arhivirana novica

Animirani film v Avstriji 1920–2016

Zgodovina

Program Animirani film v Avstriji 1920–1970 je »zgodovinski« v dvojnem smislu. Bil je prvi rezultat mojega obširnega raziskovanja zgodovine avstrijskega animiranega filma, ki sem ga izvedel skupaj z Lisi Frischengruber med letoma 1995 in 1998. Takrat sem ravno končal študij animiranega filma na dunajski Akademiji za likovno umetnost in me je enostavno izjemno zanimala zgodovina animacije v Avstriji pred letom 1980. Z Lisi sva govorila s številnimi animatorji, ki so ustvarjali v 50. in 60. letih, obiskala Avstrijski filmski arhiv in zasebne zbiratelje, da bi si ogledala skrite filme, odkrila sva pozabljene ali skoraj izgubljene filmske kopije in začela pripravljati pregled animacije v Avstriji od njenih predfilmskih začetkov naprej, česar dotlej še nihče ni naredil.

Četudi so od leta 1998 do danes opravili nadaljnje raziskave, našli še več filmov in je zanimanje za preučevanje animacije naraslo, pa ta program iz leta 1998 še vedno predstavlja dobro začetno točko. Program sva sestavila po zgodovinskem ključu. Štirje filmi iz 20. let dobro pričarajo pozitiven duh časa, njegove upe za tehnološki napredek in njegovo liberalnost. Dunajske sličice št. 1 [Wiener Bilderbogen Nr. 1, Louis Seel, 1925] svetovnega popotnika Louisa Seela, ki je na Dunaju živel le dve leti, so najboljši primer duha časa. Filmi iz 30. in 40. let do določene mere kažejo, kako je v animaciji prevladal globalni jezik; mnogi filmarji so želeli kopirati Disneyja, kar velja tudi za Johanna Weichbergerja, ki se je med 2. svetovno vojno preselil v Berlin, da bi delal navidezno neškodljive otroške filme. Po vojni so animatorji spet postali samozavestnejši; pred prihodom televizije so ustvarili veliko kratkih animiranih reklam za prikaz v kinih. Ti filmi se zelo pogosto nanašajo na tipične avstrijske tradicije, denimo na dunajske ljudske pesmi „Wiener Lied“. V 60. letih se je pod okriljem kratkih reklamnih filmov nekaj avtorjev začelo ukvarjati celo z eksperimentalnim animiranim filmom.

Thomas Renoldner
V sodelovanju z ASIFA Austria, Avstrijskim filmskim arhivom, Avstrijskim filmskim muzejem in Avstrijskim kulturnim forumom.

Sodobnost

ASIFA Austria že trinajst let organizira Enodnevni festival animacije na Dunaju in že šest let gosti tekmovanje za najboljšo avstrijsko animacijo, na katerem prikažemo najboljše filme študentov, neodvisnih umetnikov in produkcijskih podjetij. Leta 2016 smo prejeli več kot 150 prijav (dvanajst ur) in izbrali 53 filmov (štiri ure), s katerimi smo napolnili tri programe. Od začetka festivala z veseljem sprejmemo številčno občinstvo, udeleži pa se ga tudi večina umetnikov, ki predstavijo svoje filme.

Dogodek pa ni le pomemben predstavitveni datum in shajališče avstrijske animacijske scene. Najboljša avstrijska animacija podpira filmarje tudi mednarodno, in sicer tako, da na spletni strani ASIFA (ki bo dokončana leta 2017) objavi letni katalog filmov v angleščini in nudi osnovne informacije o vseh tekmovalnih filmih (ali odlomkih) ter o dostopu do njih.

Za ta potujoči program smo izbrali vse glavne nagrajence in nekatere zmagovalce v posameznih kategorijah ter dobitnike nagrad občinstva. Narativni filmi so lahko precej blizu realnosti in govorijo o resnih temah, kot so grozljive izkušnje beguncev (#theircatsaswell [Lisbeth Kovačič, 2016]), eksistencialna kriza predmestne mladine (Ginny [Susi Jirkuff, 2015]) ali goli boj vojakov za preživetje v 1. svetovni vojni (Grozljiva dolina [Uncanny Valley, Paul Wenninger, 2015]). Druge pripovedi so metaforične zgodbe o različnih vidikih človeškega življenja, kot sta obup in smrt (Družinski portret [Family Portrait, Birgit Scholin, 2013]) ali duhovni dialog z naravo (Yachay [Anne Zwiener, 2015]). Strinjanje med ljudmi je prikazano na humoren način (Mars [Christian Holzer, 2012]), gledališka drama pa najde svojo ironično različico (Smrt Jean-Paula Marata [Der Tod Des M, Klemens Waldhuber, 2012]). Druga dela so precej eksperimentalna in pogosto močno povezana z glasbo in zvokom: objektna instalacija raziskuje bistvo animiranega gibanja (Domino [Anna Vasof, 2014]), objekti postanejo vizualna glasba (Tinamv1 [Adnan Popović, 2011]) ali pa so digitalno urejeni v prostoru (Parazit [Parasit, Nikki Schuster, 2013]), abstraktni vzorci dinamično konstruirajo virtualne prostore (Drift Following the Seam [Maik Perfahl, 2015]), postmoderni film ceste je videti kot kalejdoskop različnih tipov podob (The Way to M [Zsuzsanna Werner, 2011]). Glasbena videospota (Tekno Cabaret [Petter Hutter, 2012] in Ogris Debris: See the World [LWZ, 2015]) nas skoraj pripravita do plesa.

Thomas Renoldner
prevod Maja Lovrenov
V sodelovanju z ASIFA Austria, Avstrijskim filmskim arhivom, Avstrijskim filmskim muzejem in Avstrijskim kulturnim forumom.

program
Avstrijski animirani film 1920–1970, 9.3. ob 19.00
Avstrijski animirani film 2011–2016, 9.3. ob 21.00