arhivirana novica

Festival etnografskega filma

Kamera na etnološkem terenu - fragmenti


Rezultat vizualne etnografije so vizualni zapisi, lahko bi rekli tudi vizualni rokopisi, če gre za medijsko neartikulirane posnetke. Do nedavna je bila namreč vizualna produkcija za raziskovalne potrebe amaterska ali neavtonomna, kar pomeni, da njeni protagonisti niso bili ustrezno šolani ali da je bila produkcija odvisna od ljudi zunaj disciplinarnega področja. Šele sodobni univerzitetni programi izobražujejo etnologe in antropologe za produkcijo avtonomnih vizualnih izdelkov.Za boljše razumevanje moramo najprej umestiti produkcijo vizualnih zapisov na terenu v sistematiko vizualnih produktov, ki jih poznamo danes. Večina ljudi ob besedi film najprej pomisli na kinematografske filme, kvečjemu na televizijske dokumentarce. Na širokem področju filmskih zvrsti le malo ljudi zazna tudi t.i. znanstveni film, raziskovalni film, namenski film ali etnografski film. Še manj ljudi se zaveda, da ob teh zvrsteh in oblikah obstajajo še bolj prvinske oblike filmanja, ki jim komaj najdemo primerno ime. Njihova značilnost je, da nastajajo v avtonomnem krogu neke znanstvene discipline. Gre za vizualno gradivo, ki je pridobljeno na dokumentarističen način in s klasično snemalsko veščino, a brez predhodnega scenarija. Nastajajo vizualni zapisi vidnega sloja realnosti pred kamero, bolj simulacije kot prezentacije realnosti.
/…/
Po moji izkušnji posnetki drugih raziskovalcu ne pomenijo toliko kot njegovi lastni posnetki. Snemanje je namreč tudi telesna senzorna izkušnja, ki jo gledanje posnetkov ponovno prikliče v raziskovalčevo zavest. V primeru, da je snemal nekdo drug, te izkušnje ni mogoče priklicati. Tisti raziskovalci, ki se radi zatečejo po pomoč k televizijskim ali drugim producentom, zanemarjajo možnost neposredne snemalsko telesne izkušnje dojemanja kulturnega prostora. Zanemarjajo tudi čarobno možnost analitskega dojemanja realnosti skozi objektiv kamere, ki je poseben pojav. Odločanje kdaj in kako snemati je namreč del analitskega procesa in temelji na poglobljenem razumevanju dogajanja, ki ga površen gledalec brez kamere ne izkusi. Snemanje nas sili v aktivno opazovanje, kar pomeni v neprenehno iskanje razumevanja in pomenov, ki se ob ponovnem gledanju gradiva še okrepi. Podcenjevanje samostojnega snemanja je znak nerazumevanja kaj je bistvo vizualne antropologije, to je, beleženja kulture z videokamero.
/.../
Obnašanje s kamero na etnološkem terenu je v veliki meri odvisno od izbire strategije. Najprej se odločamo kdaj začeti snemati izbrano temo. Navadno govorimo o dveh načinih začetka snemanja. Prvi način dopušča snemanje pred raziskavo tematike. Njegova značilnost je, da se s kamero intuitivno odzivamo na dogajanje, katerega pomena še ne poznamo podrobno. Rezultat je navadno dokaj impresionistična vizualna dokumentacija, ki je zgolj osnova za nadaljnje spraševanje o tematiki. Kljub temu John Collier ml. domneva, da je lahko ta impresionistični rezultat dokaj prepričljiv, ker smo ga dosegli brez predsodkov, ki jih včasih prinese preveč podrobno poznavanje problematike. (Collier, 1986)

Po drugem načinu se odločimo za snemanje po opravljeni raziskavi. Potrebna je vsaj minimalna predhodna orientacija po tematiki in po kraju dogajanja. Predhodno znanje omogoča izdelavo snemalnega načrta, ki ga raziskovalec lahko napiše v obliki motivne liste, ki vsebuje zgolj kraj in čas ter vsebino dogajanja, ki jo mora kamera zabeležiti. Tudi, če tega načrta ne napišemo na papir, ga sproti oblikujemo vsaj v svoji glavi, ko se odločamo za položaj kamere, za trajanje posnetka, za izbiro plana in kompozicije. Samo izredno nevešč snemalec bo trdil, da je snemal brez predhodnega načrta. Tudi če tega načrta dejansko ni bilo, ga je med snemanjem vodilo sâmo dogajanje, kar najlepše označuje francoski izraz »auto-mis-en-scene« (avtorežija), ki ga je uvedla Claudine de France. (France, 1989, 367) Do ustvarjalne uporabe tega izraza v praksi pa vodi dolga pot, ki združuje izkustveno poznavanje tako strokovnih kot cineastičnih prvin.

Za vizualno etnografijo, ki na prvi pogled nima razvidne dramaturške ali narativne strukture lahko rečemo, da ne potrebuje scenarija v standardnem pomenu, ne moremo pa trditi, da ne potrebuje vsaj minimalnega snemalnega načrta. Snemalni načrt je namreč podlaga analitskega aparata vizualne etnografije.

Naško Križnar

Odlomki iz: Križnar, Naško. Kamera na etnološkem terenu. V: Ivanović-Barišić, Milina (ur.): Terenska istraživanja – poetika susreta. Beograd: Etnografski institut SANU, 115–124.