akademsko disciplino je tudi teorijo filma, njeno zgodovino, protislovja, trenja ter sodobne smernice in premike mogoče predstaviti na vrsto različnih načinov. Thomas Elsaesser in Malte Hagener, mednarodno uveljavljena filmska teoretika nemškega rodu, sta v Teoriji filma: uvod skozi čute (2015) izbrala za laične bralce dostopno in privlačno, za poznavalce pa tudi zelo aktualno pot.

Čeprav se svojega podviga ne lotevata kronološko, je končni učinek vendarle zgodovinski pregled razvoja teorije filma, ki pa ga avtorja ne podajata kot zaporedje prelomnih teorij, temveč kot sosledje najvplivnejših metafor, s pomočjo katerih si malodane od začetka zgodovine filma skušamo razložiti, kaj film pravzaprav je, in kaj se dogaja, ko film pride v stik s svojim gledalcem oziroma gledalko. Je film okno v svet? Ali pač zrcalo, nastavljeno tej ali oni družbi? Ga je mogoče razumeti kot oboje hkrati? Ali filme res samo gledamo in poslušamo ali pa se jih s pomočjo spominskih razsežnosti človeškega senzorija tudi dotikamo, jih okušamo? Katere pragove prestopamo, ko se potapljamo v filmske svetove? Nas k takšni zatopljenosti dandanes nagovarjajo vsi filmi ali le tisti, ki s pomočjo najnovejših tehnoloških dosežkov ustvarjajo vtis »razširjene resničnosti«? To so vprašanja, s pomočjo katerih si Elsaesser in Hagener utirata pot skozi zgodovino teorije filma.

Izbrane metafore niso nanizane v naključnem zaporedju, temveč njihovo umestitev narekuje gledalčevo oziroma gledalkino telo, njegov čutni aparat, ki ga Elsaesser in Hagener uporabljata kot strukturno načelo za svoj razmislek o teoriji filma. Vodita nas od teorij, ki privilegirajo človeško oko (mednje sodijo tudi najstarejše teorije filma), prek teorij, ki opozarjajo na pomen akustičnih in taktilnih kanalov zaznavanja, do pristopov, ki v središče pozornosti postavijo možgane, kjer človeški senzorij ustvarja čutno sinergijo, ki je pravzaprav najbolj primerljiva s celostnim učinkovanjem filma. Zato je Elsaesserjev in Hagenerjev podvig aktualen – ne le zato, ker bralce v sklepnih poglavjih pripeljeta do najnovejših pogledov na ontologijo, epistemologijo in estetiko filma, temveč predvsem, ker celotno zgodovino teorije filma reartikulirata v luči najsodobnejših oziroma, natančneje, dandanes najaktualnejših diskurzov te vede.

Teorija filma je tudi zelo učinkovito in nazorno študijsko gradivo. K temu bistveno prispeva nekoliko nenavaden, repetitiven učinek besedila, ki se k nekaterim teoretikom vrača v več poglavjih, kajti posameznim aspektom njihovih idej se prilega tudi več obravnavanih metafor, po drugi strani pa nekatere metafore vzpostavijo vzporednice med teorijami, ki se na prvi pogled morda ne zdijo sorodne. Tako učinkuje zlasti prva polovica knjige, saj kar štiri od osmih poglavij obravnavajo metafore, ki v gledalčevi percepciji poudarjajo optični kanal. Film kot okno, okvir, zaslon, zrcalo, pogled in tako naprej so prispodobe, ki bi jih lahko opisali kot okulocentrične: privilegirajo vid kot epistemološki temelj filmskega izkustva, prav s tem pa pokažejo, da je film vsaj v luči teh pristopov izrazito moderen medij, torej medij, ki uteleša bistvo moderne dobe. Takšna perspektiva avtorjema Teorije filma omogoča, da pokažeta na sorodnosti med razumevanjem filma pri metodološko in ideološko zelo različnih avtorjih. V poglavju o filmu kot pogledu, na primer, naletimo na »običajne osumljence«, kot so Jacques Lacan, Laura Mulvey in Slavoj Žižek, ki pa se jim pridružijo tudi manj pričakovana imena, kot so Dziga Vertov, Michel Foucault in Niklas Luhmann. Po drugi strani pa se nekatera od teh imen, Lacan in Foucault denimo, pojavijo tudi v poglavjih o filmu kot zaslonu in filmu kot zrcalu. Zlasti André Bazin je avtor, čigar razmišljanje o filmu v Elsaesserjevi in Hagenerjevi interpretaciji deluje izjemno prožno in večplastno, saj ga zasledimo v skoraj vseh poglavjih njunega pregleda teorije filma.

