arhivirana novica

Gospe Zorici Kurent v spomin

Zorica Kurent (1934–2017)

Nekatere osebnosti pustijo neizbrisen pečat na določeni dejavnosti in kraju, s katerim je ta dejavnost povezana. Na tak način je za vse tiste, ki smo se pred desetletji začeli seznanjati z najžlahtnejšimi deli iz zgodovine filmske umetnosti v ljubljanski kinotečni dvorani, z njo neločljivo povezano ime gospe Zorice Kurent, ki jo je vodila od odprtja v poletju 1963 pa vse do svoje upokojitve, potem ko je dvorana jeseni 1993 prešla pod okrilje Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja. S tem so bili postavljeni tudi temelji za ustanovitev Slovenske kinoteke tri leta pozneje, a do tja je vodila dolga pot, ki jo je s svojim prizadevanjem pomagala tlakovati prav gospa Zorica.

Dvorana v Ljubljani je sprva spadala pod streho Jugoslovanske kinoteke, ki jo je zalagala s filmi iz svojega bogatega arhiva. Prvih deset let delovanja ljubljanske kinotečne dvorane je bilo gotovo njeno »zlato« obdobje, ki ga je ob kakovostnem programu odlikovala tudi visoka obiskanost. V 70. letih pa so se začele kazati težave, ko je lastnica dvorane, Delavska univerza, hotela prostor prezidati v učilnice, poleg tega pa si Jugoslovanska kinoteka z izkupičkom, ki ga je dobila od predvajanih filmov, ni več mogla privoščiti stroškov vzdrževanja dvoran v drugih republikah. Zato je predlagala, da naj ljubljanska kinotečna dvorana najde ustanovo, ki bi jo bila pripravljena organizacijsko prevzeti. V tistem obdobju bi Ljubljana (in z njo Slovenija) dvorano skorajda izgubila, in prav gospa Zorica ima velike zasluge, da se to ni zgodilo.

Nobenega dvoma ni, da je imela ljubljanska kinotečna dvorana velik ugled, tudi mednarodni, saj je bilo marca leta 1979 v njej zasedanje izvršilnega odbora Mednarodne zveze filmskih arhivov (FIAF). A prav tisti čas je za ljubljansko dvorano prinesel tudi najhujše preizkušnje. Dve leti je vladala huda negotovost, denarja za kinotečno dejavnost pa je bilo nekaj časa tako malo, da gospa Zorica ni opravljala le dela upravnice, temveč tudi blagajničarke in biljeterke, hkrati pa je dvorano še pospravljala. Leta 1981 je kinotečna dvorana prešla pod streho Ljubljanskih kinematografov, a zaradi njihove v osnovi tržne dejavnosti je bila to seveda lahko le začasna rešitev. To obdobje se je izteklo s pripojitvijo dvorane k Slovenskemu gledališkemu in filmskemu muzeju, pri tem procesu, ki ni potekal brez težav, pa je imela zelo pomembno vlogo tudi gospa Zorica. Slovenska kinoteka je lani slavila svojo dvajsetletnico, zato jo mlajše generacije jemljejo kot nekaj samoumevnega, dejansko pa do njene ustanovitve takrat ne bi prišlo, če pred tem ne bi imeli kinotečne dvorane, njenega ugleda in treh desetletij bogatega kinotečnega programa.

Vsi, ki smo začeli redno zahajati v ljubljansko kinotečno dvorano že v času, ko je bila ta še izpostava Jugoslovanske kinoteke, smo seveda na videz poznali gospo Zorico. V živem spominu mi je ostal vtis spoštljivosti, s katero sem 1968. leta prvič prestopil dvoranski prag, za to pa je bila zaslužna prav gospa Zorica, ki je tak odnos do filmske umetnosti terjala tako od zaposlenih kot od obiskovalcev, tudi najmlajših. Gospo Zorico sem sicer osebno spoznal proti koncu leta 1985, ko sem se zaposlil v programskem sektorju slovenskega filmskega distributerja Vesna film. Tam sem opravljal tudi delo tajnika Skupnega programskega sveta kinematografov Slovenije, ki je imel svoj sedež v našem podjetju, gospa Zorica pa je bila članica tega sveta. S svojim izbrušenim občutkom za film je prispevala opazen delež k dejavnosti sveta, sam pa sem zaradi narave svojega dela še veliko pogosteje kot prej gledal filme v Kinoteki. Z gospo Zorico sem začel še tesneje sodelovati s pisanjem za Kinotečni list, kasneje tudi s programskimi sugestijami, najbolj pa sva se zbližala v času že omenjenih prizadevanj za pripojitev kinotečne dvorane k Slovenskemu gledališkemu in filmskemu muzeju, ko je najino sodelovanje, ki je trajalo vse do njene upokojitve, začelo preraščati v prijateljstvo.

Čeprav sem vedel, da se je gospe Zorici v zadnjem času zdravje hudo poslabšalo, me vest o njenem dokončnem slovesu zato ni nič manj pretresla. S soprogo sva jo januarja dvakrat obiskala v bolnišnici, kjer naju je, že močno oslabela, pozdravila s svojim prijaznim nasmehom. Med našim zadnjim pogovorom ni pozabila omeniti, da morava spet kaj priti na obisk k njej domov, kjer naju je s soprogom, gospodom Andrejem, večkrat tako gostoljubno sprejela. Po tistem gospe Zorice nisem več videl, a spomin nanjo bo oživel vsakič, ko bom skupaj z drugimi ljubitelji filmske umetnosti vstopal v dvorano, ki bo vedno ostala tudi njena.

Igor Kernel