arhivirana novica

Kino Ekran: Vroči Mike

Vaš užitek, naš ukaz

Aprila 2013, v zdaj že legendarnem govoru na filmskem festivalu v San Franciscu, je režiser Steven Soderbergh navzočim zaupal svoj pogled na Hollywood kot industrijo analiz, izračunov in – včasih krhkih – finančnih prognoz: "Film Vroči Mike (Magic Mike, 2012) je v prvem vikendu dobil 38 milijonov, napoved pa je bila, da jih bomo dobili 19. Napovedovali so torej 100-odstotno napačno. Seveda je fino, ko gre presenečenje v tako smer, ampak težko sediš tam, ne da bi se vprašal, kako smo lahko za toliko zgrešili?" Vroči Mike se je na poskusnih projekcijah odrezal slabo, "zelo slabo. Na srečo pa so Warner Brothers testne rezultate ignorirali in film tisto poletje vseeno izdali."

Zakaj slabe prognoze? Ali še bolje: zakaj je bil Mike na koncu tako uspešen (budžet: otročjih 7 milijonov, globalni izkupiček: zavidljivih 167)? Kaj – koga – so studijske napovedi prezrle? Mikova premisa je jasna, tako kot naj bi bilo jasno, na koga film cilja: Channing Tatum v naslovni vlogi je striptizer, glavna zvezda male revue šova v zahodnofloridskem klubu Xquisite; Matthew McConaughey (v usnje odeti kavboj Dallas) je MC, vodja kluba in duhovni guru "Kraljev Tampe", med katerimi je največji kralj kakopak Mike. Da je slednji v resnici groba predelava Tatumove lastne kariere v striptiz biznisu (psevdonim: Chan Crawford), nam lahko le potrdi, da gre pri Miku/Chanu/Channingu za pravo stvar, za real deal. Je Tatum naš Rudolph Valentino?

Če je Vroči Mike film o ugajanju ženskim gledalkam, potem je to tudi film, ki tem istim gledalkam ugaja sam. Z drugimi besedami, Mike (za slabi dve uri) kinodvorano spremeni v strip klub, nas cinefile pa v razgrete obiskovalke kluba Xquisite. Morda se tu skriva razlog za nelagodje hetero moških občinstev, saj ob gledanju – morda prvič v svoji kino karieri – vstopijo v prostor, ki njim pač ni namenjen: prostor, ki moškim ne ugaja, ki se jim ne prilagaja; prostor, ki jih ne vzburja in ne privlači, prostor, kateremu njihovo zadovoljstvo ni ravno v prvem planu. Je Vroči Mike morda tisti paradoksalni produkt: feministični film brez žensk v glavnih vlogah? Klasični filmski pogled na seksualizirana, objektificirana (gola, če se le da) ženska telesa je tu obrnjen; pod drobnogled stopijo bicepsi, gluteusi in komaj prekriti penisi, ki nam jih Soderberghova kamera prikaže pogosto, od blizu, in z veseljem.

A vendar ima Nick Pinkerton še kako prav, ko o Mikovem nadaljevanju, Vročem Miku XXL (Magic Mike XXL, Gregory Jacobs, 2015) – ki se še uspešneje kot prvi del uspe znebiti vseh delčkov zgodbe in karakternega razvoja ter osredotočiti na tisto, kar je res pomembno (Tatum v tangicah) – v svoji recenziji zatrdi, da bi moral biti straight moški gledalec nič manj kot "trepetajoč steber gej panike, da ga plesne točke ne bi vsaj malo zagrabile". Soderberghovo mojstrstvo je najbolj očitno v trenutkih čistega plesno-erotičnega spektakla, v katerem so poleg natančne koreografije nujni še nabiti abdomni, obrite in naoljene noge ter vakumsko ojačani penisi. Obstaja še kakšen film, ki bi lik z imenom Big Dick Richie jemal tako dobesedno?

Tako kot njegov chippendalski rojak Do nazga (The Full Monty, Peter Cattaneo, 1997) pa Vroči Mike ni slep glede vprašanj komodifikacije, kapitala – in življenja v (post-)kriznem svetu. Soderberghov pogled je erotičen, a ko je treba, zlahka preklopi nazaj na brutalnost socialnega realizma. V trenutkih hladnega, dokumentarnega opazovanja – ki od vročih plesov Kraljev Tampe prinesejo oster zasuk v tonu – Vroči Mike ni le paša za oči gledalk, temveč v ozadju tudi ena prepričljivejših analiz fleksibilnega dela in post-fordovske prekernosti.

Dvoma ni več: Vroči Mike je mojstrovina, in kot mojstrovino ga bomo obravnavali tudi na februarskem večeru Kina Ekran v Slovenski kinoteki.

Nace Zavrl

PROGRAM
Vroči Mike, 23.2. ob 19.00