arhivirana novica

Mako Sajko: družbena angažiranost skozi dokumentarni film

večer društva slovenskih režiserjev: vse najboljše, mako sajko!

Odločila sem se, da bom uvodoma preskočila formalnosti v stilu “rojen je bil“ in “posnel je“. Sicer velja omeniti, da januarja praznuje devetdesetletnico, a če vas zanimajo tovrstne informacije o Maku Sajku, si jih poglejte na internetu ali v arhivu. Ne bom niti na široko opisovala njegovega opusa, raje bom dragoceni prostor porabila za to, da se dotaknem nekaterih njegovih filmov, ki jasno izpostavljajo družbene problematike.

Vsi njegovi dokumentarci nosijo pečat družbene angažiranosti. Najbolj fascinantno je, da je Mako – cenzuriranju in šikaniranju navkljub – še vedno kleni levičar. Zakaj je to pomembno? Ne le zato, ker je ideologija, s katero se identificiraš, ključni del tvoje osebnosti, temveč ker so ljudje, ki so utrpeli krivico pod socialističnim sistemom, večinoma postali njegovi zagrizeni nasprotniki. Ampak ne Mako. On mi je rekel: »Tega ni bila kriva ideologija, to so bili ljudje.« In mislim, da bi se tak pogled moral vsekakor usidrati v neko splošno zavedanje. Mako se je boril v partizanih, štiri mesece, v korpusu narodne obrambe Jugoslavije. Po vojni je hotel končati srednjo šolo, a komanda bataljona je imela z njim druge načrte. Želeli so, da bi v vojski zasedel kakšno višjo funkcijo, zato ga niso hoteli razrešiti dolžnosti. V odgovor temu je napisal protestno pismo in ga poslal na časopis Mladina, a je pismo nekako »našlo pot« do komande bataljona. Dali so ga zapreti brez sojenja ali vsakršnega pojasnila. To je bil eden prvih udarcev s strani sistema.

Zaprt vseeno ni bil dolgo in po opravljeni maturi je diplomiral na Visoki filmski šoli v Beogradu ter začel snemati kratke dokumentarne filme. Dva njegova filma sta dejansko spremenila tok dogodkov. Ko so hoteli tržnico v Ljubljani stlačiti v hale, na obrobje mesta, je posnel Kaj za vas? (1962). Mestne oblasti so si kmalu po tem premislile in tržnica je ostala. Drugi kratki film, ki pa je menda celo zavrl jugoslovanski zakon o podeljevanju deviz, je Muzej zahteva (1967). Ker se je Slovenija razvijala veliko hitreje kot ostale južne republike, so ji vzeli devize, kar pa je onemogočilo nadaljnje obnavljanje in popravljanje strojev ter s tem povzročilo zastoje tovarn. Film govori o zaprtju tovarne in posledično brezposelnih delavcih. Zakon so kmalu po tem umaknili.

Prvi film, ki je zares razburil oblasti, pa so Samomorilci, pozor! (1967). Ta kratki dokumentarec so prvič predvajali na beograjskem filmskem festivalu. Novinarji, predvsem tisti iz zahodnega bloka, so po ogledu poročali o vrtoglavo visoki stopnji samomorov v Jugoslaviji. Oblasti so ugotovile, da ta film maže podobo SFRJ kot idealne socialistične republike in so nemudoma ukrepale. Filma sicer niso formalno prepovedali, so pa onemogočili njegovo javno predvajanje. Vseeno so, po tako imenovanem »škandalu«, v Ljubljani sklicali svetovni kongres na temo samomora, kjer so prvič predstavili ideje o ustanovitvi prostovoljnih organizacij za pomoč ljudem v stiski.

Naslednji kratki dokumentarec, ki ga je doletela še hujša usoda, je Narodna noša (1975). Nadzorna komisija filma ni odobrila, doživel je popolno cenzuro. Na vsa vprašanja »zakaj« ni bilo odgovora. V tem filmu dejansko ni nič sistemsko spornega: preprosto sledi zgodovini slovenske narodne noše. Mako pravi, da je razlog za cenzuro ključni del taktike Udbe, da mu onemogoči delovanje ter ga čim bolj neopazno odstrani iz filmske sfere. Filma Samomorilci, pozor! niso mogli cenzurirati, saj bi bilo to preočitno in tuji mediji bi imeli še več materiala za opisovanje Jugoslavije kot represivne, totalitarne države. Po tem incidentu mu niso hoteli več odobriti financ za nadaljnje projekte. Dokončno je nehal snemati filme in se kasneje zaposlil na Zavodu za šolstvo kot urednik Šolske televizije, kjer so na njegovo pobudo snemali filme s poučno vsebino.

Omenila bi še tri njegove filme, ki so med najbolj progresivnimi. Ko beseda »ekologija« sploh še ni obstajala, je Mako posnel Strupe (1964), eksperimentalen kratki dokumentarec, ki brez govorjene besede in zgolj s pomočjo glasbe poetično prikazuje uničevanje okolja. Bil je zmagovalec festivala v Karlovih Varih. Med drugim so ga odkupili Američani in naredili še vrsto filmov po takem zgledu. Druga dva sta še Promiskuiteta (1974) in Slavica Exception (1971). Prvega je posnel, ko se je pojavil aids ter izpostavlja nevarnost nezaščitenih spolnih odnosov, drugi pa je prikaz življenja striptizete iz dotlej še ne videne perspektive: Slavica se slači za denar zato, da bi si lahko plačala izobrazbo, v resnici pa je le preprosto, sramežljivo dekle.

Cilj vsakega umetnika je, da bi s svojo angažirano umetnostjo spreminjal stvari. Maku je to dejansko uspelo, a je za to žrtvoval kariero. Zdi se mi najbolje, da zaključim z njegovimi besedami: »Glavne teme dokumentarcev so problemske teme. Dokumentarni film se dela zato, da se kaj spremeni. Nekateri izmed mojih filmov so to dosegli, kar je največja zmaga

Urška Sajko

PROGRAM I 24.1. ob 19.00
Kje je železna zavesa?
Turnir pri Šumiku
Potopljena obala
Slavica Exception

Projekciji sledi pogovor z režiserjem, ki ga bo vodil Siniša Gačić.