Teorije filma so lahko precej suhoparno ali pa prav odbijajoče žargonsko čtivo. Razcvet videoesejev v zadnjem desetletju ali dveh priča o želji številnih sodobnih filmskih teoretikov po preseganju tovrstnega elitizma in nagovarjanju širše publike. Elsaesser in Hagener se sicer držita klasičnega besedilnega medija in vešče vstopata v različne terminološke registre skoraj stoletne zgodovine filmske teorije, hkrati pa pozdravljata vključevalni etos vsaj nekaterih predstavnikov sodobne teorije filma. V Teoriji filma se mu skušata pridružiti na sistematičen in precej konvencionalen, a v njuni izvedbi privlačen način: s podrobnimi analizami prizorov iz izbranih filmov, s katerimi začenjata vsako poglavje in nas tako karseda »mehko« in zelo filmsko postavita v novi okvir teoretskega razmišljanja o filmu. Filmi, s katerimi nas zapeljujeta, ravno tako kot filmi z uvodnimi kadri zapeljujejo še malce raztreseno občinstvo, so po njunem mnenju reprezentativni – bodisi kot pogost predmet analiz nekega metodološkega tabora bodisi kot primerki, ki naravnost kličejo k obravnavi z izbranim teoretskim pristopom.

Izbor filmov je v skladu z Elsaesserjevim in Hagenerjevim siceršnjim pristopom: sega od »obrabljenih« primerov, ki pa jih v pregledu razvoja teorije filma vendarle ne smemo preskočiti (takšna sta, denimo, Hitchcockovo Dvoriščno okno in Bergmanova Persona), prek kultnih ljubljencev vplivnih teoretikov (sem sodijo, recimo, Fordovi Iskalci in Scottov Iztrebljevalec), do najsodobnejše produkcije, ki teoretske refleksije pri drugih avtorjih sploh še ni dočakala. Zlasti s slednjimi filmi (tu lahko omenimo, na primer, Cuarónovo Gravitacijo in Jonzovo Ono) Elsaesser in Hagener morda najočitneje in najaktivneje nagovarjata širšo, tudi neakademsko publiko. Njun filmski sprehod skozi človeški senzorij navsezadnje izzveni predvsem kot povabilo, naj se na ta sprehod čim prej podamo tudi sami in njune teoretske uvide dopolnimo z lastnimi filmskimi primeri.

Polona Petek

SPORED
Klavir, 17.1. ob 20.00
Teci, Lola, teci, 19.1. ob 18.00
Let nad kukavičjim gnezdom, 21.1. ob 20.00
Angel, 23.1. ob 20.00
Popolni spomin, 27.1. ob 21.00
Večno sonce brezmadežnega uma, 28.1. ob 20.00
Deklica in smrt, 30.1. ob 20.00
Trainspotting, 31.1. ob 21.30
Mandžurski kandidat, 2.2. ob 21.00
Izgubljena cesta, 7.2. ob 20.00
Pekel v mestu, 14.2. ob 19.00
Hitri in drzni, 17.2. ob 21.00
Slačipunce, 24.2. ob 21.00
Idioti, 25.2. ob 20.00

Knjiga Teorija filma: uvod skozi čute bo v času retrospektive (17. 1. – 25. 2. 2017) v Slovenski kinoteki naprodaj s 50-odstotnim popustom. Redna cena knjige je 18 evrov, cena s popustom pa 9 evrov.


Vsi študenti imajo 50-odstotni popust na nakup vstopnic za ogled vseh 14 filmov v okviru retrospektive Teorija filma: uvod skozi čute.

Popust uveljavljate tako, da na blagajni Slovenske kinoteke pokažete veljavno študentsko izkaznico ali potrdilo o vpisu.

THOMAS ELSAESSER IN MALTE HAGENER
TEORIJA FILMA: uvod skozi čute
Uredil Nil Baskar
Prevedla Polona Petek
Slovenska kinoteka, 2015
Zbirka Imago

redna cena: 18,00 €
cena s popustom (od 17. 1. - 25. 2.): 9,00 €

V priročniku Teorija filma: uvod skozi čute se Thomas Elsaesser in Malte Hagener posvečata razmerju med filmom in telesom gledalca. Skozi serijo metafor in konfiguracij gledalskega izkustva, ki se osredotočajo na celotno zaznavno in čutno telo, prenavljata in presegata klasične pristope, ki so se opirali zlasti na vizualne in znakovne dimenzije filmske govorice. Bralko in bralca pri tem elegantno popeljeta skozi glavne mejnike zgodovine filma, kot tudi glavne poudarke njegove refleksije od obdobja najzgodnejšega filma do današnjega dne, od realističnih in formalističnih teorij do pristopov psihoanalize, ideološke kritike, zgodovinopisja, fenomenologije in kognitivizma. Teorija filma ponuja celosten in sodoben pogled na raznovrstno polje filmskih študijev in predstavlja idealen pripomoček za raziskovanje filma na njegovi prelomni digitalni točki. 

Thomas Elsaesser je eden najvidnejših sodobnih filmskih teoretikov. Poučeval je na vrsti univerz (East Anglia, Amsterdam, Yale, Columbia) in je avtor več kot dvajsetih knjig, ki so prevedene v vrsto jezikov. Njegova dela se med drugim ukvarjajo s povojnim nemškim in evropskim filmom, globalizacijo in Hollywoodom, medijsko arheologijo in prihodnostjo filma v digitalni dobi. 

Malte Hagener je profesor medijskih študij na Philipps-Universität v Marburgu. Je avtor vrste študij o filmski teoriji, kot tudi zgodovini filmskih avantgard, cinefiliji in evropski filmski modernosti, med drugimi: Moving Forward, Looking Back. The European Avant-garde and the Invention of Film Culture, 1919-1939 (2007).