arhivirana novica

Za film gre!

Slovenski film je (zlasti med Slovenci) na precej slabem glasu. Za to naj bi bili krivi kar filmi sami, a vsakdo, ki temu posveti nekaj več časa, se pravi, redno gleda slovenske filme, misli drugače. Predvsem pa tak gledalec ve, da »slovenski film« sploh ni postavka s skupnim imenovalcem (razen seveda s tistim formalnim – z državo produkcije in praviloma z jezikom, ki ga govorijo protagonisti). In če tega gledalca zanima tudi zgodovina filma, če gleda stare slovenske filme, potem je slika že čisto drugačna: ta gledalec ne razmišlja o »slovenskem filmu«, temveč o kopici filmov, zelo raznolikih filmov, ki jih z veseljem spet in spet gleda zaradi zelo različnih razlogov. Ne mislite, da sem zaslepljena, vem, da je zgodovina slovenskega filma precej čudna. A čudna je zgodovina vodenja slovenske filmske produkcije, slovenske kulturne politike v odnosu do filma, te močne in nadvse komunikativne umetnosti, tega prodornega medija. Še zdaj je tako.

Na kinotečnem programu redno gostimo slovenski film, redno sodelujemo s slovenskimi filmskimi institucijami in raznimi stanovskimi društvi ter posamezniki. Srečanja s slovenskim filmom in filmarji so praviloma zanimiva, lepa, poučna, zabavna. Domača filmska scena še nikoli – govorim o »svojem nikoli«, se pravi, o času, ko to sceno poznam – ni bila tako močno in številčno združena »pod isto zastavo«, zastavo ljubezni do filma. Še nikoli tako pozitivno produktivna.

In v začetku leta 2017 program Kinoteke bogati še več mojstrovin iz zgodovine domačega filma. Tako se je zgodilo in veseli smo, da je tako!

Najbolj imenitno: praznovali bomo 100. obletnico rojstva Jožeta Babiča, mu posvetili retrospektivo, razstavo, monografijo. Pa še kakšno projekcijo za povrh. Jože Babič je bil velik mojster – mojster filma (pa televizije in gledališča), a zlasti mojster življenja, tako ga vsaj vidim: kot silovitega, takega, zaradi katerih se svet vrti bolj ubrano (in urbano). Njegovi filmi so poseben pogled na svet, pogled, ki opozarja, a ne poenostavlja.

Slavili bomo še en častitljiv rojstni dan: Vse najboljše, Mako Sajko!

In še: Slovenski filmski arhiv bo na spored pripeljal filme Damjana Kozoleta in skupaj bomo pozdravili avtorjevo produktivno, raznoliko in vendarle konsistentno filmsko pot. Januarja bo na sporedu bera letošnje AGRFT produkcije – magistrski filmi in dokumentarci. Vse leto bomo praznovali 20. let Festivala slovenskega filma, praznika, ki v zadnjih letih končno postaja veselo in pomembno zbirališče vseh generacij filmarjev in predstavnikov vseh segmentov slovenske filmske pokrajine. Podelili bomo Štigličeve nagrade, strokovne nagrade za slovenske režiserke in režiserje, pa Priznanje Franceta Brenka za izjemne dosežke na področju filmske kulture.

Nenazadnje februarja praznujemo slovenski dan kulture, dan pesnikove smrti in slovenske ljubezni do poezije. V Kinoteki bosta takrat na sporedu dva priljubljena (!) slovenska filma. Poglejte v program, ne boste razočarani!

Ta zapis je poziv in vabilo. Poziv k temu, da ne živimo v temi. Mračno je namreč negativno posploševanje slovenskega filma, a ne le to, je tudi omejeno in ignorantsko. In vabilo na raznolike kinotečne filmske predstave; in naj nas država, zapisana med podatki o filmu, ne odbije, temveč nam zbudi zanimanje.

Varja Močnik
urednica filmskega programa