arhivirana novica

1001 noč Miguela Gomesa

Jutrišnji klasiki


Po Tabuju (2012), hipnem kultu in svojevrstnem ljubezenskem pismu filmski umetnosti (Murnau!), se je Miguel Gomes, že navdušen nad idejo ustvarjanja v formi “pripovedk”, odpravljal snemat v Mehiko. A takrat, leta 2013, je njegovo rodno Portugalsko ravno preplavljal val najhujših družbenih in ekonomskih posledic varčevalnih ukrepov, sprejetih s ciljem zajezitve dolžniške krize v evroobmočju, in Gomes je začutil, da “mora ostati tu in nekaj narediti”.[1]


Filmski triptih 1001 noč (Nemiren, Obupan, Začaran) (As Mil e Uma Noites [O Inquieto, O Desolado, O Encantado], 2015), ki je kritike in občinstvo premierno navdušil na lanskoletnem Cannesu, je torej barvita, prostodušna, predvsem pa unikatno ustvarjalna in ambiciozna reakcija na opustošenje portugalskega srednjega in delavskega razreda v letih politike zategovanja pasu. Zvest duhu in strukturi Tisoč in ene noči in v veliki meri črpajoč iz sodobnega popkulturnega imaginarija Gomes dejanske zgodbe, ki jih je s pomočjo tria novinarjev vse leto iskal po straneh časopisov in kronik, presnavlja v čudovite alegorije trenutnega stanja.

Na samem začetku prvega dela uzremo “dokumentarne” podobe ladjedelnice v severnoportugalskem mestu Viana do Castelo, ki je pred kratkim – kot izvemo – odpustila šeststo delavcev, medtem ko njihovi glasovi obujajo otroške spomine na pristanišče in ladjedelniške priveze. V okolici hkrati razsaja še epidemija os, režiser, zdaj farsična filmska inačica Gomesa samega, pa pod težo zastavljene naloge – posneti film, ki ga gledamo – pobegne pred lastno filmsko ekipo. Na tej točki se triptih, ki je to postal šele na montažni mizi, uokviri v narativni mehanizem najbolj znanega dela amorfne ljudske književnosti, saj nalogo pripovedovanja prevzame prelestna Šeherezada, ki nas med drugim popelje na vratolomno vožnjo od satirično-vulgarne zgodbe o impotentnih bankirjih in oblastniških birokratih do petelina, ki se mora zagovarjati pred sodiščem zaradi celonočnega kikirikanja; od razigranega kužka Dixieja, ki se skrivnostno pojavi v morbidnem stanovanjskem naselju, do enournega vpogleda v lokalno skupnost lovilcev ščinkavcev in sončnega otočja, kjer se Šeherezada otepa vetrnega džina.

Nekateri pravijo,[2] da je avtor s tem delom na novo zastavil, premislil, redefiniral koncept “političnega filma”, a tudi onkraj tega se le redki ne bodo zmogli navdušiti nad pogosto absurdno, komično in s prav(ičnišk)o jezo prepojeno večplastno pripovedjo o obupu in dostojanstvu, kjer je Gomesu na nepredvidljiv način uspelo združiti magični realizem zgodnejših del (Obraz, kakršnega si zaslužiš [A Cara que Mereces, 2004]) z doku-fikcijo Našega ljubega meseca avgusta (Aquele Querido Mês de Agosto, 2008).

1001 noč seveda sestavljajo trije deli, od katerih ima vsak svoj specifičen ton in melodijo. Slednje ima veliko opraviti tudi z izbiro direktorja fotografije Sayombhuja Mukdeeproma, rednega sodelavca Apichatponga Weerasethakula, s katerim Gomes po lastnih besedah deli “željo po vrnitvi k nečemu primitivnemu, k začetku zgodb, k začetku filma”[3] in ljubezen do nerealističnih, ne-naturalističnih zgodb. Film sta posnela – na podobno nemiren in nestanoviten način, ki je postal emblematičen za avtorjev siceršnji delovni proces – z anamorfnimi objektivi in pod naravno svetlobo na zrnat 16-mm (v manjši meri 35-mm) trak, ki v “lo-fi” estetiko filmske podobe zrcali poglavitno, krovno idejo triptiha: pokazati, da so zamolčane zgodbe vsakodnevnih ljudi, zgodbe, ki jih piše kriza, vredne platna epskih, fantastičnih dimenzij, spontana, svetla in eruptivna domišljija pa je učinkovita protifronta suhoparni in miopični dikciji evropskega političnoekonomskega besednjaka.

Režiserjevi napotki, kako predvajati 1001 noč v kinu – kot tri filme, kot en film? – ne obstojajo. Zato ni prave, enoznačne formule, ki bi nam zagotavljala t. i. “avtentično” gledalsko izkušnjo. Pa vendar nas lahko navdušuje dejstvo, da bo z maratonskim predvajanjem vseh treh delov v enem dnevu Slovenska kinoteka zaokrožila zgodovino predvajanj pri nas tako, da bodo s tem “pokrite” vse opcije. 1001 noč je bila namreč prvič prikazana na 26. Liffu v sekciji Kralji in kraljice, in sicer v treh zaporednih dneh. Manj kot leto dni pozneje jo je v tedenskih presledkih prikazal Kinodvor. V Kinoteki pa bo ob isti priložnosti predvajan še Tabu, s čimer bo ustvarjalni lok enega najvznemirljivejših sodobnih auteurjev gledalcem še toliko bolj otipljiv.

Bor Pleteršek

PROGRAM
Tabu, 18.1. ob 21.00
1001 noč: Nemiren, 25.1. ob 16.30 in 1.2. ob 20.00
1001 noč: Obupan, 25.1. ob 19.00 in 2.2. ob 18.00
1001 noč: Začaran, 25.1. ob 21.45 in 3.2. ob 19.00



[1]     Aftab, K. (16. 4. 2016). Miguel Gomes interview: 'I’ve never read the whole book’. Independent. Pridobljeno 12. 12. 2016, s http://www.independent.co.uk/arts-entertainment/films/features/miguel-gomes-new-film-arabian-nights-is-based-on-a-traditional-arabian-fable-a6986731.html.

[2]     Lim, D. (2016). Daydream Believers - Two 21st-century trailblazers stole the festival’s thunder. Filmcomment. Pridobljeno 12. 12. 2016, s http://www.filmcomment.com/article/cannes-2015-cemetery-of-splendour-arabian-nights/.

[3]     Trift, M. (17. 8. 2012). Interview : Miguel Gomes on Tabu. Cinephile. Pridobljeno 12. 12. 2016, s http://www.cinephile-uk.com/2012/08/interview-miguel-gomes-on-tabu.html.