arhivirana novica

Geneza nekega morilca

V romanu Rdeči zmaj je ameriški pisatelj Thomas Harris leta 1981 bralcem prvič predstavil lik genialnega in ekscentričnega psihiatra z izbranim okusom za umetnost in – ljudi. Tako se je rodil Hannibal Lecter, ki je predvsem po zaslugi kultne upodobitve Anthonyja Hopkinsa postal eden najbolj fascinantnih in priljubljenih zločincev v sodobni pop kulturi, sčasoma pa tudi center donosne franšize, ki danes obsega štiri romane, pet filmov in NBC-jevo serijo Hannibal (Bryan Fuller, 2013–2015), v kateri je v čevlje sofisticiranega kanibalskega posebneža stopil danski igralec Mads Mikkelsen.

Po knjigi Rdeči zmaj je bil najprej posnet odličen in (pre)malo poznan film Lovec na ljudi (Manhunter, Michael Mann, 1986). Harris je nato leta 1988 izdal drugi roman z naslovom Ko jagenjčki obmolknejo, ki je konec osemdesetih let obveljal za eno najboljših del žanra. Kljub velikemu uspehu romana je lik dr. Lecterja v (pod)zavest širše javnosti vstopil šele s filmsko adaptacijo. Ko jagenčki obmolknejo (The Silence of the Lambs, Jonathan Demme, 1991) je bil namreč fenomen, ki je obsedel vse: gledalce, filmske kritike in ameriško filmsko akademijo, ki je film na 64. podelitvi oskarjev nagradila s petimi kipci. Po filmih Zgodilo se je neke noči (It Happened One Night, Frank Capra, 1934) in Let nad kukavičjim gnezdom (One Flew Over the Cuckoo's Nest, Miloš Forman, 1975) je bil Demmejev triler tretji film v zgodovini, ki je oskarja prejel v vseh najpomembnejših kategorijah: za najboljši film, režijo in scenarij ter za najboljšo glavno žensko in moško vlogo.

Uspeh filma, ki se je v trenutku zapisal med največje klasike žanra, kot so M (Frizt Lang, 1931), Psiho (Psycho, Alfred Hitchcock, 1960) in Smrt v očeh (Peeping Tom, Michael Powell, 1960), so mnogi pripisovali predvsem izjemni igri Jodie Foster, ki blesti kot ambiciozna FBI agentka Clarice Starling, ter Anthonyja Hopkinsa, ki hladnokrvnega morilca upodobi z umirjeno eleganco. Hopkins kot Hannibal s svojim pronicljivim pogledom naravnost v kamero – v vsem filmu pomežikne enkrat samkrat – v gledalcu vzbuja nelagodje, hkrati pa si ta ne more pomagati, da kultiviranega zapornika ne bi tudi občudoval, celo spoštoval.

Jagenčki so ob nastanku spreobrnili kar nekaj žanrskih konvencij. V filmu ni veliko akcijskih prizorov, dejansko nasilje je pravzaprav mogoče videti šele okrog 70. minute. Dinamika je umirjena, veliko je pogovorov, zgodba pa se odvija skozi poglede. Glavna junakinja je ženska in potek dogajanja v veliki meri spremljamo skozi njeno perspektivo. Clarice predstavlja naš moralni kompas. Tisto, kar je v filmu še danes najbolj zanimivo in revolucionarno, je Demmova uporaba subjektivne kamere, ki distanco med gledalcem in liki izniči. Lecter na ta način psiholoških igric ne igra samo s Clarice, pač pa tudi z nami. Inovativna uporaba kamere v skoraj izključno moškem svetu subverzivno (de)objektificira tudi glavni ženski lik.

Uspeh filma je bil logičen povod za vzpostavitev franšize, ki jo je prevzel producent Dino De Laurentis. Dobro desetletje po Jagenjčkih je Harris napisal tretje nadaljevanje, tokrat naslovljeno preprosto Hannibal. Knjiga je bila ena najbolj branih v tistem letu, dve leti po izidu pa je Laurentisov bančni račun že pridno polnil istoimenski film. Na režijski stolček je tokrat sedel veteran Ridley Scott. Hannibal (2001) je popolnoma drugačen film, precej bolj konvencionalen od Jagenjčkov. Privlačna zvezdniška zasedba, kopica akcijskih scen, strelskih obračunov, avtomobilskih pregonov in šokantna zgodba pod spretno taktirko režiserja sicer prinesejo prvovrstno filmsko zabavo, a Hannibalu umanjkajo neoprijemljiva tesnoba, srhljivost, šarm in spontanost Demmovega filma.

Po – predvsem finančnem – uspehu Hannibala so za film znova adaptirali tudi prvi Harrisov roman Rdeči zmaj, v katerem poleg Hopkinsa blestijo še Edward Norton, Harvey Keitel, Ralph Fiennes, Philip Seymour Hoffman in Emily Watson. Podobno kot Hannibal tudi Rdeči zmaj (Red Dragon, Brett Ratner, 2002) ostane v senci svojega filmskega predhodnika. Najboljši del Ratnerjevega filma je igriva uvodna sekvenca, v kateri Hannibala spremljamo na koncertu klasične glasbe. Kamera se sprehaja od uigranega orkestra do flavtista, ki se nenehno moti, do vedno bolj nejevoljnega pogleda dr. Lecterja. Čeprav lahko sklepamo, kakšna nepredstavljiva groza čaka ubogega člana orkestra, si ne moremo kaj, da se ob prizoru ne bi vsaj namuznili.

Ko določen popkulturni lik postane uspešen in prepoznaven, kot vsak pravi superjunak potrebuje svojo »origin« zgodbo. Leta 2006 se je tako najprej rodila knjižna predzgodba najbolj slavnega serijskega morilca, Hannibal: rojstvo zla, ki je bila leto kasneje na ogled v istoimenskem filmu Petra Webbra. Omenjena adaptacija pa ima vsaj dva problema; gre za popolnoma nepotrebno in podpovprečno zgodovinsko dramo, poleg tega pa v resnici nočemo, da Hannibal postane konvencionalno motiviran lik s travmami iz otroštva. Pri njem je manj namreč vedno več. Manj ko vemo o tem, kaj ga motivira, bolj nas privlači. Manj ko vidimo za njegovimi očmi, več lahko sami projiciramo vanje. In ko s platna v nas strmi naše temačno nezavedno, nas postane strah.

Ana Šturm

PROGRAM
Ko jagenčki obmolknejo, 6.1. ob 19.00
Hannibal, 13.1. ob 21.30
Rdeči zmaj, 16.1. ob 20.00
Hannibal: Rojstvo zla, 20.1. ob 21.00