arhivirana novica

Alain Bergala: Vzgoja za film

Vzgoja za film: razprava o poučevanju filma v šolah in drugih okoljih 


Alain Bergala sodi med najvidnejša imena sodobne francoske filmske misli in pedagogike. V svojem bogatem udejstvovanju na filmskem področju je pustil najvidnejši pečat kot glavni urednik slovite revije Cahiers du cinéma, kot avtor študij o Jean-Lucu Godardu, v zadnjem času pa predvsem kot filmski pedagog – vodja državnega projekta »Film v šoli«. Izkušnja z uvajanjem filma v francoski šolski sistem predstavlja tudi jedro monografije Vzgoja za film, ki jo v slovenskem prevodu izdaja Društvo za širjenje filmske kulture KINO!. Knjiga je bila napisana leta 2002, dve leti po tistem, ko je Bergala od Jacka Langa (takratnega ministra za izobraževanje) prejel povabilo v skupino svetovalcev, ki naj bi vodila projekt prenove poučevanja kulturno-umetnostne vzgoje v šolskem polju. Torej lahko rečemo, da se soočamo z delom, ki je nasta(ja)lo kot neposredni prenos aktualnih izkušenj »s terena« v refleksivno obliko.

Soočamo se s knjigo, ki praktično sproti premišljuje dejavnosti (in prve rezultate) vstopa filma kot svojevrstne in avtonomne umetniške oblike v francoske šole skozi glavna vrata. Bergala sicer ne predstavlja konkretnih učnih načrtov in delovnih programov, opozarja pa na temeljne dejavnike, ki se mu zdijo neizbežni za obravnavo in poučevanje filma kot umetnosti. Kajti ravno izhodišče umetniške razsežnosti filmskega ustvarjanja je pomenilo ključno novost v šolskem sistemu države, ki se (je) ponaša(la) z najdaljšo tradicijo obravnavanja filma na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja v Evropi.

Bergalajeva hipoteza nove filmske pedagogike temelji na predpostavki, da se je s filmom brezpogojno treba soočiti kot z umetnostjo. Eden izmed ciljev njegove knjige je izpeljati proces »potrjevanja hipoteze«, saj delo predstavlja njeno preverjanje, utemeljevanje in dokazovanje – kar pomeni, da se skozi postopek potrjevanja njegova prepričanja uveljavijo kot teorija. Hkrati pa se osnovni namen knjige odraža na povsem praktični ravni, saj si prizadeva učitelje filma (aktualne in bodoče), ki želijo prisluhniti, »prepričati in jim pomagati« pri njihovih pedagoških zavzemanjih. Izrazita večplastnost je tudi temeljna vrednota pričujoče razprave: knjiga je hkrati teoretsko delo in praktični priročnik, je svojstvena filmska avtobiografija in obenem manifest nove pedagogike, je premislek o poučevanju filma, a tudi razprava o filmski umetnosti na splošno, je motivacija za pedagoške delavce in didaktično-metodološka podpora uvajanja filma v šole. Ob vsem tem pa si prizadeva slediti lastnim načelom enostavnosti in prilagodljivosti, s katerima skuša spodbuditi tudi pedagoške delavce – zlasti tiste med njimi, ki niso bili nikoli zares strokovno izobraženi na filmskem področju.

Bergalajeve izpeljave tako koreninijo v spoznanju, da je za predanega pedagoga bolj kot poznavanje pomembno spoštovanje filma: »Vse bolj sem prepričan, da ključnega pomena ni 'znanje' učitelja o filmu, temveč pristop do samega predmeta: o filmu lahko govorimo zelo preprosto in brez strahu, če le zavzamemo pravo držo, pravi odnos do obravnavanega predmeta.«

Andrej Šprah
, avtor spremne besede